Jedro

Nova okoliščina, da je bil obdolženi (nepravnomočno) obsojen na visoko zaporno kazen, ob drugih že obstoječih (je tuj državljan, na Republiko Slovenijo ga nič ne veže, gre za voznika, ki se giblje na območju več držav) utemeljuje sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obtoženec na prostosti zapustil Republiko Slovenijo ter se na takšen način skušal izogniti kazenskemu postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 5. 10. 2012 zoper obdolženega M. S. ob izreku obsodilne sodbe na predlog državnega tožilca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov ter zaradi kršitve ustavnih določb. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora obdolžencu.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru predlagala zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Na odgovor vrhovne državne tožilke je zagovornik dne 30. 10. 2012 podal izjavo.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi državni tožilec v zaključni besedi predlagal odreditev pripora zoper obdolženca zaradi begosumnosti, saj je tujec in ne obstaja nobena okoliščina, ki bi ga vezala na Republiko Slovenijo, in ker tožilstvo pričakuje, da mu bo sodišče izreklo večletno zaporno kazen, obstaja pa realna nevarnost, da bi v primeru, če bi ostal na prostosti, zapustil državo in se tako izognil prestajanju kazni (kot to izhaja iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 5. 10. 2012). Zagovornik obdolženca je v zaključni besedi odgovoril, da se je obdolženi redno udeleževal postopka, čeprav se je ves čas zavedal, da mu grozi zaporna kazen, to pa izključuje sum, da je begosumen in bojazen, da se postopka tudi v nadaljevanju (torej tudi po izreku sodbe) ne bi udeleževal. Tako je bila obrambi že na glavni obravnavi dana možnost, da se izreče o teh okoliščinah, ki jih je prvostopenjsko sodišče nato istega dne povzelo v svoj sklep o odreditvi pripora. V njem je tudi navedlo, da je bil M. S. obsojen na štiri leta zapora in da je podana konkretna nevarnost, da ne bi bil več dosegljiv sodišču in bi onemogočil izvršitev kazni, če bi bil na prostosti. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da obtožencu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker se o razlogih za pripor ne bi mogel opredeliti v pritožbi. Imel je možnost, da se o tem izjavi že na glavni obravnavi, prvostopenjsko sodišče pa je v 4. točki izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora poleg okoliščin, ki so obstajale že tekom postopka, in sicer da je obdolženi državljan Srbije, kjer ima stalno prebivališče, začasno prebivališče in družino ima v Švici, na Republiko Slovenijo ga nič ne veže, da gre pa za voznika, ki se giblje na območju več držav, navedlo še novo okoliščino, da je bil (nepravnomočno) obsojen na visoko zaporno kazen. Prvostopenjsko sodišče je tako povezalo vse že do takrat obstajajoče okoliščine z novo, odločilno okoliščino, ki je narekovalo sklep, da bi sedaj obtoženec lahko onemogočil izvršitev izrečene kazni, če bi bil na prostosti. Nima zato prav zagovornik, ko v zahtevi navaja, da se okoliščine po ugotovitvi sklepa sodišča prve stopnje niso v ničemer spremenile. Da je potrebno na okoliščine po izreku obsodilne sodbe gledati v drugi luči, v povezavi s tem, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba, je ugotovilo tudi višje sodišče v 4. točki svojega sklepa. Navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na povsem realno nevarnost, da bo obtoženec na prostosti zapustil Republiko Slovenijo ter se na takšen način skušal izogniti kazenskemu postopku, ki se z izrekom obsodilne sodbe še ni končal, je pa glede na ugotovljene okoliščine le s priporom mogoče zagotoviti uspešno izvedbo kazenskega postopka. Poleg neogibnosti je podana tudi sorazmernost odrejenega pripora glede na izrečeno, čeprav še nepravnomočno kazen zapora.

6. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče zato ni presojalo ugovora zagovornika, da je obdolženi kot tujec postavljen v diskriminatoren položaj glede na državljane Republike Slovenije, saj te kršitve v pritožbi ni uveljavljal. C.

7. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obtoženega zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.