Jedro

Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Ker je tožena stranka tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, tožnica pa je te terjatve v sodnem postopku uveljavljala v isti višini, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znižajo z zneska 1.182,79 EUR na znesek 911,95 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati: neizplačan del regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011 v bruto višini 682,18 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in tožnici plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 4. 2012 dalje do plačila; premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, neizkoriščene ure, neizkoriščen letni dopust v skupnem znesku 406,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje do plačila; odpravnino v neto višini 7.183,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 1.182,79 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je že v dokaznem postopku pojasnila, da s podpisanim izvodom sporazuma, ki ga je kot dokaz k tožbi priložila tožnica, ne razpolaga, ter da se toženi stranki tako ni mogoče izjasniti glede verodostojnosti tega dokaza. Za sodišče je odločilnega pomena, da je sporazum pripravila tožena stranka, medtem ko ni odločilno, ali je sporazum bil s strani obeh strank podpisan. Sodišče ne more svoje odločitve opreti na nepodpisan osnutek sporazuma, saj ni bil sklenjen in ne predstavlja prave volje obeh strank. Tožena stranka je pojasnila, da ne razpolaga s podpisanim izvodom, kar pomeni, da tudi ne more zatrditi, da gre za sporazum, ki ga je dejansko v predsodnem času pripravil upravitelj. Ker gre za denarni zahtevek, je dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka na strani tožnice. V zvezi s priglasitvijo terjatve v skupni višini 5.927,22 EUR, gre za znesek terjatve, ki ga je zahtevala tožnica predsodno, kar pomeni, da je vsak višji znesek vtoževan neutemeljeno. Tožena stranka tudi ni soglašala s spremembo tožbenega zahtevka, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ga dopušča, zato ima izpodbijana sodba tudi procesne pomanjkljivosti, zaradi katere se ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo tudi potne stroške pooblaščenca, kar je v nasprotju z javno dostopnimi sodnimi odločitvami pritožbenega sodišča. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno pri odločitvi o stroških postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe na prvem naroku. V konkretnem primeru tožba ni bila spremenjena (v smislu določbo 184. člena ZPP), temveč je tožnica le precizirala posamezne zahtevke, ki so enaki zneskom, ki jih je izračunal prisilni upravitelj.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 27. 3. 2011 zaradi začetka postopka redne likvidacije nad toženo stranko; - da je tožnica v postopku redne likvidacije prijavila terjatve iz delovnega razmerja v višini 5.927,22 EUR in da je likvidacijski upravitelj pripravil sporazum o poplačilu obveznosti v skupni višini 8.272,12 EUR; - da sta priči A.A. in B.B. izpovedali, da je likvidacijski upravitelj pregledal prijavljene terjatve delavcev, jih preizkusil in da je strokovna služba po nalogu likvidacijskega upravitelja pripravila sporazume za delavce, katerim je pogodba o zaposlitvi prenehala po odločbi likvidacijskega upravitelja; - da iz sporazuma o poplačilu obveznosti izhaja, da je likvidacijski upravitelj v postopku redne likvidacije priznal tožnici terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v znesku 7.182,00 EUR, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 v skupnem znesku 682,18 EUR bruto ter premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, neizkoriščene ure, neizkoriščen letni dopust v skupnem znesku 406,94 EUR; - da sporazuma o poplačilu obveznosti tožnica ni podpisala zaradi tretjega člena, v katerem je bilo ponovno odloženo plačilo obveznosti do konca marca 2012; - da je tožnica s predmetno tožbo postavila tožbeni zahtevek v višini terjatev priznanih v sporazumu o poplačilu obveznosti; - da je sodišče prve stopnje likvidacijskega upravitelja večkrat pozvalo, da predloži seznam prijavljenih in priznanih terjatev, vendar tega ni predložil, niti ni predložil drugačnega ali drugega sporazuma, kot ga je ob vložitvi tožbe predložila tožnica; - da je likvidacijski upravitelj v sodnem postopku navajal, da ni možno izplačilo terjatev v denarju, možna pa bi bila nadomestna izpolnitev v obliki pridobitve lastniškega deleža na nepremičnini tožene stranke.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve in upoštevajoč, da je likvidacijski upravitelj izpovedal, da je tožnica v postopku redne likvidacije prijavila terjatve in da je sam pripravil seznam prijavljenih in priznanih terjatev, priči (B.B. in A.A.) pa sta izpovedali, da so bili po nalogu likvidacijskega upravitelja pri toženi stranki pripravljeni sporazumi o poplačilu obveznosti delavcev, je sodišče prve stopnje dokazno pravilno zaključilo, da tožena stranka ne more uveljavljati, da sporazuma ni pripravila, saj na izrecne pisne pozive sodišča ni predložilo osnutka sporazuma, ki ga je sama pripravila, niti ni predložila seznama terjatev, ki so bile prijavljene v postopku redne likvidacije in ne seznama terjatev, ki jih je likvidacijski upravitelj pregledal in priznal. Ker je tožena stranka tista, ki je tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v znesku 7.182,00 EUR, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 v skupnem znesku 682,18 EUR in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009 v skupnem znesku 406,94 EUR, tožnica pa je te terjatve v isti višini v sodnem postopku uveljavljala, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prisilni upravitelj v predlogu sporazuma izračunal tožnici odpravnino v višini 7.183,00 EUR. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 33 let, v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi pa je prejemala minimalno plačo v višini 748,10 EUR. Odpravnina, izračunana in omejena na desetkratnik osnove po določbi četrtega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) bi tako znašala 7.481,00 EUR, kar je več, kot je tožena stranka priznala tožnici v sporazumu in kot je tožnica zahtevala v predmetnem individualnem delovnem sporu.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo regres za letni dopust za leti 2010 in 2011 v skupnem znesku 682,18 EUR ter iz naslova premalo izplačanih plač za leti 2008 in 2009 v skupnem znesku 406,94 EUR, torej vse v višini predloženega sporazuma o plačilu obveznosti ob prenehanju delovnega razmerja, v isti višini pa je tožnica tudi postavila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je neizplačane zneske plač tožnici dosodilo v sklicevanju na določbo 42. člena ZDR o tem, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130. in 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnici ni izplačala vtoževanega regresa za letni dopust, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo razlike ob sklicevanju na določbe prvega in drugega odstavka 131. člena ZDR, sicer pa pritožba višino prisojenih zneskov ne izpodbija.

11. Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami). Postopek redne likvidacije družbe je določen v 402. do 422. členu ZGD-1. Dejstvo, da je v skladu s prvim odstavkom 405. člena ZGD-1 obvezna sestavina sklepa o likvidaciji tudi rok za prijavo terjatev upnikov, ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku in pri tem zahteva znesek v višini, ki ga je izračunal v sporazumu likvidacijski upravitelj. Naloge likvidacijskega upravitelja iz 412. člena ZGD-1 se lahko delno primerjajo z nalogami stečajnega upravitelja, vendar pa se položaj upnikov v likvidacijskem postopku bistveno razlikuje od položaja upnika v stečajnem postopku. Upnikom v likvidacijskem postopku morajo biti vse terjatve poplačane v celoti, skupaj z obrestmi. Likvidacijski upravitelj je dolžan plačati terjatve upnikom takoj, ko nastanejo oziroma, ko so mu znane. Likvidacijski upravitelj je v skladu z 412. členom ZGD-1 dolžan sestaviti začetno likvidacijsko bilanco, ki naj pokaže s kakšnim premoženjem razpolaga družba in kakšne obveznosti ima. Bilanca je podlaga za likvidacijski načrt, ki ga zakon sicer ne predvideva, vendar ga likvidacijski upravitelji dejansko izdelujejo, da bi zagotovili uspešno in organizirano izvedbo likvidacije. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje likvidacijski upravitelj načrta ni predložil, prav tako pa tudi ne seznama prijavljenih in priznanih terjatev. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije torej ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Pri tem pa tožnica niti ne zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve (ki ji pripadajo), temveč le od konca marca 2012, kakor je likvidacijski upravitelj zapisal v sporazumu o poplačilu obveznosti.

12. Tožena stranka pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu o pravdnih stroških, ko je tožeči stranki priznalo stroške kilometrine za pooblaščenca na relaciji C. - E.. V konkretnem primeru ne gre za potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, ki bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Tožeča stranka je iz D., enako tožena stranka, tožeča stranka je vložila tožbo na Delovno sodišče v Celju, pooblastila pa je odvetnika iz E.. To je sicer njena pravica, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda pooblaščenca, ki ima sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. V konkretnem primeru gre za sorazmerno nezapleteno zadevo, zato tožena stranka ni dolžna nositi povišanih stroškov, ki izvirajo iz odločitve tožeče stranke, da odvetnika poišče izven območja svojega bivališča in sedeža sodišča prve stopnje. V preostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 378,30 EUR, za narok po tar. št. 3102 v znesku 349,20 EUR in izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Upoštevajoč 22 % DDV znašajo skupni stroški tožeče stranke v višini 911,95 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških tako, da jih je ustrezno znižalo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

13. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).