Jedro

Skupno starševstvo je možno le takrat, ko s tem soglašata (obe) pravdni stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mld. hčer pravdnih strank A. A., roj. ... dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, tožencu pa naložilo, da je dolžan za preživljanje otroka plačati mesečno preživnino v višini 90,00 EUR za december 2015, januar in februar 2016, od 1. 3. 2016 pa je dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 220,00 EUR. V presežku je preživninski zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je še določilo stike toženca z otrokom in sicer vsak drug vikend od petka, ko oče prevzame hčer v vrtcu do nedelje do 18.00 ure in en dan čez teden, pri čemer se starša dogovorita kateri dan, tako da oče prevzame hčer v vrtcu in jo istega dne do 18.00 ure pripelje na naslov matere. Stiki potekajo tudi med prazniki izmenično ene praznike pri materi, druge pri očetu, razen v času božično – novoletnih praznikov, ko otrok božične praznike v letu 2016 od 24. 12. od 18.00 ure do 28. 12. do 18.00 ure preživi pri očetu, novoletne od 28. 12. od 18.00 ure do 1. 1. 2017 do 18.00 ure pa pri materi, v naslednjem letu pa obratno. Oče ima tudi stike z otrokom v času poletnih počitnic sedem dni skupaj v juliju in sedem dni skupaj v avgustu.

2. Toženec v laični pritožbi navaja, da je bil diskriminatorno obravnavan že na CSD, kjer mu je strokovna sodelavka namenila manj časa in pozornosti kot tožnici, da dokaže, da je enakovreden starš za vzgajanje otroka. Preden je tožnica spoznala novega partnerja je sodelovanje potekalo brez težav, od takrat dalje pa tožnica otežuje stike toženca s hčerjo in ga želi finančno izčrpati. Tožnica je toženca tudi fizično napadla, kar je okoliščina, ki vpliva na določitev skrbništva otroku. Toženec vztraja pri deljenem starševstvu, saj je to v korist otroka. Ni sprejemljivo, da eden od staršev dobi vse, drugi pa nič. Že prvi teden po izdaji sodbe je bil toženec prikrajšan za stike, ki jih je tožnica določila brez vednosti toženca. Plača toženca je približno 800,00 EUR, kateri je treba dodati potne stroške v višini 50,00 EUR. Plača v višini 1.037,00 EUR vključuje letni dobiček in božičnico. Z otrokom so bili povezani tudi drugi stroški, ki jih je plačal toženec, teh stroškov pa toženec ni zahteval od tožnice. Neupravičeno je sodišče tožencu naložilo, da mora plačati polovico stroškov vrtca v višini 90,00 EUR mesečno od decembra 2015 do februarja 2016 in od 1. 3. 2016 mesečno preživnino v višini 220,00 EUR. Oče toženca je brezposeln, mati pa ima nizke dohodke, zato toženec nosi večje breme s plačevanjem položnic in ostalih stroškov, ki so povezani z bivanjem.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, s tem, ko je pri odločitvi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo uporabilo določbo 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2), glede stikov določbo 106. člena ZZZDR, otrokove preživninske potrebe pa je ocenilo ob upoštevanju določbe 129.a člena ZZZDR v zvezi s 129. členom ZZZDR.

6. Pritožba se zavzema za skupno starševstvo, kot je potekalo med pravdnima strankama pred vložitvijo tožbe. Skupno starševstvo je možno le takrat, ko s tem soglašata (obe) pravdni stranki. Tožnica nasprotuje skupnemu starševstvu, tožnik pa zatrjuje, da je bila tožnica do toženca nasilna, zaradi sporov povezanih z varstvom otroka je bila dana prijava na policijo, kar so okoliščine, ki preprečujejo skupno starševstvo.

7. Pritožba pavšalno zatrjuje neenako obravnavanje toženca pred CSD in fizično nasilje tožnice nad tožencem, ne ponudi pa konkretnih dokazov, predvsem pa ne pojasni okoliščin, ki bi potrjevale, da odločitev o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo tožnici ni v korist otroka. Predvsem pa manjkajo razlogi, zaradi katerih toženec meni, da bi bile otrokove koristi bolje zavarovane, če bi bil otrok dodeljen njemu v varstvo in vzgojo. Ali povedano drugače; pritožba ne vsebuje konkretnih dejstev in dokazov, s katerimi bi lahko izpodbila razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje dodelilo otroka v varstvo in vzgojo tožnici. Sodišče prve stopnje je otroka dodelilo toženki v varstvo in vzgojo, ker je takšen predlog dal CSD, pa tudi na podlagi zaslišanja pravdnih strank. Sodišče prve stopnje priznava tožencu, da zna poskrbeti za otroka, da je otrok navezan na oba starša, da pa glede na starost otroka in predvsem glede na mnenje CSD, je v korist otroka, če se dodeli v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa je glede na starost otroka zagotovljen večji obseg stikov. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne uspe izpodbiti.

8. Stiki otroka s tožencem pred vložitvijo tožbe so bili obsežni, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi stikov, pritožba pa v tem delu odločitve sodišča prve stopnje opredeljeno tudi ne izpodbija. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je obseg stikov primeren, glede na starost otroka. Toženec v pritožbi sicer navaja, da stik med tednom po izdaji sodbe ni bil določen z njegovim soglasjem, kot je to določeno v sodbi, kar bo morala tožnica v bodoče upoštevati, saj bo v nasprotnem primeru toženec upravičen zahtevati točno določen stik med tednom, kar pa morda ne bo v interesu ne otroka ne roditeljev.

9. Toženec v pritožbi priznava, da prejema mesečno 1.037,00 EUR, v katerega je vključen tudi letni dobiček in božičnica, takšno višini mesečne plače pa je upoštevalo sodišče prve stopnje pri določitvi njegove preživninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je določilo preživninsko obveznost tožencu glede na njegove sedanje finančne zmožnosti, zato ni moč upoštevati njegovih navedb v pritožbi, da dobiček in božičnica nista zajamčena in da zato obstaja možnost, da se bo njegova plača znižala. Tožnica prejema mesečne dohodke v višini 568,00 EUR, mesečni stroški preživljanja otroka pa so 350,00 EUR. Sodišče prve stopnje je razdelilo preživninsko breme med pravdni stranki na način, da mora toženec kriti 220,00 EUR mesečnih potreb otroka, tožnica pa 130,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo, da so finančne zmožnosti toženca bistveno višje in da bo v pretežni meri breme varstva in vzgoje na tožnici.

10. Preživljanje otroka ima prednost pred preživljanjem staršev (131. b člen ZZZDR). Zato so niso relevantne pritožbene trditve toženca, da mora v večjem obsegu kriti stroške skupnega bivanja kot njegova starša, ker imata nizke dohodke, saj ta okoliščina ne vpliva odločitev o višini njegove preživninske obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno naložilo, da je dolžan plačati 90,00 EUR mesečno za obdobje od decembra 2015 do februarja 2016, saj je ugotovilo, da v času skupnega starševstva toženec ni plačeval stroškov vrtca, vsak roditelj pa je kril preživninske stroške otroka v času bivanja pri njem. Toženec v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je plačeval stroške za preživljanje otroka, ko je bil otrok pri njemu v varstvu in tudi druge stroške, katerih vračilo ni zahteval od tožnice. Ne pojasni pa, katere izdatke je plačal za otroka, kakšna je bila višina in predvsem ne pojasni razlogov (npr. ali je obstajal med pravdnima strankama dogovor), zaradi katerih bi morala tožnica kriti celotne stroške vrtca.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). Pravdni stranki sta v postopku zasledovali skupen interes, da se uredijo razmerja med staršema in otrokom. Pomembno je, da sta (obe) pravdni stranki pred vložitvijo tožbe imeli otroka v varstvu, zato je sodišče prve stopnje na podlagi teh okoliščin pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšni odločitvi pritrjuje pritožbeno sodišče, ki glede na celotni potek postopka in že navedene razloge ugotavlja, da tožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov tudi iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZZZDR.