Jedro

Če sodišče prve stopnje v materialno-pravnem smislu ni razčistilo vsebine tožbenega zahtevka, zaradi česar je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tako pomankljiv, da nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov pred pritožbenim sodiščem, niso podani pogoji za uporabo 1. odstavka 30. člena ZDSS-1. Tudi po načelu specialnosti je potrebno načelo materilane resnice in preiskovalno načelo upoštevati pred prepovedjo razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice M. K., odpravilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. I-3016342 z dne 16.7.2002 in

23.1.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Odločilo je, da je Zavod dolžan izdati nov upravni akt najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo 106.843,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2005, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnica z odločbo Območne enote tožene stranke v K. št. I-3016342 z dne 6.7.2000 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo. Na predlog delodajalca je tožena stranka dne 16.7.2002 dokončno odločila, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami pri delu ter s pravico do razporeditve oz. zaposlitve, primeroma na delu čistilke po sporočenem opisu.

Ker je tožena stranka odločila le o primernosti predlaganega drugega dela in ni bil vložen predlog za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga lahko z novo medicinsko dokumentacijo vloži le zavarovanka ali njen osebni zdravnik, ni podlage za odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, kot je naložilo sodišče, o invalidnosti, vzroku in pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo je bilo namreč pravnomočno odločeno z odločbo št. I-3016342 z dne 6.7.2000. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more v celoti preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po

14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je po oceni pritožbenega sodišča očitno posledica nesklepčnosti tožbe, saj materialno-pravno zahtevek tožeče stranke ni opredeljen v skladu z 2. odst. 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1).

Ni jasno, ali tožba izpodbija le odločitev o primernosti dela snažilke kot drugega ustreznega dela, oz. ali zahteva ugotovitev dodatnih omejitev pri delu, ki jih ne navajata pravnomočna odločba z dne 6.7.2000, niti izpodbijana odločba z dne 16.7.2002, kar bi pomenilo, da so pritožbene navedbe o nujnosti novega predhodnega postopka pri toženi stranki, na podlagi nove zahteve, pravilne.

Tožena stranka je o vzroku invalidnosti III. kategorije pravnomočno odločila dne 6.7.2000. Po izreku odločbe tožnica zaradi poklicne bolezni od 26.6.2000 dalje ni zmožna za svoje delo "popravljalec avtoplaščev". Po 12. in 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri Zavodu po zakonu o splošnem upravnem postopku, če zakon ne določa drugače. Ob smiselni uporabi 225. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS št. 80/99 s spremembami - ZUP) je, upoštevajoč, da je tožnica z omenjeno odločbo pridobila pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ta odločba postala pravnomočna tudi glede ugotovljenega vzroka invalidnosti, o katerem je odločeno v izreku. Pravnomočno odločbo je po 4. odst. 225. čl. ZUP mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ko je tožena stranka s kasnejšimi odločbami na predlog delodajalca odločila o drugem ustreznem delu, ni spremenila pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti. Ugotovitev, da v izpodbijanih odločbah ni bilo odločeno o vzroku invalidnosti, zato ne more biti razlog za njihovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje je sicer utemeljeno opozorilo na določbe ZUP, ki nalagajo organom, da v primerih, ko odločajo o pravicah in pravnih koristih posameznikov, pred izdajo odločbe ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne ter strankam omogočijo, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po prepričanju sodišča druge stopnje okoliščine v zvezi z delom čistilke, kot drugim ustreznim delom, niso bile popolno ugotovljene. Opisa delovnega mesta "čistilka" tožnica ni podpisala, kar pomeni, da ni ugotovljeno, ali s takšnim opisom soglaša. Med ekološkimi pogoji je navedeno, da se delo opravlja v mokroti in vlagi. To je v nasprotju z mnenjem specialistke medicine dela iz Obratne ambulante S., da tožnica ni zmožna za dela, kjer prihaja v stik z vodo ali vlago in tudi ne v neugodnih klimatskih pogojih. Iz priloge k obrazcu opisa delovnega mesta po nastanku invalidnosti izhaja, da bi tožnica pri delu uporabljala čistila, v več primerih se navaja pomivanje, kar pomeni stik z vodo in vlago, poleg tega je dolžna čistiti proizvodne prostore in s tem v zvezi ni ugotovljeno, ali bi ob tem prihajala v neposredni stik z vulkanizirano gumo, kromom in nikljem, kar je bilo kot omejitev določeno z že omenjeno pravnomočno odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Za delovno nalogo čiščenja proizvodnih prostorov bo potrebno ugotoviti, v kolikšnem obsegu čistilka prihaja v stik z drobci ali prahom vulkanizirane gume. Nerazčiščeno je dejansko stanje v zvezi s trditvijo tožnice, da se pri njej pojavi alergijska reakcija v stiku z gumiranimi rokavicami, ki jih je potrebno pri delu čistilke uporabljati.

Šele po dopolnitvi dokaznega postopka, predvsem z natančnejšim zaslišanjem tožnice, ki naj se opredeli do opisa delovnega mesta čistilke ter morebitnimi poizvedbami pri delodajalcu o pogojih na tem delovnem mestu in z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije oz. vsaj zaslišanjem njenega predsednika, specialista medicine dela, bo mogoče pravilno presoditi, ali delovno mesto čistilke pomeni drugo ustrezno delo v smislu 37. čl. ZPIZ in s tem pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

Razčistiti bo potrebno nasprotje med mnenjem specialistke medicine dela, da tožnica ni zmožna za delo v stiku z vodo ali vlago ter drugačnim mnenjem IK. Po prepričanju sodišča druge stopnje to ne pomeni, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno oz. povezano z nesorazmernimi težavami, še zlasti, če se upošteva, da bi morala tožena stranka nov upravni akt po odločitvi sodišča, v skladu z 2. odst. 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe.

Zaslišanje tožnice ter pridobitev dodatnih strokovnih mnenj ne pomeni, da je ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem povezana z nesorazmernimi težavami. V primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, je sodišče na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 predvsem samo dolžno odločiti o pravici. Sodišče obvezujeta načeli materialne resnice po 61. čl. ZDSS-1 in preiskovalno načelo po

62. čl. ZDSS-1. Uporaba teh dveh načel pomeni olajšavo pri ugotavljanju popolnega dejanskega stanja in daje sodišču možnost, da se na hiter in učinkovit način prepriča o dejstvih, pomembnih za odločitev.

Sodišče druge stopnje po 30. čl. ZDSS-1 ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v nov postopek zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v materialno-pravnem smislu ni razčistilo vsebine tožbenega zahtevka, zato je bil dokazni postopek pri sodišču prve stopnje tako pomanjkljiv, da nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Tudi po načelu specialnosti je potrebno načelo materialne resnice in preiskovalno načelo upoštevati pred prepovedjo razveljavitve sodne odločbe ter vrnitve v nov postopek. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, da bo sodišče prve stopnje, po razčiščenju vsebine tožbenega zahtevka, v nakazani smeri izvedlo dokaze in nato ponovno odločilo.