Jedro

Ker je tožnica plačala kupnino za stanovanje, izračunano po višji vrednosti točke, je utemeljen njen zahtevek za vrnitev dela najemnine, kolikor je ta presegala obveznosti lastnika stanovanja, ki jo je plačevala še 9 let po tem, ko so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe po 117. členu SZ. Tožena stranka ni uspela dokazati, da ni kriva za kar devetleten nepotreben zastoj v postopku za odkup stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Oris zadeve, dosedanjega poteka postopka in odločitve sodišča prve stopnje: Tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti. V letu 1992 je vložila zahtevo za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Odkup takrat ni bil mogoč, ker je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo. Tožnica trdi, da je zaradi ravnanja tožene stranke, stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, odkupila šele v letu 2004, namesto že v letu 1995 (ko je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen). V tem času je tožnici nastala škoda, saj je morala plačevati najemnino.

Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 658/2005-25 z dne 29. 1. 2008 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, višje sodišče pa je tedaj sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je menilo, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo III P 2717/2008-43 z dne 7. 7. 2009 tožbeni zahtevek zavrnilo in pojasnilo, da ravnanje tožene stranke, zavezanke za sklenitev pogodbe ni bilo protipravno, ker ni bilo dolžno preverjati, ali je ovira za sklenitev prodajne pogodbe odpadla. Višje sodišče je takšno sodbo razveljavilo.

V ponovno ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožnici po pobotanju plačati 1.834,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa, da mora toženi stranki plačati 268,33 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica opozarja, da MOL kot pravna naslednica Občine Ljubljana Bežigrad ni bila obveščena o zaključku denacionalizacijskega postopka, saj ni bila stranka v upravnem postopku. Dejstvo, da toženka ni odgovorna za nastalo škodo, izhaja tudi iz tega, da se tožnica in njen sin od leta 1995, ko je nastala tožena stranka, nista nikoli pozanimala, ali je upravni postopek že zaključen, kar bi morala storiti. Takoj, ko je tožnica leta 2004 povprašala pri toženi stranki, je ta opravila poizvedbe na upravni enoti. Zaradi velikega števila denacionalizacijskih zadev in dolgotrajnosti takšnih postopkov je neustrezen oziroma neutemeljen očitek, da bi morala tožena stranka vsakega izmed teh spremljati in poizvedovati o njegovem stanju. Nepravilno je ravnala upravna enota, ki odločbe o zaključku denacionalizacije ni vročila zavezanki tega postopka. Podana je torej kvečjemu odškodninska odgovornost upravne enote.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 162. členu Obligacijskega zakonika oziroma smiselno enako po 183. členu Zakona o obligacijskih razmerjih mora tisti, ki je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, povrniti škodo, če na zahtevo zainteresirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene. Odškodninska odgovornost po citiranih določbah je sicer krivdna, a krivda se po prvem odstavku 131. člena OZ oziroma po prvem odstavku 154. člena ZOR predpostavlja. Povzročitelj škode se svoje odškodninske odgovornosti reši le, če dokaže, da ni kriv.

Tožena stranka pogodbe, ki jo je bila dolžna skleniti v skladu z določbo 1. odstavka 117. člena SZ, ni mogla skleniti nemudoma oziroma v roku iz 4. odstavka 117. člena SZ (to dejstvo med strankama ni sporno), saj je v času vložitve zahteve za odkup stanovanja za nepremičnino, v kateri je sporno stanovanje, tekel denacionalizacijski postopek. V letu 1992 je torej na strani tožene stranke obstajala obveznost sklenitve pogodbe in ovira za sklenitev pogodbe. Zato bi morala tožena stranka v okviru (upravnega) postopka za odkup stanovanja spremljati dejstva in okoliščine v zvezi z oviro za sklenitev pogodbe (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji). Na splošno velja, da se mora (upravni) postopek nadaljevati, takoj ko odpade razlog za njegovo prekinitev. S trditvami o številnih denacionalizacijskih postopkih in s prelaganjem odgovornosti za spremljanje postopka na upravno enoto in tožnico, toženka ni uspela dokazati, da ni kriva za kar devetleten nepotreben zastoj v postopku za odkup stanovanja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da bi bile kljub temu tožničine pravice ustrezno zavarovane, če bi tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe vrednost točke določila glede na trenutek, ko bi bilo treba pogodbo skleniti(1) (30 dni ali razumen rok od zaključka denacionalizacijskega postopka). Ker pa je kupnino določila ob upoštevanju višje vrednosti točke(2) - na dan 27. 3. 2004, tožničine pravice niso bile ustrezno zavarovane in je utemeljen njen zahtevek na vrnitev dela najemnine v obsegu, kolikor je ta presegala obveznosti lastnika stanovanja. Izračunu tega zneska pritožnica ne nasprotuje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso bili podani, prav tako pa niso bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

O stroških: Z odgovorom na pritožbo tožeča stranka na svoj procesni položaj ni mogla vplivati, ta torej ne prestavljata potrebnega stroška (155. člen ZPP), zato sama krije z odgovorom na pritožbo nastale stroške.

Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 309/99, II Ips 279/2000, II Ips 461/2001, II Ips 50/2004 in druge.

Takšno je stališče sodne prakse, prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 69/2001.