Jedro

V skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP lahko izda sodišče sodbo brez izvedbe naroka tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno. To lahko stori, 1) če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in 2) če nobena stranka izvedbe naroka ne zahteva.

Tožnica je tožencu le v primeru dejanskega izvajanja storitev (to je prihoda na odjemno mesto z namenom odvoza odpadkov, čeprav jih toženec ni pripravil) upravičena zaračunavati odvoz smeti oziroma storitve v zvezi s tem. Ker je toženec izrecno ugovarjal, da bi tožnica storitve izvajala, je tožnica tista, ki v zvezi s tem nosi trditveno (in dokazno) breme.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede glavnice v višini 169,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje ter glede izvršilnih stroškov in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je glede glavnice v višini 182,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170907/2014 z dne 12. 12. 2014 (tudi v prvem in tretjem odstavku izreka(1)) ter tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka ni odločalo.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga po prvi in tretji točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da trditve, ki jih je ponudila v tožbi in vlogah, zadoščajo za odločanje. Tožnica je na naslovu toženca redno po urniku odvažala smeti, toženec pa tega ni plačal. Zahteva sodišča, da bi morala navesti, kam je prišla, kateri vozniki so vozili njeno vozilo in kakšen je bil točen urnik odvoza, je nesmiselna in pravno nelogična. Te podrobnosti so za presojo zahtevka nerelevantne.

Predlagala je tudi dokaze, med drugim zaslišanje M., ki je zaposlen pri tožnici. Slednji bi lahko izpovedal o za tožnico neoviranem dostopu do naslova toženca, o lokaciji odvoza in urniku, ki ga sicer določa Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini A. Sodišče je s tem, ko dokaza ni izvedlo, njegove zavrnitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo, tožnico prikrajšalo za možnost dokazati svoje trditve in za možnost sodelovati pri izvajanju dokazov. Kršilo je tudi pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Sodišču očita kršitev postopka tudi zato, ker ni opravilo obravnave, čeprav je bilo dejansko stanje sporno.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti, za kakršnega gre v konkretni zadevi (prvi odstavek 443. člena ZPP), se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, razen kadar ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

6. V skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP lahko izda sodišče sodbo brez izvedbe naroka tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno. To lahko stori, 1. če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in 2. če nobena stranka izvedbe naroka ne zahteva. V konkretnem primeru ni sporno, da oprave naroka stranki nista zahtevali, glede na materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje(2), pa tudi presoji, da za odločitev zadostujejo pisni dokazi, ni mogoče nič očitati(3). Do kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo. Povedano drugače: ta kršitev ni podana, če je izvedba (ostalih) predlaganih dokazov (ki sicer narekujejo opravo naroka) potrebna le z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem položaju ne gre za postopkovno kršitev, ampak kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Do tega je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prišlo tudi v konkretnem primeru.

7. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala plačilo neplačanih komunalnih storitev za obdobje september 2013 do vključno september 2014. Del zahtevka (to je glavnica v višini 182,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014) se nanaša na plačilo omrežnine (to je strošek objekta, ki je priključen na javno vodovodno omrežje), del zahtevka (to je glavnica v višini 169,31 EUR(4) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje) pa na strošek odvoza komunalnih odpadkov.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek, ki se nanaša na omrežnino, zavrnilo, ker je zaključilo, da je toženec dokazal, da je dolg plačal. Gre za dejanski zaključek, na katerega je pritožbeno sodišče vezano (458. člen ZPP). Ob takšnem zaključku je odločitev v tem delu tudi materialnopravno pravilna. Pritožba (ki je v pogledu te odločitve povsem nekonkretizirana) je zato neutemeljena. Pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zato zavrnilo in sodbo v pogledu odločitve o plačilu glavnice v višini 182,11 EUR s pripadki, na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

9. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev povračila ostalih stroškov, to je stroškov za odvoz komunalnih odpadkov.

10. Pritrjuje sicer materialnopravnemu stališču, da je tožnica tožencu le v primeru dejanskega izvajanja storitev (to je prihoda na odjemno mesto z namenom odvoza odpadkov, čeprav jih toženec ni pripravil) upravičena zaračunavati odvoz smeti oziroma storitve v zvezi s tem. Ker je toženec izrecno ugovarjal, da bi tožnica storitve izvajala, pritrjuje tudi stališču, da je tožnica tista, ki v zvezi s tem nosi trditveno (in dokazno) breme. Ne soglaša pa z zaključkom, da tožnica trditvenega bremena ni zmogla.

11. Kot pravilno opozarja pritožba, je tožnica trdila(5), da ni nikoli prenehala opravljati svojih storitev, da s prehodom preko zemljišč uporabnikov ni imela težav in je redno in po organiziranem urniku(6) prihajala na naslov toženca(7) z namenom odvoza odpadkov in da mu je že konec leta 2008 dodelila tudi posode za zbiranje odpadkov. Takšna trditvena podlaga za presojo, ali je svoje storitve opravljala, zadošča. Ob dejstvu, da je (obvezni) interval odvoza posameznih vrst odpadkov opredeljen z Odlokom (16. člen), trditev o „rednem odvozu po urniku“ vsebuje tudi trditev, da je odvoz vršila v obsegu kot je to Odlok določal. Zahteva po podrobnejših trditvah (glede dneva in ure odvoza in glede ljudi s katerimi je storitev opravljala) je pretirana. Zavrnitev tega dela zahtevka je zato ob sklicevanju na pomanjkljivo trditveno podlago vsaj preuranjena.

12. Ker zaradi opisanega napačnega materialnopravnega stališča glede sklepčnosti, sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., ki naj bi o (povzetih) trditvah vedel izpovedati (pa tudi prič, ki jih je ponudil toženec(8)), tudi očitek tožnici, da svojih trditev ni dokazala, v tej fazi postopka ni na mestu.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 458. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o zahtevku za plačilo odvoza komunalnih odpadkov razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje (na naroku) izvesti s strani obeh strank predlagane dokaze, nato pa o še spornem delu zahtevka ponovno odločiti.

15. O drugih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče ne izjavlja, ker to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških izvršilnega postopka. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožnica ni priglasila.

Op. št. (1): V drugem in tretjem odstavku izreka je bil sklep o izvršbi razveljavljen že s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 2. 2015 (list. št. 14).

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je trditve tožnice ocenilo za pomanjkljive. O njegovi (ne)pravilnosti več v točki 10 in 11. Op. št. (3): Z izvajanjem dokazov namreč ni mogoče dopolnjevati strankinih pomanjkljivih trditev.

Op. št. (4): Višino tega dela zahtevka je pritožbeno sodišče ugotovilo tako, da je seštelo posamezne (na odvoz smeti nanašajoče se) zneske na računih in jim dodalo 9,5 % DDV. Razlika med vtoževano glavnico (351,42 EUR) in tem zneskom (169,31 EUR) predstavlja zahtevek, ki se nanaša na omrežnino (to je 182,11 EUR). Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je znesek omrežnine višji kot to izhaja iz seštevka sodišča prve stopnje, saj je treba omrežnini (ne pa tudi že obračunanim zamudnim obrestim in nekaterim drugim postavam) prišteti še 9,5 % DDV.

Op. št. (5): Glej pripravljalno vlogo z dne 14. 5. 2015 (list. št. 40).

Op. št. (6): Interval odvoza posameznih vrst odpadkov določa 16. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine A. (v nadaljevanju Odlok).

Op. št. (7): Očitek, da tožnica ni opredelila lokacije, kamor je prihajala, je zato neutemeljen.

Op. št. (8): Glej vlogo toženca z dne 25. 5. 2015 (list. št. 45).