Jedro

Ni podana samovolja in tudi ne še verjetnost obstoja terjatve, če tožena stranka ni pisno obvestila delavca o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Takšna opustitev gotovo pomeni kršitev določb prava, ne pa nujno absolutne bistvene kršitve določb materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi, da do pravnomočnosti odločitve o tem pravdnem postopku se zadrži učinkovanje odločbe o prenehanju delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izdane s strani delodajalca družbe xy d.o.o. dne 15.12.2003 za delavca T. V. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev in pravilno uporabilo pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o samovoljnem ravnanju tožene stranke, ki v celoti ignorira zakonsko določbo 3. odst. 83. člena ZDR. Samovoljnost ravnanja izhaja tudi iz drugih dejstev, saj je tožena stranka le po preteku 45 dni od sklenitve pogodbo odpovedala; navedla pa je razlog spremenjenih okoliščin, ki so nastale v letu 2003 in da zmanjševanje števila zaposlenih pri toženi stranki traja že dalj časa. Tožena stranka si je enostavno premislila po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odločila, da se pogodbo enostransko prekine.

Nadalje se tožnik ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da trditve o nastanku velike škode ni z ničemer izkazal. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke z mesecem februarjem 2004 bo ostal brez dohodkov in bo v izjemno težkem eksistenčnem položaju. Nadalje uveljavlja, da je tožena stranka ravnala s pozicije uporabe sile kot ekonomsko močnejši pogodbenik. Namen začasne odredbe po določbi 2. alinee 2. odst. 272. člena ZIZ je ravno v tem, da se takšno ravnanje prepreči. Predlaga spremembo in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče je ocenilo dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in pritožbene navedbe ter zaključuje, da niso utemeljene. V odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka navaja, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki že več let ter je podpis pogodbe iz novembra 2000 zgolj formalnega značaja, ker je tožena stranka skladno zavezujočim določbam ZDR v tem mesecu z vsemi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. V mesecu novembru 2003 je še vedno iskala druge primerne zaposlitve za konkretnega delavca.

Nadalje v odgovoru tožena stranka navaja, da tožnik dejansko ni bil predhodno izrecno pisno obveščen o nameravani odpovedi, bil pa je seznanjen o postopku zmanjševanja zaposlenih delavcev pri delodajalcu. Meni tudi, da veljavni zakon ne predvideva sankcije za kršitev pravice do predhodnega obvestila delavca o pisni odpovedi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, kar tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne zanika, da ne bi bil pred sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitvi že zaposlen pri toženi stranki. Samo pomanjkanje izrecnega pismenega obvestila še ne pomeni take samovolje delodajalca, da bi bilo zaradi tega treba ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. Če bo potrebno, se bo lahko ugotovilo pri odločanju o glavni stvari, kako je to neobveščanje morebiti škodno vplivalo na uveljavljanje pravic zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka tudi predložila program reševanja presežnih delavcev z dne 1.12.2003, iz katerega tudi izhaja, da ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi le tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da morebitna kršitev zakonskih določb še ne pomeni take samovolje, kot jo uveljavlja tožnik v tožbi. Sicer je točno, da je začasno odredbo mogoče izdati na podlagi določb ZIZ, vendar ni nedopustno sklicevanje na 19. člen ZDSS, ki velja in se nanaša na razlog samovolje. Preuranjeno je sodišče prve stopnje zaključilo v obrazložitvi, da če tožena stranka tožnika ni predhodno obvestila o nameravani redni odpovedi po 88/3 ZDR, to pomeni absolutno bistveno kršitev določb materialnega prava. Prav gotovo pomeni kršitev določb prava ne pa nujno absolutno. Tudi sicer ne teorija in ne zakon ne pozna absolutnih bistvenih kršitev materialnega prava. Take pozna le za postopkovno pravo.

Bistveno je po mnenju pritožbenega sodišča, da ne gre za tako nezakonitost, ki bi utemeljevala sama za sebe neveljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Verjetnost tožbenega zahtevka po vsebini še ni izkazana. Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da ni podan razlog, da grozi tožniku nastanek velike škode. Gre le za posledico odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero pa je odločilno, ali je bila zakonita ali ne. Iz navedenih razlogov verjetnost terjatve ni izkazana, niti ne gre za tako škodo, kot jo opredeljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju in tudi ne za samovoljo po 19. členu ZDSS.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni bila utemeljena, zato tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.