Jedro

1) Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se koristoljubnost očita obema obsojencema, dejanje pa je opisano kot sostorilstvo, zato ni pomembno, kdo od njiju je prejel denar, koristoljuben namen se nanaša na oba obsojenca.

2) Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da se obsojenca ukvarjata s prepovedanim spravljanjem ljudi čez državno mejo. To, da so v opisu kot dokaz takšnega ukvarjanja navedene tudi izjave ganskih dražvljanov in prejšnje obsodbe glede obeh obsojencev, seveda ne pomeni, da je bil obsojenec B. V. dvakrat obsojen za isto dejanje. Ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem ljudi čez državno mejo je namreč mogoče storiti tudi z enim dejanjem, če se iz drugih okoliščin lahko sklepa, da se storilec s takšnimi dejanji sicer ukvarja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama sta bila obsojena S.M. in B.V. spoznana za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) v zvezi z 19. in 22. členom KZ SFRJ. Obsojencema je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila vsakemu določena kazen 10 mesecev zapora ter preizkusna doba štirih let. Zagovornik obs. B.V., odvetnik dr. S.M. iz LJ, je dne 27.1.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter predlagal, da vrhovno sodišče obs. B.V. oprosti obtožbe. V zahtevi je uveljavil, da obs. V. ni dokazana koristoljubnost, saj obsojenec ni prejel niti tolarja, česar tudi izpodbijana prvostopna sodba ne trdi, izrek prvostopne sodbe pa v tej bistveni okoliščini glede obs. V. nima razlogov, temveč jih ima samo glede obs. M. Razlogi so navedeni le glede očitanega ukvarjanja s prepovedanim spravljanjem ljudi čez mejo. Prav tako ni razlogov o tem, da je obsojenec imel avto znamke Florida in ne Jugo ter bi Ganca gotovo govorila o Floridi, če bi bil storilec res obs. V. Kršitev kazenskega zakona je podana tudi glede izvršitvene oblike "ukvarjanja", saj bi bilo potrebno za obstoj takšnega konstrukta več samostojnih in seveda dokazanih kaznivih dejanj, kot sestavni del ukvarjanja pa ne more biti dejanje, za katerega je bil že obsojen, saj bi bil sicer za isto dejanje dvakrat obsojen.

Vrhovni državni tožilec M.V. je dne 17.2.1995 odgovoril, da je v zahtevi uveljavljena zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ni pa podana tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z zatrjevanimi nasprotji o izpovedbah prič glede vozila Zastava Jugo-Florida.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe je razvidno, da se obema obsojencema, torej S.M. in B.V. očita koristoljubnost, dejanje pa je opisano kot sostorilstvo in torej ni pomembno, kdo od njiju je od ganskih državljanov prejel 1.600 USD. Koristoljuben namen se torej nanaša tudi na obs. B.V., čeprav ni bil denar neposredno izročen prav njemu. Takšno pravno stališče je glede na pritožbo zagovornika obs. B.V. sprejelo tudi sodišče druge stopnje, kar izhaja iz razlogov te sodbe, z njimi pa se vrhovno sodišče strinja.

Čeprav je v novem kazenskem zakoniku RS manj kaznivih dejanj, ki kot izvršitveno dejanje vsebujejo kolektivno kaznivo dejanje, pa je prav kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena tega zakonika še vedno opredeljeno kot kolektivno kaznivo dejanje. Iz izreka prvostopne sodbe izhaja, da sta oba obsojenca storila kaznivo dejanje po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ, pri čemer iz opisa dejanja še sledi, da se oba obsojenca ukvarjata s prepovedanim spravljanjem ljudi čez državno mejo. S tem, da so v opisu kot dokaz takšnega ukvarjanja navedene tudi izjave ganskih državljanov in prejšnji obsodbi glede obeh obsojencev, seveda ne pomeni, da bi bil obs. B.V. dvakrat obsojen za isto dejanje.

Ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem ljudi čez državno mejo je namreč lahko storjeno tudi z enim dejanjem, če se iz drugih okoliščin lahko sklepa, da se storilec s takšnimi dejanji sicer ukvarja. Prav takšen zaključek tudi sledi iz opisa dejanja v prvostopni sodbi.

Vse, kar obsojenčev zagovornik navaja v zvezi z vprašanji motornega vozila, ki ga je imel obsojenec, ali naj bi Ganca morala med imeni Jugo in Florida zaznati le prvo ime, je seveda zgolj dejansko vprašanje, ki ga v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrečno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno upoštevati.

Vrhovno sodišče torej v obravnavani zadevi ni našlo kršitev določb materialnega ali procesnega zakona, zato je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.