Jedro

Hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti je storjena tudi z neizpolnjevanjem ali nevestnim, nepravočasnim ali malomarnim opravljanjem delovnih in drugih obveznosti. Z ugotovitvijo te kršitve je ugotovljena tudi krivda, zato ni več potrebno dodatno ugotavljanje oblik in opredeljevanja krivde. Pri tem ne gre za domnevo (presumpcijo) ali fikcijo, kot zmotno navaja revident, temveč za dejansko vprašanje o načinu opravljanja dela, ki vključuje tudi naklep oziroma malomarnost, kar v disciplinskem postopku, kakršen je obravnavan, povsem zadošča.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, spremenilo odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke tako, da je izrečeni ukrep delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta, razveljavilo odločbi organov tožene stranke z dne 7.11.1993 in 10.1.1994 (ne 1993, kot to napačno povzemata obe nižji sodbi), na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa pri toženi stranki prenehalo, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, kot če bi delal, ustavilo postopek v zastaranem delu, zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in s sicer spremenjeno odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 1.9.1993, vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep nepogojnega prenehanja delovnega razmerja, zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov z dne 14.7.1993 in 1.9.1993 ter sklepov z dne 7.11.1993 in 11.1.1994. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklenilo, da tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je formalno uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče glede zastaranja začetka in vodenja disciplinskega postopka, zastaranja izvršitve disciplinskega ukrepa, da je do oblike krivde prišla na podlagi fikcije. Tudi za spremembo pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa sodišče druge stopnje ni imelo materialne osnove.

V dopolnitvi revizije je revident še navajal, da se je za sum kršitev delovnih obveznosti in eventuelnega storilca izvedelo pred 19.2.1993, torej več kot šest mesecev pred zaključkom vodenja postopka.

Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da razveljavi sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri razlogih izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge procesne kršitve pa revizija samo formalno zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Ne oziraje se možnosti, ki jih predvidevajo določbe prvega, drugega oziroma tretjega odstavka 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanašajo na zastaranje začetka in vodenja disciplinskega postopka, je bil ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, postopek začet in voden znotraj določenih zastaralnih rokov. Pri tem res ni datumsko povsem natančno ugotovljeno, kdaj naj bi se zvedelo za kršitve delovne obveznosti in storilca, ker je samo ugotovljeno, da je bilo to meseca februarja 1993. Vendar tudi natančnejše datumsko ugotavljanje oziroma če bi se za kršitve in storilca izvedelo pred 19.2.1993, vendar še vedno v februarju leta 1993, bistva zadeve ne bi v ničemer spremenilo. Na začetek disciplinskega postopka to ne bi imelo nobenega vpliva, v postopku vodenja postopka pa bi lahko bilo zastarano eno samo dejanje. Morebitno zastaranje enega dejanja pa niti na revidentovo odgovornost za ostale kršitve delovnih obveznosti niti na izrečen disciplinski ukrep ne bi v ničemer vplivalo. Sicer pa tudi revizija ne navaja datumov, s katerimi bi utemeljila, da sta začetek in vodenje disciplinskega postopka zastarala in da je zastarala tudi izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa.

Nižje sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka sklepa. Vročitev je sicer pomembna za računanje rokov (na primer 83. člen ZTPDR), za dokončnost in izvršljivost (na primer 13. točka prvega odstavka 100. člena ZDR), nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek sam v smislu vodenja z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima nobenega vpliva.

Odločitev v tožnikovem disciplinskem postopku je postala pravnomočna šele s končanim sodnim postopkom, to je v letu 1997. Ker je po določbi četrtega odstavka 67. člena ZTPDR, možno izvršiti izrečen disciplinski ukrep v roku 60. dni od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen, je ugotovitvena odločba o prenehanju delovnega razmerja, ki je bila izdana v letu 1993, oziroma na začetku leta 1994, bila izdana v roku, določenem z zakonom.

Ugotovitev, ali je bila hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti storjena ali ne, je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja za vsak primer posebej. Hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti je storjena tudi z neizpolnjevanjem ali nevestnim, nepravočasnim ali malomarnim opravljanjem delovnih in drugih obveznosti. Z ugotovitvijo te kršitve je ugotovljena tudi krivda, zato ni več potrebno dodatno ugotavljanje oblik in opredeljevanja krivde. Pri tem ne gre za domnevo (presumpcijo) ali fikcijo, kot zmotno navaja revident, temveč za dejansko vprašanje o načinu opravljanja dela, ki vključuje tudi naklep oziroma malomarnost, kar v disciplinskem postopku, kakršen je obravnavan, povsem zadošča. Zaradi tega je nesprejemljiva revizijska navedba, da je treba obliko krivde v tem disciplinskem postopku še dodatno ugotavljati.

Od dejanskih okoliščin, ki sta jih ugotavljali in obrazložili obe nižji sodišči in ki jih v revizijskem postopku ni več možno preverjati (tretji odstavek 385. člena ZPP), je odvisna tudi uporaba instituta pogojne odložitve izvršitve izrečenih disciplinskih ukrepov. Gre za možnost (lahko odloži), ki je odvisna od vseh ugotovljenih dejstev, zato uporaba ali neuporaba tega instituta, ki ga omogoča prvi odstavek 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), v tem primeru ne more predstavljati vprašanja zmotne uporabe materialnega prava, kot to navaja revizija.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča sklepa, da je bila odločitev nižjega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).