Jedro

Redakcijska pomanjkljivost, ko v konkretnem opisu drugega dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1.odst. 310.čl. KZ ni ponovljeno v abstraktnem delu navedeno izvršitveno dejanje ("prodal"), je nebistvena. Ob upoštevanju celote krivdoreka, ko je pri prvem dejanju navedeno, da je obsojenec izdelal malokalibrske puške z dušilcem zvoka in jih je z drugim dejanjem "tajnemu sodelavcu policije ..." (brez glagola), ni mogoče reči, da je kršen kazenski zakon po 1.tč. 372.čl. ZKP.

Čeprav 152.čl. ZKP določa, da izvršijo ukrepe iz 150.čl. ZKP organi za notranje zadeve (ONZ), to ne pomeni, da pri tem ne smejo angažirati oseb, ki niso zaposlene v ONZ ali ne spadajo v njihovo organizacijo. Bistveno je, da imajo ONZ nadzor nad izvajanjem ukrepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.10.1997 je bil obsojeni S.F. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, v katero je vštet čas prebit v priporu od 14.7.1997 do 14.10.1997. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenemu S.F. po 1. odstavku 69. člena KZ odvzelo večjo količino strelnega orožja in pripadajočih nabojev. V ostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa zagovornikovo pritožbo, zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega S.F. je dne 8.6.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 4. odstavku 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev sodbe odloži in da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da se obsojenec oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da iz uvodnega teksta izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da se obsojencu očita izdelava in prodaja strelnega orožja pri obeh faktih nadaljevanega kaznivega dejanja; izpustitev ponovne ponovitve enega od obeh glagolov ne pomeni niti nejasnosti izreka, niti nasprotja ali opustitve opisa izvršitvene oblike. Iz razlogov sodbe izhaja, da o obeh izvršitvenih oblikah, ki sta citirani uvodoma, sodišče zavzema jasno dokazno in pravno relevantno stališče. Zahtevi tudi ni pritrditi glede uveljavljanja kršitve določb kazenskega postopka. Obsojenec je imel pri sebi orodje za izdelovanje strelnega orožja in ga tedaj naročilo kriminalistov ni spravilo v položaj, ko bi bil k takšni kriminalni dejavnosti izzvan in delovanje organov za notranje zadeve ni bilo v nasprotju z zakonskimi pooblastili, tudi ne, kolikor so se poslužili pomoči Slovenske obveščevalne varnostne agencije (SOVA) pri izvajanju ukrepov po 1. točki 2. odstavka 150. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje z opisom v izreku sodbe kaznivo dejanje. S tem, ko pri dejanju pod točko 2. manjka glagol pri tem konkretnem dejanju iz sklopa nadaljevanjega kaznivega dejanja, manjka konstitutivni element iz kaznivega dejanja po 310. členu KZ. Brez pomena naj bi bilo pri tem, ali se manjkajoči glagol da ugotoviti iz konteksta ali siceršnjih spisovnih podatkov. V navedenem delu krivdoreka prvostopenjske sodbe namreč manjka glagol "prodal". Tako je krivdorek brez izvršitvene oblike, zato dejanje z navedeno pomanjkljivostjo v opisu naj ne bi imelo vseh potrebnih elementov kaznivega dejanja in torej ni kaznivo dejanje. Iz dejstva, da je obsojenec puške izdelal v svoji delavnici, ni moč delati sklepa, da je puške tudi prodal. Izrek sodbe po mnenju vložnika nasprotuje sam sebi, nasprotuje pa celo razlogom sodbe. Drugostopenjska sodna odločba je v razlogih v zgoraj navedeni smeri prav tako sama s seboj v nasprotju.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona v pravnomočni sodbi ni podana. Iz krivdoreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega, ker je protipravno izdelal in prodal strelno orožje, ki pomeni veliko nevarnost in katerega promet je po 4. členu Zakona o orožju prepovedan, pri čemer gre pri dejanju opisanem pod točko 2. tudi za veliko količino strelnega orožja. V točki 2. je navedeno, "da je 14.7.1997 ob 17.50 uri v poslovnem prostoru svojega podjetja v trgovini S.S. v Ljubljani tajnemu sodelavcu policije pet pod prejšnjo točko opisanih specialnih malokalibrskih pušk z dušilci zvoka in daljnogledi več pripadajočih nabojev, in 2 samokresa...", iz česar je razvidno, da prvostopenjsko sodišče ni ponovilo v abstraktnem delu navedeni glagol "prodal", ko je sicer glede malokalibrskih pušk z dušilcem zvoka, opisanih v krivdoreku sodišče navedlo, da jih je obsojenec izdelal v svoji delavnici. Očitno je tako, da gre v 2. točki krivdoreka za opustitev izraza - glagola "prodal", vendar pa ta opustitev ne daje podlage za zaključek, da opis dejanja v napadnem delu ni kaznivo dejanje, ker da naj ne bi vseboval izvršitvenega dejanja kot konstitutivnega elementa. Napadeni pravnomočni krivdorek prvostopenjske sodbe je povzet po vloženi obtožnici. Zgolj redakcijsko pomanjkljivost, ko v konkretnem opisu dejanja ni ponovljeno izvršitveno dejanje, kot je navedeno v abstraktnem delu krivdoreka, iz katerega sledita dve izvršitveni obliki, in sicer izdelava in prodaja kot nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, je oceniti kot nebistveno pomanjkljivost napadenega krivdoreka pod točko 2, ki pa ne vpliva na pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ. Z ugotovljeno pomanjkljivostjo v izreku ni mogoče, ob upoštevanju celote krivdoreka, očitati kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Ne glede na pravnomočno ugotovljeno drugo izvršitveno obliko očitanega kaznivega dejanja - nedovoljeno proizvodnjo orožja, pa niti prvostopenjska niti drugostopenjska sodba glede očitane kršitve kazenskega zakona nima v razlogih po vložniku očitanih napak. Končni očitek v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona naj bi po mnenju vložnika predstavljalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v obeh napadenih sodbah kot absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka. Vrhovno sodišče navedene kršitve ZKP - očitno 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - ni ugotovilo, zato v tej smeri zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju vložnika v tem, da je policija s tajnimi policijskimi sodelavci, potem ko se ni zadovoljila z eno odkupljeno puško, ampak je naročila izdelavo 4 pušk, izzvala obseg nedovoljene dejavnosti obsojenca, vse s težnjo, da pride do hujše, kvalificirane oblike kaznivega dejanja in sicer po 2. odstavku 310. člena KZ. Tako ravnanje je ne samo v nasprotju s 4. odstavkom 151. člena ZKP, ampak tudi v nasprotju z obsegom dovoljenja preiskovalnega sodnika. Po preiskovalnem sodniku odrejene ukrepe niso izvajali organi za notranje zadeve ampak nepristojna SOVA, ki je izven resorja MNZ (Ministrstva za notranje zadeve). Vložnik je mnenja, da bi vsakršna dejavnost upravnih organov, ki nima podlage v zakonu, morala biti brez vsakršnih pravnih učinkov. V zadevi naj ne bi šlo za tehnično pomoč, ki bi jo morebiti SOVA nudila organom za notranje zadeve, glede na to, da so kontrolo telefona izvajali neposredno delavci SOVE. Gre za snemanje in interpretacijo telefonskih pogovorov v obliki prepisov. Preiskovalni sodnik v odredbi ni določil, da takšno pomoč posreduje SOVA in tako kontrola telefona ni bila izvedena, kot je to predvideno z zakonom.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi zgoraj navedeni kršitvi kazenskega postopka nista podani. Očitano izzivanje kriminalne dejavnosti v večjem obsegu, kot je bilo določeno v odredbi preiskovalnega sodnika z dne 16.6.1997, ni podano. Preiskovalni sodnik je glede na predlog pristojnega državnega tožilca pod točko 2. in 3. navedene odredbe med drugim odredil tajno policijsko sodelovanje in navidezni odkup predmetov, vse z namenom odkriti kraj izdelovanja in skladiščenja specialnih pušk in drugega vojaškega orožja. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta do zagovora obsojenca in stališča zagovornika ob ugotovljenih dejstvih zavzeli pravilno stališče, da so bili ukrepi preiskovalnega sodnika izvedeni zakonito. Zato vložnik z očitkom, da so organi za notranje zadeve nezakonito izzvali kriminalno dejavnost, ni mogel uspeti. Pod točko 1. odredbe pa je navedeno, da organi notranjih zadev - UNZ Ljubljana, Urad kriminalistične službe v predkazenskem postopku zoper obsojenca izvršijo ukrep nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi glede telefonskih priključkov, katerih naročnik in uporabnik je osumljeni S.F. (obsojenec). Skladno s 3. odstavkom 152. člena (takrat veljavnega) ZKP je v odredbi navedeno, da jo izvršujejo organi za notranje zadeve, pri čemer je izvajanje nadzorstva in snemanje telefonskih pogovorov na določenih telefonskih priključkih, katerih naročnik in uporabnik je bil obsojeni S.F., poverjeno organom za notranje zadeve, podjetju Telekom pa je bilo naročeno, da je izvajanje tega ukrepa dolžno omogočiti. Očitek, da je odredbo o izvajanju ukrepov iz 150. člena ZKP izvrševal nepristojni upravni organ - SOVA - je neupošteven. Ta organ, ki je res v sestavi Vlade Republike Slovenije kot samostojna služba, je z administrativno tehničnimi uslugami, kolikor jih je posredoval kriminalistični službi, ravnal v skladu z navodili naročnika, to je za naročnika in v okviru pooblastil naročnika. Okoliščina, da so organi za notranje zadeve tehnično izvedbo ukrepa nadzorstva in prepisovanja snemanja telefonskih pogovorov prepustili obveščevalni agenciji, ne predstavlja kršitve določb ZKP ali Ustave. 152. člen ZKP določa, da ukrepe iz 150. člena ZKP izvršijo organi za notranje zadeve, kar pa ne pomeni, da pri tem ne smejo angažirati drugih oseb, ki niso zaposlene ali ne spadajo v organizacijo organov za notranje zadeve. Bistveno je, da imajo organi za notranje zadeve nadzor nad izvajanjem ukrepov. Vložnik zahteve ni navedel, v čem naj bi izvršeni ukrep zaradi tega, ker ga je izvajala obveščevalna služba, posegel v pravice obsojenca bolj ali drugače, kot bi bilo to v primeru, če bi bila tudi tehnična izvedba v celoti v rokah organa za notranje zadeve. Za oceno, da je v predkazenskem postopku sodeloval nepristojni državni organ, kar naj bi imelo za posledico ničnost na ta način zbranih dokazov, in dokazov, ki so bili zbrani na podlagi rezultatov izvajanja tega ukrepa, ni podlage, ko Vrhovno sodišče ugotavlja, da 3. odstavek 152. člena ZKP ni bil kršen.

Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi, da očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).