Jedro

Glede na to, da so tako postopek kot roki za uveljavljanje zahteve za vračilo preveč plačane takse v zakonu natančno predpisani, zahteva tožene stranke, naj pritožbeno sodišče izvede pobotanje med preveč plačano in dolgovano takso, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da taksni zavezanec X, Ljubljana v predpisanem roku ni plačal takse za odgovor na tožbo, odgovor na pritožbo ter taks za taksne opomine v skupnem znesku 35,68 EUR ter naložilo zavezancu, da mora plačati dolžno takso v znesku 35,68 EUR ter kazensko takso v višini 50 % pribitka na dolžno takso v znesku 17,84 EUR, to je skupaj 53,52 EUR. Podružnici Y, Ljubljana pa je naložilo, da z razpoložljivega dobroimetja taksnega zavezanca na njegovih računih prenese znesek 53,52 EUR na račun sodnih taks Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka dolgovano sodno takso za odgovor na tožbo plačala dvakrat - prvič dne 11. 4. 2007 v znesku 9,91 EUR na podlagi taksnega opomina z dne 30. 3. 2007, drugič pa dne 23. 5. 2007 v znesku 17,84 EUR. Ker je tožena stranka sodno takso za odgovor na tožbo pomotoma plačala dvakrat, bi bila upravičena zahtevati vračilo preveč plačane sodne takse. Za pomotoma plačano sodno takso je izvedela šele po prejemu izpodbijanega sklepa, ko je pričela pregledovati svojo plačilno evidenco v zvezi s to zadevo. Tožena stranka še navaja, da takse za odgovor na pritožbo res še ni plačala, zato predlaga, da sodišče preveč plačani znesek sodne takse za odgovor na tožbo vrne na njen transakcijski račun, oz. da se terjatev pobota z obveznostjo tožene stranke za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo, ki še ni bila plačana. Tožena stranka k pritožbi prilaga listine, ki dokazujejo plačilo sodnih taks (nalogi z dne 11. 4. 2007, 23. 5. 2007).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o taksni obveznosti tožene stranke in pri tem upoštevalo določbe Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 14/1991 s spremembami in dopolnitvami), takso pa je tudi po višini pravilno odmerilo. Iz podatkov v spisu ter iz listin, priloženih k pritožbi, sicer izhaja resničnost pritožbenih navedb o tem, da je bila sodna taksa za odgovor na tožbo s strani tožene stranke pomotoma plačana dvakrat - dne 11. 4. 2007 ter 23. 5. 2007. Kljub navedenemu pa pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Res je sicer, da ima tisti, ki je plačal takso, po 32. členu ZST pravico zahtevati vrnitev takse, če je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso večjo od predpisane, kakor tudi, če je plačal takso za določeno sodno dejanje, pa to dejanje ni bilo opravljeno. Upoštevati pa je treba, da je vrnitev takse mogoče zahtevati le pri prvostopenjskem sodišču v rokih, ki jih določa 34. člen ZST. V 34. členu ZST je namreč določeno, da se zahteva za vrnitev takse vloži pri sodišču, ki je odločalo na prvi stopnji, v 60 dneh od dneva, ko je bila taksa pomotoma plačana oz. od dneva, ko je prizadeti zvedel, da dejanje ni bilo opravljeno, vrnitve takse pa ni mogoče zahtevati po preteku dveh let od dneva, ko je bila plačana. V obravnavani zadevi je bila taksa pomotoma plačana dne 23. 5. 2007, zato je tega dne začel teči rok iz 34. člena ZST za vložitev zahteve za vrnitev takse. Kdaj je tožena stranka izvedela za pomotoma plačano takso, kar naj bi bilo v obravnavani zadevi znano šele po prejemu izpodbijanega sklepa, ni pomembno, saj rok teče od dneva, ko je bila taksa pomotoma plačana. Glede na tako določen postopek in roke za uveljavljanje zahteve za vrnitve takse v pritožbenem postopku ni mogoče ob pritožbenem preizkusu sklepa o odmeri sodne takse niti odločati o utemeljenosti zahteve za vračilo takse, tudi če bi bila pravočasno podana (ker o tem odloča sodišče prve stopnje), niti izvesti "pobotanja" med preveč plačano in dolgovano takso, kot to predlaga tožena stranka v pritožbi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).