24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 994/2004 z dne 11. 5. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 276/2004 z dne 1. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sklepom zavrglo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za finance, ker naj bi jo pritožnica vložila prepozno. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnica trdi, da je bila vročitev odločbe Ministrstva za finance opravljena na način, ki ni bil v skladu s 87., z 88., z 89. in z 91. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Zato bi se moralo na podlagi 98. člena ZUP šteti, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se je ugotovilo, da je pritožnica odločbo dejansko dobila, tj. 9. 1. 2004, ne pa 6. 1. 2004, ko naj bi bila vročitev opravljena. Zato naj bi Upravno sodišče napačno odločilo, da je bila tožba vložena prepozno. Pritožnica zatrjuje kršitve 22., 23., 24. in 25. člena Ustave. Odločitev Upravnega sodišča naj bi bila samovoljna in arbitrarna, ker pri zavrženju njene tožbe ni vsaj minimalno preverilo dejanskega stanja. Upravno sodišče naj ne bi izvedlo nobenega dokaza in naj ne bi obrazložilo svoje odločitve. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi odločili brez glavne obravnave, čeprav je pritožnica izvedbo glavne obravnave na podlagi 50. in 77. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) izrecno zahtevala. Upravno sodišče naj se o predlogu za glavno obravnavo sploh ne bi izreklo. Sodišči bi morali glede na 24. člen Ustave pojasniti, zakaj sta odločali na tajni seji. Pritožnica tudi navaja, da naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in samovoljna. Vrhovno sodišče naj bi presojalo dokaze in v svoji odločitvi namesto Upravnega sodišča obrazložilo njegovo odločitev. Ker zoper odločitev Vrhovnega sodišča ni rednega pravnega sredstva, naj pritožnica ne bi mogla ugovarjati zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki naj bi ga ugotovilo Vrhovno sodišče. Zato naj bi ji bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Meni, da bi sodišči morali pridobiti obvestilo pritožnice, s katerim je bila z imenom in priimkom pooblaščena oseba za vročanje. Ker naj navedenega dokaza ne bi bilo v spisu, bi se moralo pritožnico pozvati, da dostavi omenjeno obvestilo. Ker se naj Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, naj ne bi ustrezno obrazložilo svoje odločitve.

B.

3.Pritožnica z večino navedb oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava, zlasti oporeka stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo ob uporabi 91. člena ZUP glede vročanja pravnim osebam. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo lahko bilo mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno. Vendar tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Upravno sodišče je iz vročilnice ugotovilo, da je bila pritožnici odločba Ministrstva za finance vročena 6. 1. 2004 in je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe že potekel. Formalna pravilnost vročilnice ustvarja domnevo, da je bila vročitev pravilno opravljena, zato so neutemeljeni očitki pritožnice, da bi moralo Upravno sodišče pred izdajo sklepa o zavrženju dodatno ugotavljati dejansko stanje. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakona in jo utemeljilo na sklepih, ki so mogoči glede na pravila razlage pravnih norm. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo v tem postopku, je bilo, ali je bila pritožnici odločba Ministrstva za finance pravilno vročena. Ali je pisanje dejansko prejela ustrezna oseba, je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Stališče Vrhovnega sodišča, da se pravnim osebam vroča prek osebe, ki je pooblaščena za sprejem pisanj na njihovem sedežu, pa ni samovoljno in arbitrarno. Pravna oseba ne more sama sprejeti dokumenta, zato mora to zanjo opraviti fizična oseba, ki je v določenem razmerju s pravno osebo.

4.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten očitek, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh navedb pritožnice ter da ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnice v tem delu neutemeljeni. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničine pritožbene ugovore o napačni uporabi materialnega prava in ji pojasnilo, da se pravnim osebam vroča skladno z 91. členom ZUP in ne na podlagi 87. in 88. člena ZUP, kot je zmotno menila pritožnica. Zato ni utemeljen tudi očitek, da bi morala biti vročitev izvedena osebno ali zakonitemu zastopniku pritožnice. Pojasnilo ji je, da mora pritožnica dokazati, da vročitev ni bila pravilno opravljena, ter razumno obrazložilo, zakaj je štelo, da pritožnica ni uspela dokazati nepravilnost vročitve. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnice, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z odločitvijo in nestrinjanje z dokazno oceno sodišč ter dejstvo, da pritožnica s pritožbo ni uspela, pa še ne izkazujejo zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave.

5.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten očitek pritožnice, da Upravno in Vrhovno sodišče nista izvedli glavne obravnave. Upravno sodišče je tožbo pritožnice zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe, zato niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 50. členu ZUS za odločanje po opravljeni glavni obravnavi. Očitek glede glavne obravnave pred Vrhovnim sodiščem je očitno neutemeljen, saj je Vrhovno sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo samo, če po razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje samo odloči o stvari (77. člen ZUS). V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre.

6.Ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje na glavni obravnavi, so očitno neutemeljeni tudi očitki pritožnice o kršitvi 24. člena Ustave. Kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan