Jedro

Izpodbijani ukrep je na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.

Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ima prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito: da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 30. 6. 2020 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 30. 6. 2020 do 13. 30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da tožnik ob podaji prošnje ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo identiteto v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), organ pa v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi. Trdi, da se ji poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične podatke, saj je navajal različne podatke o svojem rojstnem datumu, ne da bi pojasnil razloge za takšno ravnanje. Premalo prepričljiv in konkreten naj bi bil tudi pri pojasnjevanju glede posedovanja dokumentov za ugotavljanje istovetnosti, zato je bolj verjetno, da je dokumente namenoma odvrgel, da bi skril svojo identiteto oziroma izvorno državo. Kot pomembno v zvezi s tem navaja tudi, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navajal predvsem družinske razloge.

3. Navaja tudi, da glede na njegova pretekla dejanja in izjave upravičeno dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Z osebnim razgovorom namerava razjasniti tožnikove navedbe o razlogih za mednarodno zaščito, kakor tudi njegov datum rojstva in izvorno državo. Pojasnjuje, da je ugotavljanje izvorne države odločilno dejstvo in kadar prosilec nima ustreznih listin za izkazovanje istovetnosti, je to mogoče le na navedeni način. Trdi, da je tožnik očitno begosumen, saj je njegova ciljna država Republika Italija. Pojasnjuje tudi, zakaj je potrebno za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na Center za tujce, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 30.9.2020 ob 13.30 uri z možnostjo podaljšanja za en mesec.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu je gibanje omejeno brez pravne podlage, saj je rok iz 2. točke sklepa potekel, podaljšanje pa mu ni bilo izrečeno. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti.

5. Trdi, da v ustni naznanitvi sklepa niso bili navedeni in utemeljeni dejanski in pravni razlogi za pridržanje po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Utemeljitev, navedena v pisnem odpravku, da ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi toženka lahko ugotavljala njegovo istovetnost, naj bi bila nezakonita in nasprotju s sodno prakso. Toženka v sklepu tudi ni opredelila, na kakšen način bo preverjala njegovo istovetnost. 6. Dodaja, da je imel v svoji državi le rojstni list, ki ga je izgubil v požaru, in da je za prosilce značilno, da velikokrat nimajo nikakršnih listinskih dokazov in da njihova predložitev ne bi smela biti pogoj za to, da se mu verjame. Ves čas postopka je navajal, da je A. A. ter da prihaja iz Bangladeša. Glede rojstnega datuma pa ga toženka ni soočila z nasprotujočimi si navedbami in mu dala možnosti, da jih pojasni.

7. Meni, da uporaba izrečenega ukrepa ne prestane testa sorazmernosti, saj bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči tudi brez posega v osebno svobodo tožnika. Toženka ni utemeljila, zakaj tožnikove istovetnosti ni mogoče ugotoviti brez posega v njegovo osebno svobodo. Ker mu med postopkom ni bilo pojasnjeno, zakaj obstaja dvom v njegovo istovetnost, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj mu s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih. Organ svoje odločitve ne bi smel opreti na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

8. Trdi, da ga toženka ob ustni naznanitvi ni seznanila niti s tem, katera dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, želi ugotavljati, in zakaj obstaja utemeljena nevarnost njegovega pobega. Kršeno naj bi bilo načelo zaslišanja stranke ter pravica do izjave. Trdi, da navedenih okoliščin ni navedla niti v izpodbijanem sklepu, saj je le pavšalno zapisala, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih problemov, pri čemer ni upoštevala njegovih navedb ob podaji prošnje, da je proti njemu in očetu sprožen postopek zaradi umora strica in da se je skrival pred bratranci, ki so ga našli in napadli. Tudi navedb o očitni begosumnosti ni utemeljila.

9. Uveljavlja, da ZMZ-1 ne vsebuje definicije begosumnosti, zato ni jasno, na podlagi katerih kriterijev je bila opravljena ocena begosumnosti. Meni, da v zakonu ni ustrezne zakonske podlage za njegovo pridržanje, v zvezi s čemer se sklicuje tudi na stališča v sodni praksi v sodbi Sodišča Evropske unije C-528/15 in tega sodišča I U 2368/2018. 10. Pavšalnost in pomanjkljivost očita tudi toženkini obrazložitvi glede tega, da ni izrekla milejšega ukrepa omejitve na azilni dom, v zvezi s čemer opisuje razlike v razmerah med domom in centrom za tujce. Trdi, da slednji po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zaradi česar ga je treba presojati z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

11. Hkrati s tožbo predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. Navaja, da se v centru počuti zelo slabo, poleg tega pa je kršena njegova pravica do osebne svobode, kar očitno pomeni težko popravljivo škodo, sodišče pa mora v takih primerih zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

12. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki nanjo ni podala vsebinskega odgovora, poslala pa je upravne spise.

K točki I. izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1. 15. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu je gibanje omejeno brez pravne podlage, ker je potekel rok, naveden v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, to je 30. 6. 2020 ob 13.30 uri, podaljšanje pa mu ni bilo izrečeno. Gre namreč za očitno pomoto v navedbi številke meseca v zapisu datuma, do katerega lahko najdalj traja izrečeni ukrep. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in zapisnika o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja je bil tožniku izpodbijani ukrep izrečen prav 30. 6. 2020 ob 13.30 uri, torej v istem trenutku ko naj bi tudi potekel. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da mu je gibanje omejeno do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 30. 9. 2020, kar je v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1, ki določa, da ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka tega člena, lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece, ter da se ob predpostavki, da še obstajajo razlogi ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Gre torej za očitno pisno pomoto, ki jo lahko toženka vsak čas popravi z izdajo popravnega sklepa (prvi odstavek 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s 33. členom ZMZ-1; prim. tudi sodbo tega sodišča I U 757/2020). Toženka je to tudi storila s sklepom št. 2142-1086/2020/3 (1312-09) z dne 14. 7. 2020, o čemer je 15. 7. 2020 obvestila tudi sodišče. 16. Prav tako neutemeljen je tožnikov ugovor, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker naj ne bi bili v sklepu o naznanitvi ukrepa pojasnjeni vsi razlogi za omejitev gibanja. Sodišče ugotavlja, da je toženka ravnala prav, ko je okoliščine za pridržanje tožnika obravnavala individualno in ga je v ta namen pred izrekom pridržanja tudi zaslišala, da je pridržanje lahko ocenjevala tudi z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti. V tem pogledu so mu bili pojasnjeni tudi razlogi za omejitev gibanja, vprašan je bil, ali razloge razume, in dobil je možnost, da se izjavi in s tem brani (druga stran zapisnika z dne 30. 6. 2020). Sodišče zato meni, da ni podana zatrjevana kršitev pravice do izjave, tožnik pa v tožbi tudi ne pojasni, česa ni mogel povedati.

17. K navedenemu sodišče dodaja, da je bil v skladu z določbo četrtega odstavka v nadaljevanju izdan pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja, ki je bil vročen tožniku in v katerem je bil tožnik seznanjen z razlogi za pridržanje. Tožnik ne trdi, da bi toženka v tem pogledu kršila zakonske določbe, uveljavlja pa, da mu je bila šele zadnji dan pred iztekom za pritožbo zoper sklep roka omogočen stik z odvetnikom in zato kršena pravica do obrambe. Sodišče tožbo vsebinsko obravnava in je izvedlo tudi glavno obravnavo, na kateri je imel tožnik možnost dopolniti tožbene navedbe, bil pa je tudi zaslišan. Tožnik je tako imel možnost, da ugovore, ki jih zaradi poznega stika z odvetnico ni mogel uveljavljati že v tožbi, navede na naroku, zato sodišče sodi, da zatrjevana kršitev ni podana.

18. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.

19. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. V 1. alineji prvega odstavka 84. člena pa ZMZ-1 določa, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

20. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.1

21. V obravnavani zadevi je toženka v izpodbijanem sklepu izpolnila oba zakonska pogoja za izrek ukrepa po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je pojasnila tako, zakaj dvomi v tožnikov istovetnost, kakor tudi katera ravnanja bo izvedla, da bo preverila tožnikovo istovetnost. 22. Presojo, da je pri tožniku podan očiten (toženka uporabi sicer izraz utemeljen) dvom v njegovo istovetnost, toženka ob tem, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, opira na to, da je tožnik navedel, da v izvorni državi ni imel drugega dokumenta kot rojstni list, ki ga je izgubil v požaru, ter da je navajal različne rojstne podatke (.... 1985, .... 1983 in .... 1989), pri čemer razlogov za takšno ravnanje ni pojasnil, vse to pa poveže z razlogi, s katerimi je utemeljeval podajo prošnje za mednarodno zaščito in s tem povezano potrebo, da skrije svojo identiteto oziroma izvorno državo.

23. Da je v tožnikovem primeru podan očiten dvom v njegovo identiteto, sodi tudi sodišče. Tožnik je sodišču sicer pojasnil (pred organom ob podaji prošnje za mednarodno zaščito take možnosti naj ne bi imel oziroma naj bi ostal preslišan), da je različne rojstne datume navajal, ker naj bi v Italiji dobil tolmača, ki ga ni razumel, ter da je ta tolmač „dal“ nek rojstni datum, ki se ga je držal. Sodišče takemu pojasnilu za navajanje različnih datumov v postopku v Sloveniji ne verjame. Ni namreč logično, da bi tožnik, ki ne trdi, da bi imel težave z razumevanjem tolmača tudi v Sloveniji, določen čas vztrajal pri takšnem zmotnem datumu, nato pa bi začel navajati pravega. Tudi, če bi sodišče sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je datum spremenil le enkrat in da je na listini z dne 9. 6. 2020, dejansko zapisana letnica 1985, ne pa 1983, je njegovo pojasnilo povsem nelogično. Datum z letnico 1985 in (sicer lahko zapomnljivim) datumom ... 1. je tožnik ponovil v postopku pred policijo (depeša z dne 3. 6. 2020) in še na listini z dne 9. 6. 2020, ki jo je po izjavi na sodišču sam napisal, kakor tudi na listini z 10. 6. 2020, ki naj bi jo (prav tako po izjavi, dani na sodišču) sam podpisal. Po presoji sodišča ni logično, da bi v Sloveniji določen čas ponavljal napačen datum iz Italije. Pomenljiv je bil tudi tožnikov molk v začetku zaslišanja, ko ga je sodišče v okviru spraševanja o njegovih osnovnih podatkih, vprašalo o datumu rojstva. Po odgovoru na vprašanje o njegovem lastnem imenu in očetovem imenu je namreč očitno potreboval kar nekaj časa, da je odgovoril tudi na vprašanje o datumu rojstva. Sodišče ne sledi tožnikovemu pojasnilu, da je dodaten čas potreboval zgolj zato, ker je bil nervozen, saj sodišče ni dobilo takšnega vtisa, poleg tega pa to ni bilo prvo vprašanje, ki mu ga je zastavilo, in pri prvih dveh vprašanjih tožnik ni omahoval. Tožnik je očitno razmišljal o tem, kateri datum rojstva naj navede. Tako je po presoji sodišča podan očiten dvom o tem, kateri, oziroma če sploh kateri, od navedenih datumov je datum tožnikovega rojstva.

24. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim pojasnilom, da nikoli ni imel nobenega drugega osebnega dokumenta kot rojstnega lista, ki naj bi mu zgorel v požaru. Tako sodi zlasti glede na to, da tožnik trdi tudi, da je končal vsaj višjo šolo (inženir strojništva) in da je po navedbah, ki jih je dal ob podaji prošnje, star vsaj 31 let. Sodišče ne verjame, da naj bi mu bila nedostopna tudi vsa spričevala, ki jih je moral pridobiti v postopku izobraževanja, kar naj bi vključevalo tudi zaključni dokument študija, saj trdi, da je študij končal, saj so njegove navedbe o tem neprepričljive. Trdi namreč le, da so spričevala na univerzi, s katero nima kontaktov. Nobenih kontaktov pa nima niti s svojo družino. Neprepričljiva so tudi njegova pojasnila o pridobivanju osebne izkaznice. Sodišče sicer dopušča možnost, da so postopki v tožnikovi izvorni državi lahko precej drugačni in dolgotrajnejši kot v Sloveniji, vendar pa je tožnik pred sodiščem izpovedal, da je za osebno izkaznico vendarle zaprosil, in sicer šest do sedem mesecev preden je (pred približno tremi leti) zapustil Bangladeš.

25. Glede na tožnikovo (zatrjevano) izobrazbo in starost sodišče po povedanem ne verjame, da nima prav nobenega osebnega dokumenta in da tudi nobenega ne more pridobiti (niti spričevala, pa čeprav na njem morda ni slike, ali pa študentske izkaznice), in se strinja s toženko, da je treba tožnikove nekonsistentne navedbe o datumu rojstva ter zatrjevano nezmožnost pridobiti kakršnikoli dokument povezati z razlogi, s katerimi utemeljuje svoj prošnjo za mednarodno zaščito. Ti razlogi pa po presoji sodišča kažejo na to, da se hoče tožnik na vsak način izogniti vrnitvi v izvorno državo. Če namreč drži to, kar je navajal ob podaji prošnje (in kar bo treba sicer razčistiti ob osebnem razgovoru), naj bi ga bratranci dolžili za smrt strica in naj bi zoper njega celo tekel tudi postopek zaradi umora strica (tako trdi tudi v tožbi).

26. Da se tožnik želi na vsak način izogniti vrnitvi v izvorno državo, kažejo tudi njegove izpovedbe ob zaslišanju na sodišču, ko mu je sodišče predočilo listino z dne 10. 6. 2020 v angleškem jeziku, za katero je sam povedal, da je v njej zapisano, da hoče biti deportiran na Hrvaško. Sodišče sicer verjame tožniku, da navedene listine ni napisal sam, temveč jo je samo podpisal, vendar pa tožnik te izjave ne zanika, predvsem pa je pomembno, da jo pojasnjuje s tem, da ni hotel biti deportiran v Bangladeš. Tožnik je sicer navedel tudi, da je razlog za njegove izjave v listinah z dne 10. in 11. 6. 2020 tudi v tem, da v Centru za tujce ni dobil nobenih informacij o postopku, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je tožnik na zaslišanju pred sodiščem povedal, da noče biti deportiran v Bangladeš. Sodišče se zato strinja s toženko, da bi tožnik, če ne bi imel zadržkov pri razkritju svoje identitete, drugače sodeloval pri ugotavljanju njegove identitete, tako pa jo očitno zaradi izogibanja vrnitvi v izvorno državo želi prekriti, zato je toženkin dvom v njegovo identiteto upravičen.

27. Omejitev tožnikovega gibanja, izrečena z izpodbijanim sklepom, pa temelji tudi na razlogu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 28. Kot je navedlo naslovno sodišče že v zadevah I U 636/2020 on I U 826/2020 pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (ki odgovarja členu 8 (3) (b) Recepcijske direktive II) v zvezi s tožnikovo begosumnostjo ter nujnostjo, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Sodišče se je pri tem sklicevalo na več judikatov Sodišča EU (npr. že citirana sodba C-146/14, nato tudi C-18/16, C-601/15) in kot zaključno izpostavilo, da dvom v identiteto tožnika postane očiten, ko se ta razlog poveže z razlogom iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta določba ima namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Recepcijske direktive II: (...) da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Slovenski zakonodajalec je torej pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''. Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da so razlogi za pridržanje, opredeljeni v Recepcijski direktivi II, izčrpno našteti (C-18/16). To pa pomeni, da zakonodajalec držav članic EU teh razlogov ne sme predrugačiti, kot tudi ne določiti dodatno še kakšnega drugega razloga, določeni pa morajo biti (kot že navedeno) v nacionalni zakonodaji.

29. Enako (torej, da je razloge po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 obravnavala povezano z razlogi po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) je ravnala tudi toženka v tem primeru (tretji odstavek na 3. strani izpodbijanega sklepa) ter ocenila, da so podane okoliščine očitne begosumnosti tožnika.

30. Sodišče se tudi strinja s toženko, da je pri tožniku glede na njegova pretekla ravnanja podana utemeljena nevarnost pobega. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer brez podlage v tožnikovih navedbah in neobrazloženo navaja, da je tožnikova ciljna država Italija, vendar pa to ne spremeni zaključka, da je glede na tožnikovo dosedanje ravnanje, to pa je prehajanje različnih držav, tudi članic EU, kjer tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, skupaj z že zgoraj opisanim tožnikovim prizadevanjem, da se na vsak način izogne vračanju v izvorno državo, pri njem podana tudi utemeljena nevarnost pobega.

31. Iz tožnikovih navedb v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščitno in zaslišanja pred sodiščem namreč izhaja, da naj bi tožnik izvorno državo zapustil že pred približno tremi leti. Prečkal je več držav (Indijo, Pakistan, Iran, Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Slovenijo, Italijo, od koder so ga italijanski organi vrnili v Slovenijo). Dalj časa se je zadrževal le v Indiji (eno leto), Turčiji (eno leto in pol oziroma eno leto) in Grčiji (pol leta), nikjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zanjo ni zaprosil niti v Grčiji, ki je članica EU. Tudi razlogi, ki jih je navedel za to, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v Grčiji, so povsem nelogični, to je preko „skype-a“ oziroma preko posrednika, ki je zahteval denar, saj mora biti izobraženemu tožniku, ki je bil v Grčiji kar pol leta, jasno, da se za mednarodno zaščito zaprosi pri državnih oblasteh. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Italiji, od koder je bil vrnjen v Slovenijo, ker mu to tam prav tako ni bilo omogočeno. Sodišče sicer verjame tožniku, da ob prečkanju Slovenije ni vedel, da je v Sloveniji, saj je njegova izpoved o tem, da so potovali v skupini z „vodičem“, v tem pogledu konsistentna. Je pa iz navedenega prehajanja meja, zlasti pa tudi njegovih nadaljnjih ravnanj, to je že omenjena izjava v angleščini z dne 10. 6. 2020, kot je njeno vsebino in okoliščine, v katerih jo je podal, na zaslišanju pred sodiščem pojasnil sam tožnik (to je, da je hotel preprečiti, da bi ga Slovenija vrnila v Bangladeš), ter nekonsistentno navajanje rojstnih podatkov in nesodelovanje pri dokazovanju lastne identitete s kakršnimikoli listinami, izkazana utemeljena nevarnost tožnikovega pobega, saj si tožnik očitno (tudi s prikrivanjem identitete) prizadeva, da bi onemogočil vračanje v izvorno državo, kjer je (kot sam navaja) zoper njega sprožen postopek zaradi umora strica.

32. Toženka je v izpodbijanem sklepu na ustrezen način pojasnila tudi, katera dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in ki jih brez izrečenega ukrepa (kot kaže glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve) ne bi bilo mogoče pridobiti, bo ugotavljala in kako. In sicer je navedla, da je, upoštevajoč tožnikove razloge za mednarodno zaščito, treba preveriti, ali so ti res družinske narave ali pa so povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnila je (v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) tudi, da bo glede na okoliščine zadeve morala razčistiti njegov rojstni datum, ki ga je med postopkom spreminjal. Rojstni datum je ključni del človekove identitete in s tem za opredelitev tožnikove izvorne države. Če ni mogoče ugotoviti, kdo je tožnik, ne more biti znano niti, kakšno je njegovo državljanstvo. Če tožniku ne bo uspelo dobiti osebnega dokumenta iz izvorne države (in tožnik sam trdi, da to ni mogoče), bo toženka morala s poglobljenimi vprašanji na osebnem razgovoru razčistiti, ali tožnik res prihaja iz Ljudske republike Bangladeš. Pravilno namreč toženka navaja, da je določitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, kar nenazadnje izhaja (že) iz predpisanega postopka priznanja mednarodne zaščite (npr. 21., 22., 23. in 24. člen ZMZ-1). Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Ob tem sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je postopek z zaslišanjem tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito predviden ustrezno hitro po tem, ko mu je bil 30. 6. 2020 izrečen ukrep pridržanja, saj je osebni razgovor predviden že za 15. 7. 2020 (zadnji odstavek na 3. strani izpodbijanega sklepa).

33. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek o nesorazmernosti ukrepa, izrečenega na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZS-1 s pridržanjem tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa glede na citirane določbe ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, še zlasti ob izkazani utemeljeni nevarnosti tožnikovega pobega, tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep (četudi gre glede na sodno prakso ESČP za odvzem osebne svobode) za sorazmeren in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8 (4) Recepcijske direktive II (in zgoraj našteti), bi bil neučinkovit. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive II (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje).

34. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

36. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim. tudi sodbo in sklep tega sodišča I U 683/2020.