Jedro

Ker v obravnavani zadevi ne gre za primer iz prehodne določbe 1. odstavka 218. člena ZGO-1, bi moral tožnik za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastili za odgovornega projektanta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov in odgovornega vodjo del zahtevnih objektov, kot je navedel v svoji vlogi, izpolnjevati pogoje, ki jih za ta dela določa ZGO-1 v svojih preostalih (ne prehodnih) določbah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva toženke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom za odgovornega projektanta in odgovornega vodjo del. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil vlogo za spremembo vpisa v imenik, iz katere je razvidno, da je univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva. Na podlagi primerjave predloženih predmetnikov študijskih programov na Biotehniški fakulteti – gozdarsko lesarski oddelek in študijskega programa gradbeništva je komisija za vpis ugotovila, da si univerzitetni diplomirani inženirji gozdarstva med študijem ne pridobijo nobenih znanj iz predmetov, ki so bistveni za področje gradbene stroke in te v obrazložitvi tudi našteva. V nadaljevanju ugotavlja še okoliščine v zvezi s strokovnim izpitom, ki ga je tožnik opravil v letu 1984. Ker tožnik nima ustrezne smeri izobrazbe, to je gradbeni smeri podobne tehnične izobrazbe, kot je to zahtevano v 126. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ni izpolnjen pogoj za izdajo pozitivne odločbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je prvostopenjski organ s primerjavo obeh študijev pravilno ugotavljal, ali ima tožnik kot univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva potrebna znanja za odgovornega projektanta in odgovornega vodjo del in tudi ugotovil, da študij gozdarstva teh znanj za projektiranje oz. izdelavo vseh vrst načrtov in za odgovornega vodjo del ne daje. Po določbi 2. odstavka 77. člena ZGO-1 je namreč lahko odgovorni vodja del za zahtevne objekte le posameznik, ki ima univerzitetno izobrazbo gradbene ali druge podobne tehnične smeri z opravljenim strokovnim izpitom za odgovorno vodenje del in najmanj petimi leti izkušenj pri gradnjah. Nadalje navaja, da se je tožnik v imenik IZS vpisal šele 19. 2. 2008 kot pooblaščeni inženir tehnološke stroke, nato pa je z vlogo z dne 7. 3. 2008 zaprosil za razširitev pooblastila na gradbeno stroko. Tudi pritožbeni organ iz v odločbi navedenih razlogov meni, da ni mogoče trditi, da je tožnikov strokovni izpit obsegal nalogo s področja gradbene stroke. V zaključku poudarja, da ni dvoma, da se delo tehnologov in gradbenih inženirjev povezuje, vendar to še ne pomeni, da se lahko odgovorni projektanti med seboj enačijo tako, da lahko vsakdo izdela vsak načrt. Zahteve glede projektiranja so se z ZGO-1 in tudi pred tem že s spremembo ZGO v letu 1996 spremenile in zaostrile.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka nepravilno uporabila 126. člen ZGO-1, ko je primerjala predmetnike relevantnih študijskih programov, ni pa upoštevala vseh drugih okoliščin na njegovi strani, ki kažejo na to, da ima zagotovljena znanja, ki so potrebna za izdelovanje načrtov in drugih inženirskih storitev. V nadaljevanju navaja dejstva v zvezi s strokovnim izpitom iz gradbene stroke, ki ga je opravljal 17. 5. 1984 kot kandidat za gradbeno stroko. Na pisnem delu izpita je izdelal nalogo o ureditvi vodotoka pri kraju Ž., izpit pa je opravljal pred izpitno komisijo gradbene stroke. V 13 letih, ko je bil zaposlen v podjetju A. d.o.o., je sprojektiral več kot 70 projektov regulacije vodotokov s pregradami in prepusti pod cestami. Med kasnejšo zaposlitvijo na Agenciji ... je izvajal gradbeni nadzor v skladu z ZGO nad deli, ki so se izvajala v okviru javne vodnogospodarske službe. Navedeno kot tudi projekt „Vzdrževalna dela na hudourniku ... s pritokom ...“ kažejo, da se je v praksi ukvarjal z gradbenim projektiranjem. Poleg tega toženka pri odločanju ni upoštevala 228. člen ZGO-1, po katerem bi morala šteti, da izpolnjuje pogoje za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev. S tem ko je zavrnila njegovo zahtevo za vpis, je kršila tudi določbo 2. odstavka 231. člena ZGO-1, in sicer da potrdila o strokovnih izpitih, opravljenih po dosedanjih predpisih, veljajo v obsegu, za katerega so bila dana. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bil tožnik vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev s področja tehnološke stroke, na podlagi česar ima pravico nastopati kot odgovorni projektant drugih načrtov s področja gozdarstva, odgovorni vodja del in odgovorni vodja gradbišč ter kot odgovorni nadzornik, vse za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte. Za spremembo vpisa v imenik, to je za vpis v matično sekcijo gradbenih inženirjev, pa ni izpolnjena določba 126. člena ZGO-1. Po njej mora imeti posameznik, ki izdeluje načrte gradbenih konstrukcij, ustrezno tehnično izobrazbo gradbene smeri oz. tehnično izobrazbo, ki je podobna gradbeni smeri. Pogoj za pridobitev pooblastila za gradbeno stroko je torej ustrezna izobrazba, kar pa je mogoče ugotoviti le na podlagi primerjave študijskih programov. V skladu s to določbo je bistvena diploma o pridobitvi izobrazbe in ne morebitna znanja, ki jih posameznik pridobi kasneje. Prav tako se ne strinja, da je tožnik opravljal strokovni izpit iz gradbene stroke. Glede na 1. točko 2. odstavka 126. člena ZGO-1 zgolj strokovni izpit tudi sicer ni zadostni pogoj za vpis v matično sekcijo gradbenih inženirjev. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na 228. člen ZGO-1, ki za tožnika, ki je vlogo za vpis v imenik oddal šele 13. 2. 2008, ne more veljati. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da se je tožnik 19. 2. 2008 vpisal v imenik IZS kot pooblaščeni inženir tehnološke stroke. Ne v upravnem postopku niti v tožbi namreč ne zatrjuje, da je bil v imenik vpisan še v času pred uveljavitvijo ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), to je pred 1. 1. 2003. Zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na določbo 1. odstavka 228. člena ZGO-1, ki je prehodna določba in pomeni uskladitev opravljanja projektantskih storitev z zakonom za tiste osebe, ki so z dnem uveljavitve ZGO-1 vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev ali v posebni imenik odgovornih projektantov po določbah ZGO. Le za take (torej že vpisane) osebe se je po navedeni zakonski določbo štelo, da izpolnjujejo pogoje za odgovornega projektanta tudi po ZGO-1 za tisto vrsto načrtov, v zvezi s katerimi so opravili posebni del strokovnega izpita. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, bi moral tožnik za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastili za odgovornega projektanta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov in odgovornega vodjo del zahtevnih objektov, kot je navedel v svoji vlogi, izpolnjevati pogoje, ki jih za ta dela določa ZGO-1 v svojih preostalih (ne prehodnih) določbah.

V skladu z določbo 1. odstavka 128. člena pristojni organ IZS posameznika vpiše v imenik, če ugotovi, da izpolnjuje pogoje iz 126. člena ZGO-1. Z dnem vpisa v imenik IZS pridobi posameznik status pooblaščenega inženirja (2. odstavek 128. člena ZGO-1). Zahtevani status pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke bi tožniku v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 129. člena ZGO-1 omogočil izdelavo tiste vrste načrtov, za katerih izdelavo ima posameznik ustrezno strokovno izobrazbo. Kot ustrezna strokovna izobrazba za izdelavo načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov kot ene od vrst načrtov iz 2. odstavka 36. člena ZGO-1 se v skladu s 1. točko 2. odstavka 126. člena ZGO-1 šteje univerzitetna izobrazba ali visoka strokovna izobrazba, ki zagotavlja znanja za izdelavo teh načrtov. Tožnik v tožbi ne izpodbija, da si univerzitetni diplomirani inženirji gozdarstva med študijem ne pridobijo nobenih znanj iz predmetov, ki so bistveni za področje gradbene stroke, med drugim s področja stavbarstva, geomehanike in mehanike tal, statike gradbenih konstrukcij, dinamike gradbenih konstrukcij in potresnega inženirstva ter vseh ostalih področij, ki jih je v obrazložitvi navedel upravni organ prve stopnje. Tožnik torej ne ugovarja temu, da sam študij gozdarstva ne zagotavlja znanj, ki so potrebna za izdelovanje načrtov gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov, meni le, da toženka neutemeljeno ni upoštevala drugih okoliščin, ki kažejo, da ima tožnik zagotovljena tovrstna znanja. Ker je ustrezna izobrazba le eden od sicer kumulativno predpisanih pogojev za vpis po 2. odstavku 126. člena ZGO-1, ta pogoj pa v zadevi ni izpolnjen, je tožnikova zahteva za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke s pooblastilom odgovornega projektanta neutemeljena.

Enako velja tudi za pooblastilo odgovornega vodjo del zahtevnih objektov na področju gradbene stroke, saj tudi v tem primeru 1. točka 2. odstavka 126. člena zahteva izobrazbo, ki zagotavlja znanja s področja odgovornega vodenja del, v konkretnem primeru na področju gradnje zahtevnih objektov. Kot je to navedel že upravni organ druge stopnje, je po 2. odstavku 77. člena ZGO-1 lahko odgovorni vodja del za zahteve objekte samo posameznik, ki ima pridobljeno univerzitetno izobrazbo gradbene ali druge podobne tehnične smeri z opravljenim strokovnim izpitom za odgovorno vodenje del pri pristojni poklicni zbornici in ima najmanj 5 let delovnih izkušenj pri gradnjah, pri tej zbornici pa je tudi vpisan v ustrezen imenik.

Glede na navedeno se sodišče strinja s stališči upravnih organov obeh stopenj, da tožnik, ki je sicer vpisan v imenik IZS kot pooblaščeni inženir s področja tehnološke stroke, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja gradbene stroke, in znotraj tega s pooblastili za odgovornega projektanta zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov ter odgovornega vodjo del zahtevnih objektov, saj za pridobitev takega statusa nima ustrezne izobrazbe oz. ni končal ustreznega študijskega programa s področja gradbeništva. Ker za pridobitev statusa inženirja gradbene stroke ni izpolnjen zakonsko zahtevani izobrazbeni pogoj, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o vsebini strokovnega izpita, ki ga je opravil in sklicevanje na usposobljenost za tovrstno opravljanje del, ki jo je tožnik pridobil z delovnimi izkušnjami pri projektiranju urejanja hudournikov in gradbenem nadzoru nad deli v okviru javne vodnogospodarske službe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče zato ni ugodilo stroškovnemu zahtevku toženke.