Jedro

Ker pridržana oseba zaradi duševne motnje ogroža sebe in druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi s 39. členom ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je udeleženca A. A. zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... do 15. 8. 2019 in odločilo, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. 2. Odvetnik pridržane osebe v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca. Ob zaslišanju je pridržani vztrajal, da pri njem ni duševne motnje in da zdravljenje ni potrebno. Zato hospitalizacije ne potrebuje ter mu ta omejuje osebno svobodo. Prav tako ni nevarnosti, da bi kogarkoli ogrožal, ne ogroža niti sebe. Svoja ravnanja obvladuje. Nasprotni udeleženec se ne strinja z mnenjem izvedenca, v primeru ponovljenega postopka pa predlaga postavitev drugega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je po pravilni izvedbi z zakonom predpisanega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva, o katerih je navedlo izčrpne in jasne razloge ter utemeljilo zavzeto stališče, da so zakonski pogoji za udeleženčevo pridržanje izpolnjeni. Pritožnikov očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zato ni utemeljen.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih predvsem na ugotovitve izvedenca ter udeleženčeve zdravnice B. B., izhaja, da gre pri pridržani osebi za akutno poslabšanje duševne motnje – shizofrenije zaradi opustitve predpisane psihiatrične medikamentozne terapije. Nasprotni udeleženec je glede svojega zdravstvenega stanja popolnoma nekritičen in obstoj bolezni zanika. Vendar zgolj to dejstvo, ki ga izpostavlja tudi v pritožbi in kaže na neuvidevnost do njegovega zdravstvenega stanja, strokovne presoje izvedenca, na katero je zaključek o obstoju duševne motnje oprlo sodišče, ne more omajati. Bistven je tudi nadaljnji zaključek sodišča, ki prav tako temelji na ugotovitvi izvedenca, da zaradi te bolezni obstoji velika verjetnost, da bo pridržana oseba svojo verbalno agresijo, ki jo usmerja le na mati, s katero živi in do katere je očitno nanašalen, usmeril v fizično agresijo. V preteklosti se je ta že odražala z uničevanjem stvari. Obstoji torej resna grožnja ogroženosti drugih, hkrati pa nasprotni udeleženec z nezdravljenjem hudo škodi svojemu zdravju. Po ugotovitvah izvedenca namreč z dolgoletnim nezdravljenjem odpadejo možnosti za njegovo ozdravitev, kar lahko privede tudi do namestitve v socialnovarstveni zavod. Nasprotni udeleženec po oceni izvedenca svojih ravnanj ne more obvladovati, prav tako se razsežnosti bolezni ne zaveda, saj jo zanika, s tem pa tudi nima uvida v potrebnost zdravljenja in si povzroča škodo. Pri tem je ključna ugotovitev, ki je prav tako podprta z mnenjem izvedenca, da drugačna oblika zdravljenja, kot je izrečena z izpodbijanim sklepom, ni mogoča, saj je pridržana oseba v sedanjem psihofizičnem stanju zaradi bolezenskega doživljanja v motenem stiku z realnostjo. S tem je povezana nemožnost uvida v bolezensko stanje in nujnost hospitalizacije, kar izhaja tudi iz pritožbe.

6. Povzeto kaže, da pridržana oseba zaradi duševne motnje ogroža sebe in druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, torej je zaključek sodišča prve stopnje, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi s 39. členom ZDZdr, pravilen.

7. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 30. členom ZDZdr potrdilo.

8. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral kriti kateri od udeležencev postopka, temveč bodo izplačani iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.