Jedro

Umik tožbe z zahtevo na povrnitev pravdnih stroškov (tretji in sedmi odstavek 163. člena ZPP) ima poleg sklepa o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP) za posledico neposredno uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Potemtakem mora tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek, povrniti tožeči stranki pravdne stroške, če je ta tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po določbi tretjega odstavka 188. člena ZPP zaradi umika tožbe tožeče stranke pravdni postopek ustavilo, tožeči stranki pa je naložilo, da mora prvi toženi stranki - zavarovalnici plačati stroške postopka v znesku 91.200 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2002 dalje do plačila, na enak način pa ji je tudi naložilo, da mora tretji toženi stranki S. d.o.o., O. plačati pravdne stroške v znesku 205.290 SIT.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in stroškovno obveznost tožeče stranke proti prvi toženi stranki znižalo na 57.600 SIT, proti tretji toženi stranki pa na 161.568 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo vlaga proti odločitvi sodišča druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo razveljavitev ter razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo postopanje. Sodišči nista uporabili določb 154. in 155. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini, nepravilno pa sta uporabili tudi določbo 188. člena ZPP in prvi odstavek 158. člena ZPP. Tožeča stranka je umaknila tožbo zato, ker je zamudna sodba, izrečena proti drugi toženi stranki M. d.o.o. K. postala pravnomočna, nakar je ta tožena stranka izpolnila svojo obveznost in tožeči stranki plačala glavnico z obrestmi in pravdnimi stroški. Odločitev, da mora tožeča stranka prvi in tretji toženi stranki povrniti njune pravdne stroške, je napačna. Druga in tretja tožena stranka sta naročnik oziroma izvajalec nestrokovno izvedenega asfaltiranja, prva tožena stranka pa je zavarovalnica, pri kateri ima tretja tožena stranka zavarovano civilno odgovornost. Pravilna je ugotovitev, da izpolnitev enega solidarnega dolžnika šteje kot izpolnitev vseh solidarnih dolžnikov, vendar pa to velja le glede vtoževane glavne obveznosti in obresti, ne pa tudi glede pravdnih stroškov. Podlaga za odgovornost tožencev je različna. Prva in tretja tožena stranka sta dali povod za tožbo in nista pripoznali tožbenega zahtevka. Umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka s strani prve in tretje tožene stranke. Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od potrebnosti in uspešnosti pravdanja. Zato je izpodbijani sklep napačno oprt na prvi odstavek 158. člena ZPP in na določbe o sosporništvu iz 191. člena ZPP. Uporabiti bi bilo treba določbi 154. in 155. člena ZPP ter po načelu uspeha odločiti, katere potrebne stroške sta tožniku dolžni povrniti prva in tretja tožena stranka. Napačno je odločeno o ustavitvi postopka, saj je tožeča stranka glede prve in tretje tožene stranke tožbeni zahtevek le zmanjšala na stroške. Sodišče bi moralo glede omenjenih toženih strank uporabiti tretji odstavek 184. člena ZPP in vzeti na znanje zmanjšanje tožbenega zahtevka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dostavljena pravdnim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tožeča stranka je za isto škodo tožila več oseb (206. in 207. člen ZOR), ki so ji glede na predmet in obseg spora v solidarni zavezi. Po naročilu druge tožene stranke je tretja tožena stranka ob tožnikovi hiši opravila dela, ki so tožniku povzročila škodo, prva tožena stranka pa je zavarovalnica, pri kateri je imela tretja tožena stranka zavarovano svojo civilno odgovornost. Na pasivni strani je torej nastopilo materialno sosporništvo (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vendar pa kljub nerazdelni zavezanosti vseh treh med njimi obstoji le navadno sosporništvo. Zoper vsakega od njih je lahko izdana različna sodba, vsak navadni sospornik v pravdi pa je samostojna stranka in njegova procesna dejanja učinkujejo le zanj.

Zoper drugo toženo stranko, ki tožbenemu zahtevku ni ugovarjala, je bila izrečena zamudna sodba, nakar je ta stranka poravnala tožeči stranki zahtevani znesek odškodnine, poleg tega pa tudi njene pravdne stroške. Tožeča stranka je nato delno umaknila tožbo, vztrajala pa je, da ji morata prva in tretja tožena stranka solidarno povrniti še nadaljnje pravdne stroške. Vendar pa ima umik tožbe z zahtevo na povrnitev pravdnih stroškov (tretji in sedmi odstavek 163. člena ZPP) poleg sklepa o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP) za posledico neposredno uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Potemtakem mora tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek, povrniti tožeči stranki pravdne stroške, če je ta tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. V obravnavanem primeru je tožbeni zahtevek izpolnila le ena od solidarno zavezanih strank, drugi dve, ki sta po povedanem le v navadnem sosporništvu, pa sta se izpolnitvi zahtevka upirali. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila tudi proti prvi in tretji toženi stranki, ki zahtevka nista izpolnili, zanju celotna določba prvega odstavka 158. člena ZPP ne pride v poštev: drugi del stavka navedenega odstavka v odnosu do omenjenih toženih strank ni uporabljiv. Uporabiti je mogoče le splošno določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Odločitev izpodbijanega sklepa zato pravilno temelji na materialnopravni vsebini določbe 158. člena v zvezi s 163. in 188. členom ZPP. Zahteva za varstvo zakonitosti zato neutemeljeno zatrjuje, da sodišči nižjih stopenj nista uporabili 154. in 155. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini ter da sta nepravilno uporabili 188. in prvi odstavek 158. člena ZPP. K temu naj se še doda, da procesnega položaja prve tožene zavarovalnice kot zavarovatelja civilne odgovornosti izvajalca del (tretje tožene stranke) ni mogoče enačiti s primerom, ko zavarovalnica kot stranski intervenient izpolni zahtevek proti svojemu zavarovancu (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 274/2002 z dne 13.3.2003).

Zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti temelji na določbi drugega odstavka 391. člena v zvezi z določbo 378. člena ZPP.