Jedro

Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti ali versko prepričanje, ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvečjemu bi bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja. Možno bi tudi bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije in ker naj bi ga zaradi tega že poskušali ubiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., roj. ... 1991 v kraju Hamza, Al Qadisiyah, Republika Irak, zavrne.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 10. 3. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je svojo istovetnost v postopku izkazal z osebno izkaznico št. ..., izdano ... 2011. Živel je v mestu Qadisiyah, tam je hodil v šolo, a je moral zaradi finančnih težav prekiniti šolanje in začeti delati. Preselil se je v Karbalo, ker tam živi njegova teta in je več priložnosti za delo in zaslužek. Odprl je trgovino s pijačami. Tam je imel celo potrdilo, da je lahko prodajal alkohol in ga je tudi prodajal poleg drugih nealkoholnih pijač. Prišle so skupine Al Mahdi vojakov in mu rekle, da ne sme prodajati alkohola. Prišli so 6. avgusta 2015 in ga nato pustili pri miru do 13. septembra 2015. Prijavil jih je policiji in zatrdili so mu, da bodo uredili, da ga ne bodo več nadlegovali. Čez nekaj dni je prišla skupina Al Mahdi, ga pretepla ter mu razbila in zažgala trgovino. Bil je nezavesten in še danes ima vidne opekline od takrat (prosilec je ob tem pokazal posledice opeklin na ramenu). Njegov stric je prišel naknadno in ga odpeljal domov k teti. Zaradi strahu pred tem, da bi ga našli pripadniki Al Mahdi, je rajši odšel domov in ne v bolnišnico. Doma so ga oskrbele medicinske sestre in sedem dni ni šel iz hiše. Na vprašanje, ali je požig trgovine in napad tudi prijavil policiji, je prosilec odgovoril pritrdilno in dodal, da je že tretjič šel na policijo in prijavil. Ta skupina Al Mahdi je povezana z državo, imajo skupnega sovražnika, to je Daesh. Pri njih gre tako, da te vedno najprej opozorijo, nato pa grožnje stopnjujejo in pričakoval je, da se bo kaj hujšega zgodilo z njim in njegovo trgovino. V zvezi s tem, ali je po požigu trgovine dobil še kakšne grožnje s strani Al Mahdi, je prosilec dejal, da ne, ampak morda sploh ne vedo, da je ta dogodek preživel. Želeli so ga zažgati skupaj s trgovino. S stricem in teto so se odločili, da rajši pobegnejo iz države, zato so odšli v Bagdad in živeli tam dva meseca, da so si uredili potni list in ostalo za pot v Evropo. Ko je bil prosilec vprašan, kako je bilo v Bagdadu in če bi lahko tam živel, je odgovoril, da konkretnih težav v teh dveh mesecih ni imel, vendar ve, da je skupina Al Mahdi prisotna po celem Iraku in še posebej v Bagdadu, vedel je, da ga lahko prej ali slej najdejo in sigurno bi ga ubili. Prosilec je na vprašanje, ali je imel še kakšne težave in ali so bili spopadi v njegovem mestu, dejal, da je v bližini mesta, kjer je živel, prisoten Daesh, a zaenkrat ni imel težav z njimi.

3. V zvezi s tem, zakaj se ni preselil nazaj k mami in očetu, je prosilec odgovoril, da so ga po požigu na domu pri mami in očetu iskali pripadniki Al Mahdi, a so jim starši rekli, da je v požaru umrl. Če bi se vrnil domov, bi ga takoj našli in ubili. Prosilec je rekel, da je bil preganjan, ker je kljub dovoljenju države prodajal alkohol in država ga ni mogla zaščititi. Na vprašanje pooblaščenca, ali skupina Al Mahdi nadzoruje kakšno območje v Iraku, je prosilec odgovoril, da to ne, ampak občasno sodelujejo z državo in izvajajo islamska pravila, ki pa se jih sami ne držijo. In na naslednje vprašanje, ali morda ve, kaj je pisalo v opozorilu, ki ga je dobil od Al Mahdi, je prosilec odgovoril, da so mu rekli, da ne sme prodajati alkohola in da je to prvo opozorilo, da tretjič pa naj računa, da ga ne bo več.

4. Prosilec je tako na osebnem razgovoru predložil vozniško dovoljenje Republike Irak št. ..., izdano ... 2016, z veljavnostjo do ... 2018, študentsko izkaznico, volilno izkaznico št. ..., pri čemer je prosilec pojasnil, da so na čipu na tej izkaznici vsi njegovi podatki, tudi slika. Prosilec je predložil tudi osebno izkaznico, datum je naveden ... 1991, kraj rojstva Hamza, Qadisiyah. Kraj Hamza se nahaja v provinci Qadisiyah. Nadalje je prosilec navedel, da je bil rojen v Hamzi, Qadisiyah, šele nato je odšel delat v Karbalo. Ves čas je bil v Hamzi. Ne spomni se dobro, katerega leta je šel v Karbalo, kolikor ve, leta 2014. Takrat je bil star približno 24 let. V Karbali je živel na ulici .... Bil je pri teti.

5. Prosilec je odgovoril, da so mu potni list vzeli na Hrvaškem in mu ga niso vrnili. To, kar ima pri sebi, so mu vrnili, potnega lista pa ne. V zvezi s sorodniki, ki še živijo v Iraku, je prosilec navedel, da ima tam še mamo, očeta, eno sestro in tri brate. Vsi strici in drugi člani družine so v Avstriji. Starši in bratje ter sestre živijo v Qadisiyah v kraju Hamza. Z njimi ima stike, komunicira preko telefona. Ko jih pokliče, govorijo o novicah, ampak velikokrat mu starši omenijo, da Vojska Al Mahdi prihaja in sprašuje po njem. O tem, kako živijo starši, je prosilec povedal, da je oče učitelj, živijo z njegovo plačo. Prej, ko je bil doma, je delal in jim je pomagal. Delal je v Hamzi. V nadaljevanju osebnega razgovora je prosilec povedal, da se stric in teta, s katerima je odšel iz Iraka, nahajata v Avstriji, kjer sta zaprosila za mednarodno zaščito. Na odločitev še čakata.

6. Študentska izkaznica, ki jo je predložil, se nanaša na gimnazijo, smer računalniški tehnik. Ko je prekinil šolanje, je šel delat. Takoj je šel delat v Karbalo. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je glede na to, kar je navedel v zvezi s šolanjem, bil ob prekinitvi šolanja star približno 17 let in takrat je bilo približno leto 2008. Dejal je tudi, da je šel v Karbalo takoj po prekinitvi šolanja, na začetku osebnega razgovora pa je dejal, da je šel v Karbalo pri starosti približno 24 let oziroma leta 2014. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni te različne izjave, saj gre za več kot pet let razlike. Prosilec je odgovoril, da je med študijem večkrat pavziral, delal je, da bi pomagal staršem, njegovi bratje so bili majhni. On je najstarejši otrok v družini.

7. Nadalje je prosilec navedel, da je, ko je prišel v Karbalo, najprej delal kot taksist. Trgovino z alkoholom je odprl v šestem mesecu leta 2015. V tej trgovini je prodajal gazirane pijače in alkohol. Prodajal je sam. Prodal je avto in začel s trgovino. V zvezi z obiski pripadnikov vojske Al Mahdi je prosilec navedel, da so ga obiskali dvakrat, prvič je bilo 6. 8. 2015, drugič pa 13. 9. 2015. Ko so prišli prvič, so bili oblečeni v črno. Povedali so mu, da ne sme odpreti trgovine in odgovoril jim je, da ima za to dovoljenje države. Od njega so zahtevali provizijo. Branil se je in jim rekel, da plačuje davek državi, zakaj bi še njim plačal provizijo. Nato so ga, preden so odšli, opozorili, da mu bodo zaprli trgovino, če jim ne bo plačal provizije. Ko so odšli, je šel na policijsko postajo, povedal, kaj se je zgodilo in na policijski postaji so mu rekli, da mu ne preostane drugega, kot da plača. Na policijski postaji so mu tudi rekli, da je to povezano z državo, da je to normalno, saj je to mafija, ki je povezana z državo in to moraš plačati. Za provizijo so zahtevali polovico zaslužka-dobička. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da so pripadniki vojske Al Mahdi od njega zahtevali provizijo, navedel je samo, da so mu rekli, da ne sme prodajati alkohola. Prosilec je dejal, da je v prvem intervjuju povedal, da so mu prepovedali prodajo alkohola, če bi ga prodajal, pa bi moral polovico dobička predati njim. Prišlo je približno sedem, osem pripadnikov Vojske Al Mahdi. Prišli so iz pisarne Muqtade Sadra, tako so se predstavili. Vprašali so ga, ali ima dovoljenje za prodajo in rekli, da mora plačati provizijo. Drugi obisk je bil 13. 9. 2015. Vprašali so, kje je njihova provizija. Odgovoril je, da je z vsem, kar je zaslužil, pomagal svoji družini. Rekli so mu, da dela proti njihovemu šefu ... in odgovoril je, da je že plačal davek državi. Ko so odšli, jih je še enkrat prijavil policiji in na policijski postaji so mu dejali, da jih bodo poskusili kontaktirati, da ne bi toliko zahtevali od njega. Čez tri dni so prišli še enkrat k njemu v trgovino, bilo jih je približno 11 ali 12. Prišli so ob 8:30 zvečer. Ko so prišli, so mu rekli, da ni nič plačal, od enega je dobil klofuto, zavezali so mu roke. Ko so ga zvezali, so ga pretepli, udarili so ga tudi po glavi, zažgali so trgovino in nato odšli. Kasneje je prišel njegov stric, ki je ponavadi prišel proti večeru. Opazil je, da je trgovina zažgana, njega pa rešil in odpeljal domov v oskrbo. Trgovino so zažgali na tak način, da so polili nafto in prižgali. Trgovina je bila popolnoma uničena, on pa je bil noter in je padel v nezavest, dokler niso prišli stric in ljudje, da so ga rešili. V zvezi s tem, ali so prišli gasilci in policija, je prosilec dejal, da ni prišel nihče niti policisti niti gasilci. Ker je padel v nezavest, ne ve, kaj se je dogajalo potem. Odpeljali so ga domov k stricu, tam je prišel k zavesti. Na vprašanje, kako so pogasili požar, je prosilec odgovoril, da ne ve, kaj se je dogajalo potem, njega so odpeljali domov. Kasneje, ko je vprašal, so rekli, da je vse zažgano, uničeno. Nikoli več ni šel tja, ker so mislili, da je mrtev, bal se je, da bi ga, če bi ga videli, ubili. Stric ga ni več pustil, da gre tja. Prostor, kjer je bila trgovina, je imel v najemu. Glede odziva lastnika na požig je prosilec dejal, da lastnik ve, da so ti ljudje mafija in ne ve, kako je ukrepal naprej. Po požigu je lastnika kontaktiral stric.

8. Nadalje je prosilec navedel, da je bil po tem dogodku pri stricu en teden, nato je šel v Al Qadisiyah, si uredili potni list, nato pa je šel v Bagdad. Stric je šel nazaj v Karbalo, prodal je vse, kar so imeli v Karbali in odšli so v Turčijo. Iz Karbale v Al Qadisiyah je šel, da je uredil potni list in šel v Bagdad. Stric z družino pa je šel direktno v Bagdad in nato v Turčijo. V Bagdadu je bil en dan, drugi dan so že odpotovali. Dne 1. 2. 2016 so odpotovali v Turčijo. Prosilec je bil nato pozvan, da pojasni, zakaj je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je v Bagdadu živel dva meseca, na osebnem razgovoru pa trdi, da je bil tam en dan. Prosilec je dejal, da ob podaji prošnje ni rekel, da je bil dva meseca v Bagdadu. V nadaljevanju je prosilec navedel, da se je tisti teden, ko je bil pri starših, bolj ali manj skrival, dokler ni šel v Bagdad. Uradna oseba je nato prosilca opozorila, da je dejal, da si je šel v tem času urediti potni list in se verjetno ni mogel skrivati, če si je želel to urediti. Prosilec je dejal, da je šel samo enkrat, da je dal prstne odtise, sicer pa je moral podkupiti tamkajšnjo uradno osebo, da je ona dvignila ta potni list. Na posebno vprašanje, ali tožnik tisti teden, ko je bil pri starših, ni imel težav z vojsko Al Mahdi, je odgovoril, da tisti teden, ko je bil pri starših, ni imel težav z njimi, ker je ta vojska mislila, da je že mrtev. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je bil ob podaji prošnje za mednarodno vprašan, zakaj se ni preselil k staršem in dejal je, da so ga na domu staršev iskali pripadniki vojske Al Mahdi in bi ga ubili, če bi se vrnil domov. Prav tako mu je bilo predočeno, da ni nič navedel, da bi šel za en teden k staršem, ampak, da je šel v Bagdad, na osebnem razgovoru pa trdi drugače. Ko je bil prosilec pozvan k pojasnilu, je dejal, da je povedal, da je šel urediti stvari v Al Qadisiyah k staršem, nato pa je odšel v Bagdad, da ga ne bi prijela ta vojska.

9. Na vprašanje, ali je prijavil požig trgovine policiji, je prosilec odgovoril, da ni prijavil, prijavil je samo grožnje. Ko mu je uradna oseba predočila, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel drugače, in sicer, da je tudi požig prijavil policiji, je prosilec dejal, da je prijavil samo grožnje, ker če bi prijavil požig trgovine, bi ta vojska vedela, da je še živ. Prosilec je na izrecno vprašanje še povedal, da na policiji ni bilo nobenega zapisnika, kar je bilo v njegovo škodo. Na policijski postaji so rekli, da to nič ne pomaga, da je prijava nesmiselna stvar. O tem, ali je bilo v Karbali več trgovin, ki so prodajale alkohol, ali samo njegova, je prosilec dejal, da obstajajo še druge trgovine, ki pripadajo vojski Al Mahdi.

10. Imel je dovoljenje za prodajo alkoholnih pijač, nakar je bil vprašan, kdaj je dobil to dovoljenje in odgovoril je, da je odprl trgovino v šestem mesecu, tri ali štiri dni pred odprtjem je dobil dovoljenje za prodajo pijače. Na izrecno vprašanje o tem, ali je musliman šiit ali sunit, je prosilec odgovoril, da je oče sunit, mama je šiitka, očetu je ime C.C., kar je sunitsko, mama je D.D.. Nadalje je prosilec navedel, da je dovoljenje za prodajo alkohola dobil od varnostne službe. Ta varnostna služba dovoli take dejavnosti. To je Državna varnostna služba. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je njej znano, da lahko dobijo dovoljenje za prodajo alkohola v Iraku samo pripadniki manjšinskih skupnosti, torej tisti, ki niso muslimani in nato je bil prosilec vprašan, kako je lahko kljub temu dobil to dovoljenje. Prosilec je dejal, da je to normalno, vsak lahko dobi dovoljenje za prodajo alkohola. Dodal je, da so pripadniki vojske Al Mahdi muslimani in imajo tudi oni trgovine s prodajo alkohola.

11. V zvezi s tem, ali bi se lahko preselil v kak drug kraj v Iraku in živel tam, je prosilec dejal, da v celotnem Iraku ni varno, prej ali slej bi ta vojska izvedela, kje se nahaja. Že vedo, da je v Sloveniji. Ko je bil prosilec vprašan, kako to vedo, je odgovoril, da ne ve in ko je bil še vprašan, kako on sam ve, da vedo, da je v Sloveniji, je odgovoril, da so mu povedali starši. Ko so bili pri njegovih starših, so povedali njegovi mami, da vedo, da se nahaja v Sloveniji in da je živ.

12. Uradna oseba je nadalje prosilcu predočila, da se v spisu njegove upravne zadeve nahaja policijska depeša Policijske postaje Brežice, iz katere izhaja, da je bil prijet zaradi sodelovanja pri tihotapljenju ljudi čez slovensko-hrvaško mejo. Iz uradnih evidenc je tudi razvidno, da je bil od 4. 7. 2016 do 22. 11. 2016 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Oddelku Novo mesto. Nato je bil prosilec pozvan, da pojasni, zakaj je bil priprt in ali so mu že sodili. Prosilec je odgovoril, da je želel pomagati prijateljem iz Iraka, ki so želeli priti v Slovenijo. Takrat je že imel izkaznico prosilca za azil. Njegov namen je bil samo, da bi pomagal prijateljem, ko jih je prijela policija, pa so mislili, da se ukvarja s to dejavnostjo - tihotapljenjem ljudi. Nato so ga zaprli. Na sodišču so ga obsodili na pet mesecev, zaprt je bil štiri mesece, ker je priznal, da je naredil napako, ko je želel pomagati tem ljudem. Ostali so še v zaporu. O tem, zakaj se je kmalu po prihodu v Republiko Slovenijo zapletel v kaznivo dejanje, čeprav je tukaj zaprosil za mednarodno zaščito, je prosilec dejal, da izven slovenske meje ni šel. Bil je s temi ljudmi v notranjosti Slovenije. Ko so jih prijeli, je bil zraven. Želel je pomagati. Ti ljudje niso imeli papirjev, on je bil zraven, kar avtomatsko pomeni, da je vpleten. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da je vpleten, četudi ni prestopil slovenske meje, pomagal je ljudem pri ilegalnem prehodu in to je kaznivo dejanje. Prosilec je bil nato ponovno vprašan, zakaj je par mesecev po prihodu storil kaznivo dejanje v državi, od katere potrebuje zaščito. V prihodnosti ne bo več razmišljal o takih stvareh. Ni mislil, da je to kaznivo dejanje, mislil je, da je pomoč.

13. Ko je bil prosilec ob koncu osebnega razgovora vprašan, ali ima še kaj za dodati, je dejal, da je povedal, kar je imel, doda je samo, da njegovim staršem v Iraku še zmeraj grozijo. Prihajajo domov, grdo se obnašajo do njegovih staršev in pravijo, naj takoj sporočijo, ko se bo prikazal in oglasil pri njih. Prosilec je tudi vprašal, ali bo to, da je zaprt, vplivalo na odločitev o njegovi prošnji.

14. Na vprašanje, ali ima za predložiti kakšna dokazila, je prosilec odgovoril, da ima dokumente od strica in tete, ki sta v Avstriji (dokazi, da so prodali stanovanje, zapustili Irak). Ima kopije osebnih dokumentov strica, barvno kopijo izpiska iz katastra, potrdilo o lastništvu nepremičnine strica, poročni list strica in tete, potrdilo, da je bil stric učitelj. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da zaenkrat teh dokumentov ne potrebuje, če bodo potrebni, pa bo pozvan na predložitev. Na vprašanje, ali ima mogoče dovoljenje za prodajo alkohola pri sebi, je prosilec odgovoril, da ga je imel v lokalu in ne more priti do njega.

15. Iz mnenja Nacionalnega forenzičnega laboratorija, izhaja, da sta obrazec sporne osebne izkaznice in spornega vozniškega dovoljenja pristna in brez znakov prenarejanja. Dne 9. 2. 2017 je pristojni organ po pooblaščenki prosilca prejel dopis, kateremu je priložen ključek z več datotekami in pojasnili. Gre za slike in kratke posnetke, ki se nanašajo na prodajo alkohola v Iraku. Pristojni organ je z dopisom št. 2142-680/2016/13 (1312-05) z 20. 3. 2017 prosilcu posredoval odlomke informacij o izvorni državi, upoštevane v tej odločbi, z možnostjo, da v roku osmih dni od prejema poda svoje komentarje. Odgovor prosilca je pristojni organ po njegovi pooblaščenki prejel po elektronski pošti 30. 3. 2017. 16. V dokazni oceni tožena stranka ugotavlja, da je prosilec na postavljena vprašanja odgovarjal korektno, ni se jim izogibal in je skušal pojasniti tisto, o čemer je bil vprašan. Prosilčeve izjave so takšne narave, da bi bilo pričakovati kakšne dokaze v zvezi z njimi, na primer dovoljenje za prodajo alkohola in zapisnik o prijavi nadlegovanja. Prosilec je pojasnil, zakaj ni mogel predložiti teh listin. Če pristojni organ še lahko sprejme kot verjetne navedbe o tem, zakaj ni mogel predložiti zapisnikov s policije, pa so manj prepričljive navedbe glede predložitve dovoljenja za prodajo alkohola. Pristojni organ ocenjuje kot malo verjetno, da prosilec ne bi imel kopije tega dokumenta ali vsaj njegove fotografije na telefonu, če bi ta dokument resnično posedoval. Prosilec prav tako Iraka ni zapustil iz danes na jutri, ampak je še nekaj mesecev po zatrjevanem dogodku v izvorni državi in če bi resnično zapustil Irak iz razloga, ki ga navaja, bi bilo pričakovati, da bi ravno zaradi tega kopijo tega dokumenta vzel s seboj. K temu je še potrebno dodati, da je bil prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno vprašan, ali ima kakšne dokaze o tem, kar je povedal, na primer dovoljenje, da je lahko prodajal alkohol, na kar je odgovoril, da se bo dokaze potrudil pridobiti. Prosilec torej ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni dejal nič o tem, da je imel to potrdilo samo v trgovini in da ga ne more predložiti.

17. Prosilec je v postopku podal precej natančne izjave, vendar pa je v teh izjavah mogoče zaslediti kar nekaj neskladnosti, izmed katerih so nekatere bistvene, saj zadevajo sam razlog, zaradi katerega je prosilec zapustil izvorno državo, poleg tega pa so nekatere njegove izjave tudi neprepričljive.

18. Prva neskladnost v prosilčevih izjavah se nanaša na prijavo groženj in požiga trgovine policiji. Prosilec je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na izrecno vprašanje, ali je požig trgovine in napad prijavil policiji odgovoril pritrdilno in dodal, da je že tretjič šel na policijo in prijavil. Za razliko od tega pa je na osebnem razgovoru dejal, da požiga trgovine ni prijavil policiji, prijavil je samo grožnje. Ko je uradna oseba prosilcu na osebnem razgovoru predočila, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel drugače, in sicer, da je tudi požig trgovine prijavil policiji, je dejal, da je prijavil samo grožnje, ker če bi prijavil požig trgovine, bi ta vojska vedela, da je še živ. Prosilčevo pojasnilo ni prepričljivo, vendar ne toliko zaradi pojasnila samega, kot zaradi tega, kako je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito podal izjavo glede prijave požiga. Prosilec je bil namreč izrecno vprašan, ali je požig prijavil policiji in to je potrdil, pri čemer je dodal, da je šel že tretjič na policijo. Pri tako strukturiranem vprašanju in odgovoru se težko pojavi dvomi v pravilnost prevoda ali zapisa odgovora prosilca, zaradi česar prosilčevega pojasnila ni mogoče sprejeti.

19. Pristojni organ je zasledil tudi kontradiktornosti v izjavah prosilca glede tega, kaj je vojska Al Mahdi od njega zahtevala. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da mu je ta skupina dejala, da ne sme več prodajati alkohola. Na osebnem razgovoru pa je prosilec dejal, da so od njega, ko jim je povedal, da ima dovoljenje države, zahtevali provizijo. Ko je bil prosilec vprašan, zakaj tega ni povedal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ampak je dejal samo, da so mu rekli, da ne sme prodajati alkohola, je odgovoril, da je v prvem intervjuju povedal, da so mu prepovedali prodajo alkohola, če bi ga prodajal, pa bi moral polovico dobička predati njim. Kot že navedeno, iz prošnje za mednarodno zaščito ni razvidno, da bi prosilec to dejal. Čeprav je verjetnost, da je prosilec to dejal, a ni bilo prevedeno ali zapisano, nekoliko večja, kot v primeru prej omenjene kontradiktornosti, pa glede na več kontradiktornih izjav prosilca, tudi takšnih, ki jih očitno ni mogoče pripisati površnosti prevajalca ali uradne osebe, pristojni organ pojasnila prosilca ne more sprejeti.

20. Naslednja bistvena kontradiktornost v izjavah prosilca se nanaša na to, ali se je pred odhodom iz Iraka nahajal pri svojih starših ali ne. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito prosilec ni sam od sebe nič navedel, da bi se pred odhodom iz Iraka oglasil še pri starših, ampak je dejal, da so s stričevo družino odšli v Bagdad. Prosilec je bil nato izrecno vprašan, zakaj se ni preselil nazaj k očetu in mami in dejal je, da so ga po požigu trgovine tam iskali pripadniki vojske Al Mahdi, a so jim dejali, da je v požaru umrl. Za razliko od tega pa je prosilec na osebnem razgovoru dejal, da je bil po požigu trgovine na domu strica in tete še en teden, nato pa je šel v Qadisiyah, da si je uredil potni list in nato šel v Baghdad. Uradna oseba je prosilcu na osebnem razgovoru predočila, da je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito vprašan, zakaj se ni preselil k staršem in dejal je, da so ga na domu staršev iskali pripadniki Vojske Al Mahdi in bi ga ubili, če bi šel domov, nič pa ni navedel, da bi šel za en teden k staršem, ampak, da je šel v Bagdad. Pojasnilo prosilca ni prepričljivo, saj iz njegovih izjav ob podaji prošnje jasno izhaja, da se pri starših pred odhodom iz Iraka ni oglasil, v nasprotju s tem, pa je na osebnem razgovoru nedvoumno zatrjeval, da se je pred odhodom iz Iraka oglasil pri starših.

21. Nekatere izjave prosilca so po oceni pristojnega organa precej neprepričljive. Pri tem gre predvsem izpostaviti izjavo prosilca, da so ga iskali pri njegovih starših in da ga tam še naprej iščejo. Prosilčev domači kraj se namreč nahaja v drugi provinci in je več kot 100 kilometrov oddaljen od Karbale, kjer je imel prosilec trgovino in tam začasno živel. Predvsem je neprepričljiva njegova izjava ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, da so ga pri starših iskali že takoj po požigu trgovine, medtem ko ga na domu strica, kjer je prosilec živel in v istem kraju imel tudi trgovino z alkoholnimi pijačami, niso iskali. Še bolj neprepričljiva pa je izjava prosilca na osebnem razgovoru, da so njegovi mami, ko so jo obiskali, pripadniki vojske Al Mahdi dejali, da vedo, da je on v Sloveniji. Tega preprosto ni mogoče verjeti.

22. Nadalje v izjavi na Policijski postaji Kozina v zvezi z razlogi, zaradi katerih potrebuje zaščito je navedel zgolj, da zaščito potrebuje zaradi vojne v Iraku, medtem ko trgovine z alkoholnimi pijačami sploh ni omenil. 23. Pristojni organ je navedbe prosilca preveril tudi v luči informacij o izvorni državi. UNHCR-jeve smernice za ocenjevanje upravičenosti potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Iraka, objavljene 31. maja 2012, so sicer starejšega datuma, vendar novejše smernice še niso bile izdane. Ženske, umetniki, prodajalci alkoholnih pijač, LGBT, posamezniki in pripadniki verskih manjšin so bili ožigosani zaradi svojega "ne-islamskega" ali "zahodnjaškega" obnašanja, oblačenja ali poklica. Ljudje v poklicih ali dobavitelji blaga oziroma ponudniki storitev, ki veljajo za "nemoralne", so tudi tarča napadov. To še posebej velja za trgovine ali točilnice, kjer prodajajo alkoholne pijače. Zaradi vedno večjega vpliva sunitskih in šiitskih skrajnežev po letu 2003 so omenjeni lokali postali tarča napadov in so jih zato morali veliko zapreti. Položaj ljudi, ki se ukvarjajo s prodajo alkohola, ostaja zelo nevaren. Predvsem v konzervativnih šiitskih skupnostih, kot sta provinci Karbala in Najef, so trgovine z alkoholom po lokalnih zakonih prepovedane, medtem ko so v večjih mestih (Bagdadu, Basrah, Kirkuku in Mosulu) te trgovine in lokali strogo omejeni zaradi nazadnjaške politične in družbene klime. V začetku leta 2011 so mediji poročali o dveh incidentih, ko so oboroženi moški (pripadniki ISF ali osebe pod krinko ISF ali bagdadskega provincialnega sveta) napadli trgovine z alkoholom in nek bar, v katerem so stregli alkoholne pijače. Sunitski in šiitski skrajneži so baje nekaznovano napadli neko trgovino z alkoholom in točilnico. Prepričani so, da se lastniki teh prodajaln ali barov ukvarjajo s proti-islamsko dejavnostjo. S temi prodajalnami upravljajo verske manjšine, kot so kristjani in jazidi. V začetku decembra 2011 je drhal napadla najmanj 30 prodajaln alkohola v Zakhu (Dahuk) in okolici. Baje jih je spodbudila pridiga, ki je obsojala "neislamska podjetja".

24. Poročilo Finske službe za priseljevanje, Službe za podatke o državah, z naslovom "Varnostne razmere v Bagdadu -šiitske milice", izdano 29. aprila 2015, ki obširno poroča o delovanju šiitskih milic v Bagdadu, navaja, da Amnesty International trdi, da šiitske milice kršijo človekove pravice sunitov. Med državljansko vojno so vse šiitske milice omenjali kot Mahdijevo armado. Poleg preganjanja sunitov so šiitske milice prevzele tudi vlogo varuhov morale. Napadale so prodajalne alkoholnih pijač in ubijale lastnike. Ravno tako preganjajo ljudi na osnovi njihovih poklicev. V zvezi s preganjanjem na delovnem mestu poročilo navaja, da lahko v Iraku prodajajo alkohol le manjšine kot so kristjani in jazidi. Prodajalci alkohola so med državljansko vojno doživljali diskriminacijo, ko so jim uničevali trgovine in ubijali trgovce. V zadnjih letih je bilo porušeno na ducate prodajaln alkohola, baje so to storile šiitske milice. Maja 2013 so oboroženi moški umorili 10 mladih jazidov, ki so delali v prodajalnah alkohola v okraju Ghadeer. Nekateri lastniki trgovin pravijo, da so v tistih časih morali plačati za zaščito iraški vojski in niso dobili licenc za svoje trgovine. Licence izdaja iraško Ministrstvo za turizem, ki ga je leta 2013 vodil šiitski voditelj Liwa Semsem, ki je bil povezan z Muqtado al-Sadrom. Ta čas Ministrstvo za turizem vodi šiit, Adel Fahd al-Shirshab. Poleg neznanih oboroženih moških so varnostne sile napadale nočne klube in prodajalne alkohola, češ da niso imeli ustreznih licenc. Varnostne sile so zapirale prodajalne alkohola rekoč, da so hotele zaščititi uslužbence in lastnike.

25. Članek z naslovom "Alkohol se vrača v Bagdad" objavljen 8. 7. 2008, navaja, da je alkohol v Bagdadu spet odkrito naprodaj. Povsod po glavnem mestu se počasi ponovno odpirajo trgovine s pijačo, ki so zaprle svoja vrata na začetku leta 2006, ko je divjala državljanska vojna. Pred dvema letoma so borci Al Kaide požigali trgovine s pijačo in streljali njihove lastnike.

26. Sestavek z naslovom "V Iraku se nadaljujejo napadi na prodajalne alkoholnih pijač"4, objavljen 24. 6. 2011, navaja, da je bil 21. junija 2011 bombni napad na dve prodajalni alkoholnih pijač v okraju Karrada v središču Bagdada. Ko se je leta 2005 začela verska državljanska vojna, so bile trgovine spet tarča napadov, vendar so jih potem ponovno odprli, ko so se varnostne razmere popravile leta 2008. Do leta 2009 je bilo okoli 350 trgovin, točilnic in klubov, ki so v glavnem mestu stregli alkohol. Po koncu državljanske vojne so tisti, ki so hoteli piti in prodajati alkohol, kot kaže, imeli za to dovolj prostora, vendar so se leta 2010 začele spremembe. Novembra istega leta je provincialni svet Bagdada zopet obudil zakon iz leta 1994, po katerem kavarne in hotelske restavracije ne smejo prodajati alkoholnih pijač. Decembra 2010 je bil pohod na trgu Tahrir Square v središču Bagdada proti oživitvi zakonodaje iz časov Sadama Huseina. Ko se je v začetku leta 2011 začelo protestno gibanje v Iraku je bilo nekaj ljudi, ki so tudi spregovorili o tem vprašanju. Pod temi pritiski je premier Maliki februarja dovolil nekaterim klubom, da se ponovno odprejo. Vendar so se istočasno spet pojavili napadi. Uradnik je za CNN izjavil, da je bilo od marca do maja napadenih 25 prodajaln v Bagdadu. Žrtve so bile večinoma kristjani in jazidi, ki so za storilce napadov proglasili šiitske islamiste.

27. Članek z naslovom "Prodaja pijače v Bagdadu je nevaren posel", objavljen 27. 9. 2011, navaja, da prodajalcem v trgovinah pretijo bombni napadi, streljanje in ropanje, poleg tega pa so ločeni od svojih družin, ki pogosto živijo drugje. V provinci Bagdad je registriranih 96 trgovin z alkoholnimi pijačami, poleg njih pa je še neznano število prodajaln brez licence. Julija in avgusta je bilo najmanj 30 napadov na iraške trgovine s pijačo, okoli pet v južnem pristaniškem mestu Basra, drugi pa so bili v Bagdadu po podatkih uradnika notranjega ministrstva, ki je rekel, da v te številke spadajo večkratni napadi na isto prodajalno. Ponekod v Iraku, kot sta na primer šiitski provinci Karbala in Najaf, so prodajalne z alkoholom prepovedane po krajevnih zakonih.

28. Članek z naslovom "Pivo in Chivas letita s polic, ko se v Bagdadu po ramadanu spet odpirajo prodajalne z alkoholnimi pijačami", objavljen 4. 8. 2014, navaja, da se po dolgem vročem mesecu posta v Bagdad hitro vrača življenje, ko je konec muslimanskega svetega meseca Ramadana. Ampak to ne pomeni, da se odpirajo le restavracije in trgovine. Spet poslujejo tudi bagdadske prodajalne alkoholnih pijač. Soheil, lastnik ene od trgovin, pravi, da je moral predčasno zapreti lokal zaradi slavja ob koncu Ramadana, ker je bilo toliko gneče. Je iraški kristjan in to so edini, ki smejo prodajati alkohol v Bagdadu. Velika večina Iračanov je muslimanov, vendar mnogim to ne preprečuje pitja. Prodaja pijače v Bagdadu je lahko nevaren posel. Samo lani je bila vrsta napadov na prodajalne alkoholnih pijač in na ducate mrtvih.

29. Sestavek z naslovom "Medtem ko se teroristični napadi nadaljujejo, iraška vlada daje prednost napadom na nočne klube", objavljen 31. 7.2015, navaja, da so v noči na 18. julij iraške sile izvršile racije v več bagdadskih nočnih klubih in napadle ter aretirale lastnike klubov in zaposlene. Iraški MNZ se je opravičil 20. julija in izpustil pridržane, da se izogne domačim in mednarodnim kritikam. Takšno obnašanje spominja na prejšnje poskuse ISF spodkopavanja nekaterih svoboščin.

30. Članek z naslovom "Irak: Parlament je presenetljivo vsilil prepoved alkohola", objavljen 23. 10. 2016, navaja, da je iraški parlament izglasoval prepoved prodaje, uvoza in proizvodnje alkohola, tisti, ki prepoved podpirajo, pa trdijo, da je njegova razpoložljivost v nasprotju z islamom in neustavna. Nasprotniki trdijo, da je glasovanje kršitev ustavnih jamstev glede svobode veroizpovedi manjšin, kot so denimo kristjani. Pravijo, da se bodo na sodiščih pritožili zoper presenetljivo odločitev. Neki uradnik je rekel, da je prepoved ukrep nazadnjakov v zadnji minuti. Čeprav alkoholnih pijač v iraških restavracijah in hotelih ponavadi ne najdemo, dopisniki pravijo, da je uživanje alkohola sorazmerno razširjeno v številnih malih trgovinah in točilnicah po Bagdadu. Dopisniki pravijo, da je bil novi zakon sprejet v času, ko je pozornost usmerjena v bitko za prevzem nadzora nad Mosulom in da se ga iztrga iz rok skrajne organizacije, znane kot Islamska država.

31. Objava s 25. 12. 2016 z naslovom "Strašljiv božič v Bagdadu po napadih na kristjane" navaja, da so kristjani v Bagdadu v nedeljo praznovali božič v velikem in hudem strahu zaradi smrtonosnih napadov na trgovine z alkoholnimi pijačami, katerih lastniki so kristjani. Dve trgovini druga ob drugi sta bili prerešetani s kroglami in oškropljeni s krvjo, potem ko so oboroženi banditi odprli ogenj v bagdadski soseski Ghadeer. Policija in medicinski viri navajajo, da so bili trije mrtvi, štirje pa ranjeni. Krajevni aktivisti navajajo večje število mrtvih. ..., poveljnik Brigad Babiliyon, skupine krščanskih prostovoljcev, ustanovljene za borbo proti skrajnežem Islamske države, je rekel, da je bilo v napadih ubitih osem kristjanov in en član ločine jazidov.

32. Članek z naslovom "V napadu z ročno granato na trgovino z alkoholnimi pijačami sredi Bagdada je bilo pet žrtev", objavljen 27. 10. 2016, navaja, da je bilo pet mrtvih in ranjenih v eksploziji bombe v prodajalni alkohola v središču Bagdada.

33. Sestavek z naslovom "Kaj je zares v ozadju nove iraške prepovedi alkohola, objavljen 13. 11. 2016", navaja, da presenetljiva odločitev iraškega parlamenta, da prepove alkohol, sproža probleme iz vseh vidikov, glede vsebine zakona in načina, na katerega je bil sprejet. Nekateri kritiki pravijo tudi, da so politiki hoteli izkoristiti prepoved na črnem trgu v lastno korist. Sprejet je bil nov zakon, ki prepoveduje vsakršno proizvodnjo, uvoz in prodajo alkoholnih pijač vseh vrst. Govoril je o vplivnih islamskih strankah in z njimi povezanimi milicami, ki si med seboj delijo zaslužke iz točilnic, nočnih klubov in igralnic. Ti organizmi so bili v ozadju sprejetja zakona in ga bodo uporabljali za zaslužek na črnem trgu alkoholnih pijač.

34. Sestavek z naslovom "Nesoglasja med kulturami; Med begunci in domačini v Karbali naraščajo trenja", objavljen 11. 9. 2014, navaja, da si na cestah med južno iraške provinco Karbala in sosednjimi provincami na stotine notranje razseljenih oseb skuša zase urediti novo življenje. Velika večina med njimi so šiitski muslimani, ki so zbežali ko je skrajna organizacija Islamska država prišla do njihovih sosesk. Večina teh internih beguncev si je našla zavetišče v različnih mošejah v Karbali in njeni okolici. Nobena med njimi ni bila določena za begunsko taborišče. 35. Vmesno poročilo Začetne delovne skupine iraške skupnosti za epidemiologijo (CEWG) 8.-9. maja 2012, Bagdad, Irak, navaja, da je Karbala mesto sredi Iraka z 1,1 milijona prebivalcev. Je kraj zelo pomembnih islamskih svetišč, zlati za šiitske muslimane. Alkohol je v provinci Karbala prepovedan.

36. Iz predstavljenih informacij je mogoče povzeti, da so se po letu 2003 po padcu režima Sadama Huseina, napadi na trgovine z alkoholom odvijali v različni intenziteti, od tega, da je bilo napadov zelo malo, pa do tega, da jih je bilo toliko, da so prodajalne in bare, kjer so točili alkohol, zaprli. Kot je razvidno iz najbolj aktualnih informacij, so se napadi v letu 2016 še vedno dogajali. Zgolj v tem zelo ozkem in splošnem segmentu informacije podpirajo navedbe prosilca, torej zgolj v tem, da se napadi na trgovine z alkoholom v Iraku res dogajajo. Iz preučenih informacij namreč izhaja, da je domena prodaje alkohola v rokah verskih manjšin kot so kristjani in jazidi. Glede na to, da je bil oktobra 2016 sprejet zakon, ki prepoveduje vsakršno proizvodnjo, uvoz in prodajo alkoholnih pijač vseh vrst, je tudi ta posel verskih manjšin postal vprašljiv. V nobenem izmed preučenih člankov, v katerih so povzete ali citirane izjave lastnikov prodajaln ali prodajalcev in distributerjev alkohola, ni zaslediti, da bi bil kateri od navedenih profilov oseb musliman, ampak so to bili kristjani in jazidi. Kljub temu, da je pristojni organ preučil veliko različnih virov, tako nekoliko starejših, kot tistih bolj aktualnih, v informacijah ni mogoče zaslediti potrditve za navedbo prosilca, da je kot musliman upravljal trgovino z alkoholom. V luči informacij so tudi neverjetne prosilčeve navedbe, da je imel dovoljenje za prodajo alkohola, ki mu ga je izdala Državna varnostna služba. Iz informacij namreč izhaja, da je v Iraku za izdajo dovoljenj za prodajo alkoholnih pijač pristojno Ministrstvo za turizem, ki pa naj po letu 2003 sploh ne bi podelilo nobenih novih licenc za prodajo alkohola ali odpiranje lokalov, kjer se toči alkohol. Prav tako iz večih informacij izhaja, da je Karbala precej konzervativna provinca, kjer je prodaja alkoholnih pijač prepovedana z lokalno zakonodajo. Tudi v luči teh informacij ni mogoče najti potrditve za prosilčevo trditev, da je imel v kraju Karbala legalno prodajalno alkoholnih pijač. Na podlagi vsega navedenega je mogoče ugotoviti, da informacije o izvorni državi ne nudijo podpore za navedbe prosilca, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

37. V državah, ki jih je prečkal, so ljudje rasisti, edino v Sloveniji se je dobro počutil, zato je tukaj zaprosil za zaščito. Ko mu je uradna oseba predočila, da iz dokumentacije Policijske postaje Kozina izhaja, da je bil na Hrvaškem registriran kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil nato vprašan, zakaj trdi, da ni nikjer zaprosil za zaščito, je dejal, da je bil na Hrvaškem v hotelu Porin, kjer so mu vzeli potni list in rekli so mu, da mu bodo potni list vrnili, če bo zaprosil za mednarodno zaščito, sicer ga bodo obdržali. Na Policijski postaji Kozina je prosilec v zvezi s tem podal precej drugačno izjavo, in sicer, da mu je bil prvič, ko je poskušal vstopiti v Slovenijo, vstop zavrnjen, zato se je vrnil na Hrvaško, kjer je bil nastanjen v Ježevem in ko je zaprosil za azil, so ga dali v hotel Porin v Zagrebu. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni ne v Republiki Sloveniji in ne v predhodnih državah zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče in tudi ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Najprej pristojni organ ugotavlja, da je prosilec glede teh okoliščin podal precej kontradiktorne izjave. Vsekakor pa je iz njegovih izjav, tako na Policijski postaji Kozina, kakor tudi v postopku mednarodne zaščite ne glede na ugotovljene kontradiktornosti jasno, da prosilec ne v Sloveniji in ne na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito takoj ob vstopu ali ob prvem stiku s predstavniki oblasti, ampak bolj kot neko zadnje sredstvo. Tako je v Republiki Hrvaški vložil prošnjo šele, ko mu je bil prvič zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo in v le-tej šele, ko mu je bil zavrnjen vstop v Republiko Avstrijo. Prosilčeva pojasnjevanja, zakaj tega ni storil že prej, so neprepričljiva, še posebej pojasnilo, da so bili v drugih državah rasisti, kar je pavšalna navedba, saj je glede na kratkotrajnost bivanja v državah, preko katerih je potoval, težko podajati takšne sodbe, prosilec pa tudi ni podal nobene razlage ali navedel relevantnih osebnih okoliščin, zakaj o navedenih državah tako sodi. Na podlagi navedenega pristojni organ ocenjuje, da prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času in tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. 38. Temu je potrebno dodati, da je prosilec izvorno državo zapustil šele približno štiri mesece po dogodku, ki je bil glede na njegove navedbe povod za odhod iz države. Glede na prosilčeve trditve, da je en teden po požigu trgovine zapustil Karbalo, sledi, da je naslednje štiri mesece moral živeti nekje drugje. V konkretnem primeru pristojni organ ocenjuje, da ni podana splošna verodostojnost prosilca.

39. Gre za ravnanje, ki je pogojevano z verskimi prepričanji napadalca in storjeno zaradi dejanskega ali pripisanega verskega prepričanja žrtve. Svojim žrtvam namreč oborožene skupine zaradi njihovega obnašanja očitajo, da niso muslimani oziroma se obnašajo tako, da ne ustreza muslimanskim načelom. V primeru prodaje alkohola gre za napade, ki so pogojeni z dejanskim verskim prepričanjem žrtev, saj ga prodajajo verske manjšine, v primeru, ko je žrtev musliman, ki konzumira alkohol, pa bi bilo mogoče trditi, da ravnanje teh skupin izhaja iz pripisovanja verskega prepričanja tem žrtvam. Čeprav so muslimani, jim pripisujejo nemuslimansko versko izražanje. Pristojni organ tako ocenjuje, da prosilec po smislu svojih navedb uveljavlja preganjanje zaradi pripisanega verskega prepričanja, zaradi česar je njegove navedbe potrebno obravnavati v okviru statusa begunca.

40. Takšne ocene pristojnega organa ne morejo spremeniti informacije, ki jih je predložil sam prosilec, niti ne posnetki, ki jih je prav tako predložil. Iz teh informacij in posnetkov namreč izhaja podobno kot iz informacij, ki jih je preučil pristojni organ. Napadi na trgovine z alkoholom se dogajajo, tudi v prosilčevih informacijah se omenja predvsem Bagdad in tudi, da so prodajalci predvsem verske manjšine. Prosilec s predloženimi informacijami in posnetki nikakor ni uspel izkazati, da bi lahko musliman, kakor je on sam, pridobil uradno dovoljenje za prodajo alkohola v provinci Karbala. Tako je tudi fotografije, na katerih bi naj bila prosilčeva sestra s porezanim obrazom, kar bi ji naj naredile osebe, ki so prosilca iskale na domu njegovih staršev, potrebno v luči vseh preučenih informacij in kontradiktornih izjav prosilca opredeliti kot neverodostojen in neprepričljiv dokaz. Kar pa zadeva prosilčeve navedbe v komentarjih na informacije, ki mu jih je poslal pristojni organ, in sicer, da se je njegova trgovina nahajala 30 kilometrov izven Karbale, pa pristojni organ ugotavlja, da tudi ta navedba ne more spremeniti ocene pristojnega organa, saj iz informacij izhaja, da je prodaja alkohola prepovedana v celotni provinci Karbala in ne le v samem mestu Karbala.

41. Podobno kot pri presoji statusa begunca, tudi tukaj zaradi prosilčevih neverodostojnih izjav, vključujoč to, da nimajo opore v informacijah o izvorni državi, ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo prosilec v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

42. Splošno znano je, da v večjem delu Iraku poteka oborožen spopad, katerega intenzivnost pa je zelo različna, odvisno od posamezne province ali celo dela province. Vendar prosilec niti izrecno niti po smislu svojih navedb v postopku mednarodne zaščite ne uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v domači kraj grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Medtem ko je prosilec v izjavi na policiji je omenil, da je Irak zapustil zaradi vojne, v samem postopku mednarodne zaščite vojne kot razlog za odhod iz države ni omenil ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in ne na osebnem razgovoru. Je pa prosilec po pooblaščencu kot komentar na informacije o izvorni državi posredoval tudi nekaj kratkih informacij o varnostni situaciji v Karbali, pri čemer trdi, da iz teh informacij izhaja, da je varnostna situacija nestanovitna in nevarna.

43. Pristojni organ najprej ugotavlja, da je za prosilčev domači kraj potrebno šteti kraj Hamza v provinci Qadisiyah. Prosilec je namreč v tem kraju živel od rojstva pa do približno 24. leta. V Karbalo je odšel zaradi dela približno kakšno leto in pol pred odhodom iz izvorne države. V tem kraju je živel pri teti in stricu, ki pa sta prodala svoje premoženje in skupaj z njim odpotovala v Evropo. Prosilca torej na Karbalo ne veže več nič, saj tam nima več sorodnikov, pri katerih je stanoval, niti dela, medtem ko ima v kraju Hamza, kjer je večina časa tudi živel, svoje starše, pri katerih lahko živi in pri katerih je glede na navedbe na osebnem razgovoru tudi bil nekaj časa neposredno pred odhodom iz izvorne države. Na podlagi tega pristojni organ za prosilčev domači kraj šteje Hamzo, kamor si je prosilec glede na lastne navedbe tudi odšel urediti potni list z namenom odhoda v Evropo. Zato so informacije, ki jih je po pooblaščencu predložil prosilec in se nanašajo na kraj Karbala, nerelevantne. Pristojni organ je preučil Poročilo Generalnega sekretarja v skladu z resolucijo 2299 (2016)14, objavljeno 26. januarja 2017. Gre za poročilo, ki periodično poroča o varnosti in stanju na področju človekovih pravic v Iraku. V tem poročilu prosilčev domači kraj Hamza ni omenjen kot kakorkoli varnostno sporen, prav tako ne provinca Qadisiyah, v kateri se ta kraj nahaja. Tudi v objavljenem prispevku UNAMI-ja z naslovom ZN -Število žrtev v Iraku za mesec februar 2017, kjer so navedene province z največjim številom žrtev, med njimi ni domače province prosilca Qadisiyah.

44. Pristojni organ na tem mestu še dodaja, da obstajajo med Bagdadom, kamor bi bil prosilec najverjetneje vrnjen in nekaterimi kraji v južnem delu Iraka, kot sta AI-Najaf in Basrah, letalske povezave. Glede na to, da iz informacij ne izhaja, da bi v južnih delih Iraka prihajalo do pogostih in resnih varnostih incidentov, ni ovir, za prosilčevo pot iz katerega od teh krajev, ki imajo letalske povezave z Bagdadom, do njegovega domačega kraja v provinci Al Qadisiyah.

45. V tožbi tožnik pravi, da so od njega zahtevali naj preneha s prodajo alkohola, sicer naj jim plača določeno provizijo (polovico dobička). Med strankami ni sporno, da tožnik uveljavlja preganjanje zaradi pripisanega verskega prepričanja, prav tako med njima ni sporno, da je položaj ljudi, ki se v Iraku ukvarjajo s prodajo alkohola, zelo nevaren ter da so se napadi na trgovine z alkoholom dogajali še v letu 2016. Zaključki, ki imajo za posledico zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, morajo temeljiti na objektivnih dejstvih ("material facts"), subjektivna ocena pa mora biti minimalna (prim. tudi točko 2.3. poročila UNHCR Beyond Proof - Credibility Assesment in EU Asylum Sistem, maj 2013, javno dostopno na spletni strani: http://www.unhcr.org/51a8a08a9.pdf). Očitek tožene stranke, da bi bilo mogoče pričakovati, da bi tožnik vzel fotokopijo dovoljenja za prodajo alkohola s seboj iz izvorne države oziroma da bi imel fotokopijo tega dovoljenja shranjeno na telefonu, je izrazito subjektivne narave in ne temelji na objektivno preverljivih dejstvih. Tudi v evropskem kulturnem okolju najbrž ni pričakovati, da bi si ljudje (vsaj večina ne) uradne dokumente fotografirali in hranili na svojih telefonih, zato je to še toliko manj mogoče pričakovati od prebivalca orientalske države. Drži sicer, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito rekel, da se bo potrudil dobiti predmetno dovoljenje, vendar je na osebnem razgovoru pojasnil, da do njega ne more priti, ker ga je imel v lokalu. Tožena stranka tudi spregleda, da se je tožnik potrudil pridobiti določene druge dokaze in te na osebnem razgovoru tudi predložil, vendar jih tožena stranka ni sprejela, prav tako ni ne na osebnem razgovoru ne v izpodbijani odločbi obrazložila, zakaj ti dokazi za odločanje niso potrebni.

46. Drži, da je tožnik pri podaji prošnje na vprašanje "Ste požig trgovine in napad prijavili tudi policiji?" odgovoril pritrdilno, na osebnem razgovoru pa je na vprašanje "Ali ste požig trgovine prijavili policiji?" odgovoril nikalno. Vprašanje je bilo strukturirano tako, da je vsebovalo vprašanje tako glede prijave požiga kot glede prijave napada, pri čemer je imel tožnik pri odgovoru v mislih prijavo groženj. Pri prevajanju vprašanj je očitno prišlo do nesporazuma, ki je rezultiral v očitani neskladnosti.

47. Tudi pri drugi očitani neskladnosti gre samo za navidezno neskladnost, saj ne gre za to, da je tožnik v zvezi z grožnjami skupine Al Mahdi na osebnem razgovoru povedal nekaj drugega kot na osebnem razgovoru, temveč je svoje navedbe, podane na prošnji za mednarodno zaščito le dopolnil. Tako je pri podaji prošnje povedal, da mu je omenjena skupina prepovedovala prodajo alkohola, na osebnem razgovoru pa je povedal, da so od njega za primer, da ne bo spoštoval prepovedi prodaje, zahtevali plačilo provizije.

48. Enako velja za očitke o domnevnih kontradiktornostih v zvezi s tem, ali se je pred odhodom iz države nahajal pri starših. Tožnik pri podaji prošnje ni nikoli povedal, da pred odhodom iz države ni bil v kraju Qadesiyah pri starših, prav tako ga o tem ni nihče nič vprašal. Tožena stranka ga je vprašala, zakaj se ni preselil nazaj k staršem, kar pa vsebinsko gledano ni isto kot to, da je pred odhodom iz države odšel v Qadesiyah, da bi si uredil stvari.

49. Tožnikove izjave tudi v ničemer ne nasprotujejo dostopnim in preučenim informacijam o izvorni državi. Drži sicer, da v informacijah ni podatka o tem, da alkohol prodajajo tudi muslimani, vendar samo dejstvo, da ta podatek ni razviden iz informacij o izvorni državi, še ne pomeni, da ni resničen. Informacije tudi nikjer ne pišejo, da alkohola muslimani v Iraku absolutno ne prodajajo. Tako je npr. v članku "Alkohol se vrača v Bagdad" zapisano: "Njegov stric je kristjan, tako kot skoraj vsi lastniki trgovin z alkoholom v Bagdadu", kar nikakor ne more pomeniti, da so lastniki trgovin samo in izključno kristjani. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi pojasnil, da je normalno, da lahko vsakdo pridobi dovoljenje za prodajo alkohola, saj so tudi pripadniki vojske Al Mahdi muslimani in imajo trgovine s prodajo alkohola.

50. V zvezi s potrdilom - dovoljenjem za prodajo alkohola - tožnik pojasnjuje, da je imel ponarejeno dovoljenje za obratovanje trgovine, ki mu ga je uredil oficir državne varnosti, ki je bil stričev znanec. V primeru kakšne inšpekcije je vedno poklical njega, ki se je potem z njimi dogovoril in zadevo uredil. Šiitske milice Al Mahdi pa so izdale odlok, da morajo vse trgovine zapreti in lastnika ubiti, če ne plača določene podkupnine. Tožnik bi navedeno pojasnil že na osebnem razgovoru, vendar ga tožena stranka z domnevno kontradiktornostjo med informacijami o izvorni državi in njegovimi navedbami ni soočila, s čimer je kršila tudi 9. člen ZUP. Tožnik je v svojih komentarjih, ki jih je podal v dopisu z dne 30. 3. 2017 priložil tudi izpis iz spletne strani, ki dokazuje, da je korupcija razširjena na vseh ravneh v Iraku.

51. Tožena stranka nadalje navaja, da informacije ne potrjujejo tožnikovih navedb o tem, da je imel v mestu Karbala legalno prodajalno alkoholnih pijač, saj iz proučenih poročil izhaja, da je tam prodaja alkohola prepovedana z lokalno zakonodajo. Vendar tožnik alkohola ni prodajal v mestu Karbala temveč v kraju, ki je od tam oddaljeno 30 km. Poleg tega pa je z ustrezno podkupnino mogoče zaobiti tudi uveljavljena pravila.

52. V zvezi s presojo, ali je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil kakor hitro je mogoče tožnik opozarja na 1. točko 10. člena Procesne direktive, ki določa, da države članice zagotovijo, da se prošnja za mednarodno zaščito ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker ni bila vložena v najkrajšem možnem času. Pri presoji razumnosti časa, v katerem je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik potoval z migracijskim tokom, zato je do neke mere razumljivo, da se je ravnal tako kot večina njegovih "sopotnikov" .

53. V zvezi z očitkom, da na policijski postaji, kjer je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, ni omenil težav zaradi prodaje z alkoholom, tožnik pojasnjuje, da mu glede tega dejstva tožena stranka ni dala možnosti, da se do njega opredeli. Zato na tem mestu dodaja, da je na policijski postaji povedal vse, vendar to očitno ni bilo zapisano. Mu je pa takrat prevajalec, ki je bil Palestinec, povedal, da Slovenija ni dobra država, ter mu svetoval, naj gre nazaj. Predlaga zaslišanje tožnika.

54. Tožena stranka ni opravila ustrezne analize v zvezi z varnostno situacijo v provinci Qadisiyah, saj je pridobila le poročili, iz katerih povzema, da tožnikova domača provinca ni med tistimi, ki bi imela največje število civilnih žrtev. Ob odsotnosti poročil o splošni varnostni situaciji v obravnavani provinci so zaključki o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite najmanj preuranjeni.

55. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito moral vedeti, da tega dovoljenja ne bo mogla predložiti, če ga je imel v trgovini, kjer je prodajal alkohol, ki pa so jo s požarom uničili. Tožeča stranka je na osebnem razgovoru sama navedla, da so ji dejali, da je trgovina popolnoma uničena, zažgana in glede na te razmere ni bilo mogoče pričakovati, da bi omenjeno potrdilo ostalo celo. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je iz devete strani zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je tožena stranka tožečo stranko pozvala, naj pojasni, kakšni dokazi so to in tožeča stranka je naštela, da so to kopija osebnih dokumentov strica, kopija izpiska iz katastra, kopija o lastništvu nepremičnine strica, poročni list strica in tete, potrdilo, da je bil stric učitelj. Iz teh navedb je očitno, da ne gre za dokaze, ki bi bili kakorkoli relevantni za prošnjo za mednarodno zaščito tožeče stranke, saj niso niti posredno povezani z razlogi, zaradi katerih je vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

56. V zvezi s tem želi tožena stranka poudariti, da je iz odločbe razvidno, da je preučila veliko število informacij o izvorni državi iz zelo različnih virov, nekaj jih je predložila tudi tožeča stranka sama in nikjer ni omenjen primer prodaje alkohola s strani muslimanov. Tožeča stranka v zvezi s tem v tožbi še navaja, da informacije tudi nikjer ne pišejo, da alkohola muslimani v Iraku ne prodajajo in navaja primer članka, v katerem je navedeno "Njegov stric je kristjan, tako kot skoraj vsi lastniki trgovin z alkoholom v Bagdadu". Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da lastniki trgovin z alkoholom niso samo in izključno kristjani. Tožena stranka poudarja, da nikakor ne trdi, da so prodajalci alkohola v Iraku samo kristjani. Kot izhaja iz informacij, alkohol v Iraku prodajajo verske manjšine, zraven kristjanov tudi jazidi. Nikjer pa ni omenjeno, da bi alkohol prodajali muslimani in tudi tožeča stranka sama ni predložila takšnih informacij.

57. Kar pa se tiče navedbe tožeče stranke, da pojasnjuje, da je imela ponarejeno dovoljenje za obratovanje trgovine, pa tožena stranka ugotavlja, da gre za tožbeno novoto, ki je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu nedovoljena. Tožeča stranka pa je bila na osebnem razgovoru podrobno povprašana po tem dovoljenju (strani sedem in osem) zapisnika o osebnem razgovoru, tako da je imela dovolj možnosti povedati, da je imela ponarejeno dovoljenje. V zvezi s tem je povsem neutemeljena tožbena navedba, da bi tožeča stranka to pojasnila že na osebnem razgovoru, vendar je tožena stranka z domnevno kontradiktornostjo med informacijami o izvorni državi in njenimi navedbami ni soočila, s čemer je kršila tudi 9. člen ZUP. Uradna oseba je tožečo stranko soočila s kontradiktornostmi med informacijami o izvorni državi in tistim, kar sama trdi. Kasneje so bile te informacije še posredovane tožeči stranki v soočenje, kar je tudi razvidno iz spisa upravne zadeve, vendar tudi takrat ni podala nobenega pojasnila o tem, da je bilo njeno dovoljenje ponarejeno, kar vzbuja še dodaten dvom v verodostojnost navedb tožeče stranke. Tožena stranka ponavlja, kar je navedla tudi že v izpodbijani odločbi, da ponovno dvomljiva navedba tožeče stranke, ničesar ne spremeni, saj iz informacij izhaja, da je prodaja alkohola prepovedana v celotni provinci Karbala in ne le v mestu Karbala.

58. Tožba ni utemeljena.

59. Med strankama ni sporno, da je tožnik povedal, da naj bi pripadniki skupine Al Mahdi od tožnika zahtevali plačilo provizije, ker prodaja alkohol, četudi naj bi imel od države za to dejavnost izdano dovoljenje. Na osebnem razgovoru je potrdil, da so ga pripadniki Al Mahdi ob obisku v trgovini dne 6. 8. 2015 najprej opozorili, da mu bodo zaprli trgovino, če jim ne bo plačal provizije. Ko je šel na policijsko postajo in povedal, kaj se je zgodilo, so mu po njegovih trditvah tudi na policijski postaji rekli, da mu ne preostane drugega, kot da plača. Na policijski postaji so mu tudi rekli, da je to povezano z državo, da je to normalno, saj je to mafija, ki je povezana z državo in provizijo mora plačati. Za provizijo so zahtevali polovico dobička.1 Tudi, ko je uradna oseba prosilcu predočila, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da so pripadniki Al Mahdi od njega zahtevali provizijo, je pojasnil, da je v prvem intervjuju povedal, da so mu prepovedali prodajo alkohola, če bi ga prodajal, pa bi moral polovico dobička predati njim. Tudi, ko je na osebnem razgovoru povedal, kaj se je dogajalo ob prvem obisku in drugem obisku oziroma grožnjah skupine Al Mahdi, kar naj bi se zgodilo v sredini septembra 2015, je povedal, da so od njega zahtevali provizijo.

60. Vse navedeno pomeni, da v tožnikovem primeru po njegovem opisu dogajanj ni šlo primarno za kakršno koli kaznovanje, ker bi se ukvarjal z aktivnostmi, ki bi nasprotovale političnemu ali verskemu prepričanju napadalcev. Tožnik je v upravnem postopku povedal tudi, da je normalno, da vsak lahko dobi dovoljenje za prodajo alkohola. Tudi pripadniki vojske Al Mahdi, ki so muslimani, imajo trgovine s prodajo alkohola. Iz tega ne izhaja, da bi bil tožnik v Iraku preganjan iz katerega izmed petih razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje (7. odstavek 27. člena ZMZ-1) oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti (9. odstavek 27. člena ZMZ-1) ali versko prepričanje (2. alineja 1. odstavka in 9 odstavek 27. člena ZMZ-1), ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 oziroma bi kvečjemu bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja (9. in 7. odstavek 27. člena ZMZ-1).

61. Iz tega razloga sodišče ni moglo že na tej točki ugotoviti, da je zavrnitev statusa begunca utemeljena, ampak v nadaljevanju te sodbe presoja tudi zakonitost dokazne ocene glede neverodostojnosti tožnikovih navedb glede preganjanja, ki pa je relevantno tudi z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Možno bi torej bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije in ker naj bi ga zaradi tega že poskušali ubiti in je to relevantno z vidika določila 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Spodnja presoja zakonitosti dokazne ocene o neverodostojnosti tožnikovih navedb je torej relevantna tako z vidika statusa begunca kot tudi z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. 62. Sodišče se v celoti strinja z oceno tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1) glede notranje nekonsistentnosti v izjavah tožnika o tem, ali je požig trgovine prijavil policiji, ali ne, in zato glede tega ne bo ponavljalo razlogov, ki so navedeni v predzadnjem odstavku na strani 8 izpodbijane odločbe. V tožbi sicer tožnik pojasnjuje, da je bilo vprašanje v prošnji postavljeno tako, da zajema tako prijavo požiga kot tudi napada, pri čemer naj bi imel tožnik v mislih prijavo groženj. To pojasnilo ni sprejemljivo.

63. V prvem primeru, ki naj bi se zgodil dne 6. avgusta 2015, tožnik tega obiska skupine Al Mahdi ni opisal kot napad, ampak kot njihov prihod“; rekli so mu, da ne sme prodajati alkohola, povedal je, da ima dovoljenje in so ga pustili na miru do 13. septembra 2015. Prvi prihod skupine Al Mahdi je prijavil policiji. tri dni po drugem prihodu“ je prišlo do požiga in napada, kajti tožnika so pretepli, razbili in zažgali so mu trgovino. Nato je v prošnji sledilo vprašanje: Ste požig trgovine in napad tudi prijavili policiji?“ Tožnik je odgovoril: Da sem, že tretjič sem šel na policijo in prijavil.“ Prvi in drugi dogodek torej nista bila napada in premalo verjetno je, da je šlo za nesporazum, ali napako pri prevajanju. Ta nekonsistentnost, ki jo je pravilno ugotovila tožena stranka, je pomembna, ker se neposredno nanaša na zatrjevano dejanje preganjanja. Na istem mestu v prošnji je povedal tudi, da je »ta skupina Al Mahdi povezana z državo«. Nelogično bi torej bilo, da bi jo prijavil policiji, če je vedel, kaj je bil vzrok napada in da so napadalci povezani z državo. Tej logiki je tožnik sledil šele na osebnem razgovoru.

64. Druga pomembna nekonsistentnost (kriterij notranje nekonsistentnosti) je glede na izpoved, ki jo je podal tožnik na osebnem razgovoru, tudi ta, da je ob podaji prošnje bil vprašan, če ima kakšne dokaze, na primer dovoljenje, da je lahko prodajal alkohol, in je odgovoril, da se bo dokaze potrudil pridobiti. Vendar pa je na osebnem razgovoru povedal, da je imel potrdilo v trgovini in da ga ne more predložiti. Gre za enega od glavnih posrednih dokazov, da naj bi prišlo do nasilja nad tožnikom oziroma da bi ga bilo lahko utemeljeno strah, zato je malo verjetno, da tožnik ne bi že ob podaji prošnje povedal, da dokaza ne bo mogel pridobiti, ker je zgorel v požaru. Te notranje nekonsistentnosti tožnik v tožbi ne uspe pojasniti oziroma je neprepričljiv.

65. Tretja notranja nekonsistentnost, ki ni nepomembna, saj se nanaša na dejanja oziroma okoliščine preganajnja, je ta, da v prošnji tožnik, ko je opisoval, kam se je zatekel po napadu, ni rekel, da je šel po napadu domov k staršem, med tem ko je v osebnem razgovoru povedal, da so s stričevo družino odšli v Bagdad. V tožbi tožnik to pojasnjuje, da pri podaji prošnje ni nikoli povedal, da pred odhodom iz države ni bil v kraju Qadesiyah pri starših, prav tako ga o tem ni nihče nič vprašal. Tožena stranka ga je vprašala, zakaj se ni preselil“ nazaj k staršem, kar pa vsebinsko gledano ni isto kot to, da je pred odhodom iz države odšel v Qadesiyah, da bi si uredil stvari.

66. To pojasnilo v tožbi je neprepričljivo, kajti tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je njegov stric prišel naknadno in me odpeljal domov k teti. Doma so me oskrbele medicinske sestre, sedem dni nisem šel iz hiše.“ Čez nekaj vprašanj je povedal, da so se s stricem in teto odločili, da rajši pobegnejo iz države, zato so odšli v Bagdad in tam živeli dva meseca, da so si uredili potni list in ostalo za pot v Evropo.“ Čez nekaj vprašanj, je bil vprašan še, zakaj se ni preselil nazaj k očetu in mami in je odgovoril: Po požigu trgovine se me na domu pri mami in očetu iskali pripadniki Al Mahdi, a so jim rekli, da sem v požigu umrl. če bi se vrnil domov, bi me takoj našli in ubili.“ To pomeni, da kontekst spraševanja ni bil tak, da je bilo mišljeno, da bi se tožnik preselil k mami in očetu, ampak je bilo v prošnji tudi s strani tožnika mišljeno, da bi kakršen koli odhod domov k staršem za tožnika po njegovem mnenju pomenil realno nevarnost, da bi ga našli in ubili. Po navedbah na osebnem razgovoru pa naj bi tožnik šel domov k staršem za 7 dni. To ni kratka doba, če žrtev meni in trdi, da bi ga doma napadalec našel in ubil, poleg tega je tožnik v prošnji povedal, da je v Bagdadu urejal ostalo“ za pot v Evropo, na osebnem razgovoru pa je v nasprotju s tem dejal, da je bil po napadu en teden pri stricu (kar se sicer ujema z navedbo v prošnji), potem pa je dejal, da je odšel v Quadisyah in: Uredil sem potni list.“ Glede na navedbe v prošnji, si je stvari za na pot in potni list urejal v Bagdadu in ne v Quadisyah, kar je tudi nekonsistentnost, vendar ne tako pomembna kot ta, da je bil 7 dni pri starših, čeprav je v prošnji dejal, da domov ni šel, ker bi ga tam takoj našli in ubili. Nadalje je v prošnji povedal, da je bil v Bagdadu 2 meseca, na osebnem razgovoru pa, da je bil tam en dan.

67. Tožnik tudi ni pojasnil nizke stopnje verjetnosti, ki jo je ugotovila tožena stranka, da bi tožnika napadalci takoj po požigu iskali doma pri starših v provinci Quadisyah, ne pa pri stricu in teti, kjer je živel v Karbali, in kjer naj bi prodajal alkohol. 68. Sodišče lahko sledi dokazni oceni tožene stranke glede kriterija zunanje nekonsistentnosti v spodaj navedenem okviru:

69. V tožbi tožnik ne odgovarja na zunanjo nekonsistentnost, ki jo je tožena stranka ugotovila v tem, da je tožnik povedal, da je dovoljenje za prodajo alkohola dobil od državne varnostne službe, med tem ko iz poročila, na katerega se je oprla tožena stranka in mu tožnik ne oporeka relevantnosti, izhaja, da ta dovoljenja izdaja Ministrstvo za turizem. Tudi to ni nepomembna nekonsistentnost, kajti nanaša se na temeljni razlog, zaradi katerega naj bi bil tožnik preganjan oziroma mu grozi resna škoda. Tožnik je sicer pojasnil, da je dovoljenje dobil s pomočjo oficirja državne varnosti, ki je stričev znanec, saj je korupcija zelo razširjena, med tem ko je zatrjeval tudi, da je v Iraku normalno“ in vsak lahko dobi dovoljenje za prodajo alkohola. Zakaj se je odločil za koruptivno pot pri pridobitvi dovoljenja preko službe državne varnosti in ne preko ministrstva za turizem, tožnik ni pojasnil. 70. Informacije, ki jih je predložil pritožnik, govorijo o požigih in bombnih napadih na prodajalne alkohola v Iraku zaradi tega, ker prodaja alkohola nasprotuje tradicionalnim verskim praksam in družbenim običajem, ko jih razumejo šiitske milice; tri poročila (z dne 14. 11. 2016 in 15. 11. 2016 in 29. 8. 2016), ki se nanašajo na varnostno situacijo v ali blizu Karbale, kjer naj bi tožnik imel v najemu prodajalno z alkoholom, pa ne omenjajo nasilja nad prodajalci z alkoholom.

71. Malo verjetno je tudi, da bi tožnik izzival svojo varnost, investiral svoj denar, čeprav je v prošnji z dne 10. 3. 2016 povedal, da je imel finančne težave in je prekinil šolanje in iskal delo, šel v »najem« prodajalne za prodajo alkoholnih pijač 30 km izven Karbale, s čimer bi bil posebej izpostavljen možnim napadom raznih milic zaradi kršenja verskih norm. Karbala je po poročilu UNHCR z dne 31. maja 2012 provinca z bolj konservativno šiitsko skupnostjo. Po lokalnih zakonih so takšne prodajalne bile v tistem času celo prepovedane. Po tem poročilu, ki ga je pridobila tožena stranka, so s takimi prodajalnami upravljali kristjani in jazidi. To se ujema tudi s poročilom »Premišljevanja o Iraku« z dne 24. 6. 2011, kjer naj bi veljalo, da ta dovoljenja dobijo kristjani in jazidi v Bagdadu, ki je veliko mesto. Malo verjetno je, da bi tako dovoljenje dobil tudi tožnik za primestno okolje. Tudi z dokazi, ki jih je tožnik predložil na USB ključku ni navajal, da želi dokazovati, da so prodajalne alkoholnih pijač odpirali tudi v primestnem okolju konservativne province Karbala. Karbala naj bi bila po poročilu »Med begunci in domačini v Kerbali naraščajo trenja« z dne 11. 9. 2014 mesto z nekaterimi najsvetejšimi oltarji in ikonami za šiitske muslimane in dom duhovnega vodje šiitskih muslimanov, ajatole Alija al-Sistanija. To poročilo pravi, da zakon prepoveduje prodajo alkoholnih pijač. Enako pojasnjuje tudi »Vmesno poročilo Začetne delovne skupine iraške skupnosti za epidemiologijo“ 8-9 maj 2012, ki sicer pravi, da so droge v tej provinci razširjene, ker vsako leto obišče zaradi romanja v to provinco 30 milijonov ljudi. Vendar se droge prodajajo preko lekarn. Alkohol v tem poročilu ni omenjen.

72. Vse to skupaj upoštevajoč kriterij notranje in zunanje (ne)konsistentnosti ter verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot jih je opisal tožnik, sodišče vodijo k zaključku, da izpodbijani akt ni nezakonit. Znotraj tega dejstvi, da tožnik, ker je potoval z migracijskim tokom, ni takoj za prosil za mednarodno zaščito, in da na prvem zapisniku, ki ga je izdala policija, ne piše, da je tožnik prišel zaradi strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega ali verskega prepričanja, na kar se je sicer oprla tožena stranka, nimata pomembne teže. Migracijski tok v danem obdobju je bil specifičen način prehoda državne meje in od prosilca ni mogoče zahtevati, da bo že ob prvem stiku s policijo natančno utemeljil svoj strah pred preganjanjem. V tej zadevi so bile torej odločilne druge okoliščine, kot izhaja iz dosedanje vsebine sodbe.

73. Kar pa zadeva zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito, sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker se tožena stranka opira na dovolj relevantna in natančna poročila o stanju v izvorni državi in v predelu, kamor bi tožnik prispel in odpotoval glede na bivališče njegovih staršev in sorodnikov; med tem ko je argument tožnika, da je odločitev glede tega preuranjena, preveč splošen in zato pavšalen. Tožnik ni predložil oziroma se v tožbi ne sklicuje na druga konkretna poročila o stanju v izvorni državi, ki bi kazala na to, da tožena stranka ni pravilno upoštevala 28. člena ZMZ1-1. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno 81. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 12. 2016.