Up-743/03 - 8

9. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 371/2002 z dne 19. 6. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 610/2002 z dne 27. 6. 2002 in s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. K 119/2001 z dne 21. 1. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjskim sklepom je Okrajno sodišče pritožnici na podlagi 65. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je storila tri dejanja, ki imajo znake nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Oproščena je bila povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je z drugostopenjskim sklepom zavrnilo pritožbe pritožnice, v celoti potrdilo prvostopenjski sklep o izrečenem varnostnem ukrepu in ji naložilo plačilo povprečnine. Vrhovno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožničino zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava. Obširno opisuje postopek pri izvedencu psihiatru in svoje nestrinjanje s tem postopkom. Smiselno zatrjuje kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Navedena kršitev naj bi bila podana zato, ker preiskovalni sodnik ni zahteval, naj mu podjetje Telekom posreduje telefonske številke, iz katerih je bilo v času vključitve lovca, dne 13. 8. 1999 za čas 10 dni, klicano k družini B. Okrajno sodišče naj bi pritožnico brez formalne ugotovitve obdolžilo, da je prav ona klicala družino B. Za dokazovanje neobstoječe krivde naj bi Okrajno sodišče uporabilo izvedenstvo psihiatrične stroke, kar naj bi bilo značilno za reakcionarne sisteme. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi sklep, s katerim ji je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Predlaga tudi oprostitev sodnih stroškov in v zvezi s tem navaja, da ji "častno delo ne omogoča plačila zneskov sodnega procesa". Ustavni pritožbi prilaga tudi analizo podatkov pregleda dela Okrajnega sodišča v Škofji Loki v obdobju od leta 1997 do 2002.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. K 119/2001.

4.Kolikor se očitki pritožnice v zvezi z izrečenim varnostnim ukrepom in izpodbijanimi sodnimi odločbami nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na uporabo prava, ji je treba pojasniti, da to ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnica ni izkazala. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka zanjo neugoden in da ji je bil izrečen varnostni ukrep, za ugotovitev kršitve človekovih pravic še ne zadošča.

5.Neutemeljen je tudi pritožničin očitek kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po navedenem členu Ustave velja tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti, ki se nanaša na obdolženca, katerega krivda se v kazenskem postopku ugotavlja, pomeni troje: prvič, da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, drugič, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, in tretjič, da mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti (načelo in dubio pro reo). Kaj pomeni domneva nedolžnosti za obdolženca, je Ustavno sodišče podrobneje razložilo v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40). Kot je razbrati iz navedb pritožnice, ta zmotno pojmuje vsebino navedene ustavne določbe. Ta določba namreč ne pomeni podlage za določanje kakršnihkoli dokaznih pravil (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-19/93 z dne 25. 2. 1993, OdlUS IV, 171). Glede na načelo proste dokazne presoje so sodišča tista, ki sama odločajo o tem, katere dokaze bodo izvedla in sama tudi ocenjujejo izvedene dokaze. Pri tem ima obdolženec kot stranka v postopku pravico predlagati dokaze, ki bi mogli ovreči trditve obtožbe. Šele če je sodišče kljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, mora odločiti v korist obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb izhaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku z gotovostjo prišlo do prepričanja o utemeljenosti obtožbe glede objektivnega dejanskega stanu očitanih ji kaznivih dejanj. Glede subjektivne strani pritožnici očitanih kaznivih dejanj, pa je sodišče prav tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka (upoštevajoč izvedensko mnenje izvedenca psihiatra) ugotovilo, da se pritožnica ni mogla zavedati pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svojega ravnanja. Zato ji je na podlagi 65. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljena na prostosti. Glede na navedeno za kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave očitno ne gre.

6.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer