Jedro

Za vtoževano obdobje je tožnik upravičen do obračuna bruto plače, skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa je upravičen tudi do provizije, saj je bil sklenjen tak ustni dogovor med strankama, in sicer v višini, kot izhaja iz opravljenega obračuna s strani tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova plače za obdobje od 1. 11. 2009 do 15. 12. 2009 obračunati za mesec november 2009 bruto plačo v višini 598,44 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2009 do plačila in obračunati za mesec december 2009 bruto plačo v višini 298,50 EUR, odvesti predpisane prispevke in davke in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2010 do plačila (1. odstavek 1. točke izreka); da je dolžna iz naslova provizije iz sklenjenih zavarovanj za mesec november 2009 plačati tožniku znesek 816,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2009 dalje do plačila in za mesec december 2009 pa znesek 640,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2010 dalje do plačila (1. odstavek 2. točke izreka); da je dolžna iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plačati tožniku znesek 188,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2010 dalje do plačila (1. odstavek 3. točke izreka) in naslova stroškov prehrane plačati tožniku znesek 117,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2010 dalje do plačila (1. odstavek 4. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust v višini 285,83 EUR, odvesti predpisan davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 dalje do plačila (1. odstavek 5. točke izreka). Zavrnilo pa je višji zahtevek tožnika iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela in zahtevek za plačilo obresti za čas od 15. v mesecu do 25. v mesecu pri vseh posameznih postavkah iz 1. do 4. točke izreka, kot tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti od pripadajočega regresa za čas od 1. 7. 2009 do 15. 12. 2009 (2. odstavek izreka). O stroških postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 640,81 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odmero in povrnitev stroškov (3. odstavek izreka) in sicer glede nagrade za zastopanje po odvetniku. Sodišče prve stopnje je opravilo naroke dne 21. 9. 2010, 27. 10. 2010 in 24. 11. 2009, pri čemer je tožniku prisodilo nagrado le za pristop na en narok. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče tožniku prisoditi nagrado za vse tri naroke (za vsak narok posebej) in ne le za en narok, zato predlaga, da se odločitev o stroških spremeni tako, da se tožniku odmeri dodatna nagrada še v višini 169,20 EUR x 2 naroka x 20 % DDV, skupaj tako še denarni znesek 406,08 EUR. Enako stališče je tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, ker niso bila upoštevana nobena dokazila tožene stranke o izplačilih osebnega dohodka, potnih stroškov in provizij, nepristojnost sodišča v Murski Soboti pa je podana, ker je v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da je morebitne spore pristojno sodišče v Mariboru. Uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do zagovora na glavni obravnavi, ker je sodišču poslala opravičilo, da se obravnave dne 24. 11. 2010 ne more udeležiti, zaradi službenih obveznosti, kar pa v sodbi sploh ni navedeno, temveč je bilo navedeno, da svojega izostanka sploh ni opravičila. Navedeno ne drži, saj je priložila tudi kopijo opravičila, ki ga je posredovala sodišču. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu zavrne oziroma razpiše ponovno sojenje na pristojnem sodišču v Mariboru.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljeno pritožba tožnika uveljavlja, da bi sodišče moralo pooblaščencu tožnika priznati nagrado za tri naroke in mu je nepravilno priznalo le za en narok. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodbo prakso, je v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 zavzelo stališče, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Tarife ta, da vključuje nagrado za vse naroke narok. Takšna razlaga je najustreznejša tako z vidika teleološke in zgodovinske razlage, kot z vidika pravila, da je treba izjeme razlagi zožujoče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je upoštevalo namen, ki ga je Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008) pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. V obrazložitvi Predloga ZOdvT je predlagatelj pri obrazložitvi drugega odstavka, opombe 3, 3. dela Tarife navedel, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V primerjavi z ZOdvT je prejšnja Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) omogočila odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo nepotrebno kopičenje vlog in prelaganje glavnih obravnav, posledično pa zavlačevanje postopkov. V opombi 3/1 k prvemu poglavju 3. dela Tarife je določeno, da nastanejo nagrade v 1. poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja. V 5. poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tar. št. 3500 in 3501). Samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (kot torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok). Glede na obrazloženo je neutemeljena pritožba tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi nagrado za vse tri naroke.

Neutemeljeno pritožba tožene stranke uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih dokazil o izplačilih osebnega dohodka, potnih stroškov in provizij tožniku. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju direktorja tožene stranke M.G. in tožnika, delno ugodilo tožbenim zahtevkom, ki jih je tožnik vtoževal iz naslova plače za mesec november 2009 in polovico meseca decembra 2009, provizij in sklenjenih zavarovanj za mesec november 2009 in december 2009, prevoza na delo in iz dela ter stroškov malice za navedena meseca ter regresa za letni dopust za leto 2009. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu kandidat zastopnik oziroma inštruktor od 15. 7. 2009 do 15. 12. 2009, ko mu je delovno razmerje prenehalo (A2). Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno katera dela tožnik opravila, kraj opravljanja dela in delovni čas, prav tako je določena osnovna plača tožnika in dodatki (8. člen pogodbe), dogovorjeno pa je tudi plačilo stroškov prehrane med delom in drugi dodatki. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je med strankama prišlo do dogovora o obračunu in plačilu provizije na način kot je to zatrjeval tožnik in je to razvidno tudi iz okrožnice št. 2/2009 (A9), ki jo je izdala tožena stranka in je veljala od 1. 11. 2009 dalje. Navedena okrožnica je določala, da se v primeru, ko zaposleni mesečno preseže vsoto 50.000,00 EUR pogodbene vsote, šteje vse v realizacijo, kot je to razvidno iz navedenega primera v okrožnici. Tožnik je bil tako upravičen do obračuna bruto plače za mesec november 2009 in polovico meseca decembra 2009, skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa je bil upravičen tudi do provizije za navedena dva meseca kot to izhaja iz opravljenega obračuna s strani tožene stranke, glede na doseženo pogodbeno vsoto s strani tožnika za posamezno obračunsko obdobje (A3). Protispisna je pritožba tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo nobenih dokazil o izplačilih osebnega dohodka, potnih stroškov in provizij. Dokazne listine, ki jih je predložila tožena stranka, se nanašajo na izplačilo dne 26. 11. 2009, to je za mesec oktober, ki pa ni predmet tega tožbenega zahtevka, izplačilo z dne 2. 11. 2009 se nanaša na mesec september 2009, ki prav tako ni predmet tega tožbenega zahtevka, za izplačilo z dne 16. 12. 2009, pa je tožnik prejem navedenega zneska potrdil in svoj zahtevek iz naslova vtoževane provizije znižal za prejeto plačilo v višini 450,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je ob upoštevanju vseh predloženih dokazov tožnik upravičen do obračuna in izplačila pripadajoče plače po pogodbi o zaposlitvi za mesece november 2009 in za polovico meseca decembra 2009, kakor tudi do zneskov iz naslova dogovorjene provizije, zneska iz naslova prehrane in stroškov prevoza na delo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v 8. členu ZPP določa, da sodišče odloči katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer pa mora sodišče pojasniti, zakaj je sprejelo določeno dokazno oceno. Navedeno je sodišče prve stopnje jasno in logično obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo po izvedbi dokazov predlaganih s strani obeh pravdnih strank.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. Delovno sodišče je pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja (točka a 1. odstavka), o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b 1. odstavka). Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1, ki določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območje katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Po določbi 10. člena ZDSS-1 v postopku o delovnih sporih se stranke oziroma udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti. Po določbi 13. člena ZDSS-1 pa sodišča prve stopnje odločajo v delovnih sporih na sedežu sodišča, če ni določeno, da odločajo na zunanjih oddelkih. Delovno sodišče v Mariboru na Zunanjem oddelku v Murski Soboti odloča v zadevah z območja sodnih okrajev Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Tožnik je delovne naloge opravljal pretežno na območju Prekmurja, zato je glede na določbo 8. člena ZDSS-1 za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo. V konkretnem primeru je spor reševalo Delovno sodišče v Mariboru na Oddelku v Murski Soboti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana nepristojnost sodišča v Murski Soboti. Pritožbeno sodišče pripominja, da se po določbi 22. člena ZPP lahko sodišče izreče za krajevno pristojno le na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Takšnega ugovora pa tožena stranka ni podala in šele v pritožbi prvič podaja ta ugovor. To pa predstavlja pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Pritožba tožene stranke uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do zagovora na glavni obravnavi dne 24. 11. 2010 in tako smiselno uveljavlja kršitev, po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 27. 10. 2010 sklenilo, da se narok prestavi na dne 24. 11. 2010 ob 9.00 uri, kar so navzoči vzeli na znanje in se s tem odpovedali posebnemu vabilu, to pa je storil tudi direktor tožene stranke M.G.. Navedeni je sodišču dne 23. 11. 2010 po faksu poslal opravičilo z navedbo, da se obravnave ne more udeležiti zaradi službenih obveznosti, ker je predavatelj in ima neodložljivo predavanje. Ker pavšalne navedbe direktorja tožene stranke niso bile podprte z nobeno listino, ki bi dokazovala neodložljivo predavanje, tako navedeno opravičilo ni v skladu z določili 115. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je narok opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, saj je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok, naroka pa se ni udeležila. Sodišče je namreč pri vodenju postopka vezano tudi na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.