Jedro

Disciplinski organi tožene stranke so ugotovili, da je bilo z ravnanjem tožnice na oddelku onemogočeno normalno izvajanje delovnega procesa in da je do izpadov tožnice prihajalo tudi ob prisotnosti pacientov. Da je bil delovni proces oviran, sta ugotovili tudi sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje, ki se je izrecno sklicevalo na 89. člen ZDR. Materialno pravo torej ni bilo zmotno uporabljeno, zaradi česar revizija ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke, ki so ji izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je storila štiri hujše kršitve delovnih obveznosti po 17. členu pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti v zdravstvenem domu (nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti - 1. točka; storitev ali opustitev dejanja, s čemer se ovira ali onemogoča delovni proces - 17. točka; neopravičen izostanek z dela šest delovnih dni, zamujanje na delo, predčasno odhajanje z dela - 34. točka; ponavljanje lažjih kršitev delovnih obveznosti - 45. točka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi nevestnega dela tožnice prihajalo do prerekanja med delavci bolnice, tudi v navzočnosti pacientov, kar je oviralo delovni proces.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in med drugim ugotovilo, da so bile za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja podane kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91). V pravočasni reviziji, v kateri je uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je tožnica navajala, da pri izreku disciplinskega ukrepa ni bila upoštevana določba 89. člena ZDR. Tudi, če je tožnica storila katero od kršitev delovnih obveznosti, s tem ni ogrožala življenja ali zdravja ljudi, ni povzročila nobene škode in zaradi morebitnih sporov ni bistveno motila delovnega procesa ali otežila poslovanja delodajalca. Tudi zaradi izostankov z dela ni prišlo do bistvenih motenj v delovnem procesu, ker je tožnica namesto bolniške vzela letni dopust. Revidentka je predlagala, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90).

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bila storjena navedena kršitev iz 354. člena ZPP.

Ni mogoče soglašati z navedbo revidentke, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Po določbi 89. člena ZDR, ki je valjal v času, ko je tožnica storila kršitve delovnih obveznosti, je bilo dovoljeno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja le, če so nastale ali bi lahko nastale hujše posledice. Takšne posledice lahko nastanejo, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Glede na takšno besedilo zakona v zvezi z delovnim procesom zadošča že domneva, da bi lahko bil tak proces moten.

Disciplinski organi tožene stranke so ugotovili, da je bilo z ravnanjem tožnice na RTG oddelku onemogočeno normalno izvajanje delovnega procesa in da je do izpadov tožnice prihajalo tudi ob prisotnosti pacientov. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je prerekanje tožnice z osebjem bolnice v navzočnosti pacientov oviralo delovni proces. Tej ugotovitvi je pritrdilo sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi. Ugotovilo je, da je bil tožnici izrečen najstrožji disciplinski ukrep v skladu z 89. členom ZDR. Navedbe v reviziji, da hujše posledice niso nastale oziroma, da ni bilo možnosti, da bi lahko nastale in da torej obstoj tako imenovanih kvalifikatornih okoliščin ni dokazan, so torej v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato tudi ni mogoče sprejeti navedb v reviziji, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.