Jedro

Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju.

Izrek

Revizija glede podrednega zahtevka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se za dediča zaščitene kmetije, sestavljene iz nepremičnin v k.o. …, ki so natančno opredeljene v izreku sodbe, po pokojnem M. K., umrlemu 12. 11. 1949, razglasi tožnik, da se ugotovi, da je tožnik lastnik navedenih nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo in da mu je toženec dolžan izročiti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko vknjižil kot lastnik ter mu izročiti navedene nepremičnine. Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek, da se za dedinjo zaščitene kmetije, ki jo tvorijo prej omenjene nepremičnine, razglasi tožnico, da je tožnica njihov lastnica, da ji je toženec dolžan izročiti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko vknjižila kot njihova lastnica do polovice in da ji je toženec dolžan izročiti zadevne nepremičnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo. Zatrjujeta, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je na podlagi tožnikove trditvene podlage mogoče uporabiti zgolj 224. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Tožnik v postopku nastopa kot nov dedič. Drugostopenjsko sodišče se do pritožbenih navedb, da tožnik pride v poštev ko dedič, ni opredelilo, ker je nepravilno štelo, da iz trditvene podlage tožnikov ne izhaja, da bi tožnik vlagal tožbo kot nov dedič. Očitata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnika sta ves čas zatrjevala, da tožnica v času zaključka zapuščinskega postopka ni bila seznanjena z dejstvom, da konkretne nepremičnine sestavljajo zaščiteno kmetijo, saj postopek o statusu kmetije še ni bil pravnomočno zaključen. V primeru, ko bi bil postopek pravnomočno zaključen in bi bil status zaščitene kmetije po uradni dolžnosti vpisan v zemljiško knjigo in kataster, tožnica izjave o sprejemu dediščine ne bi mogla podati. Ker gre za zaščiteno kmetijo, določila Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) pa so kogentne, je treba ugotoviti, da je tožničina izjava o sprejemu dediščine nična. Če bi bila seznanjena s pravnomočno odločitvijo sodišča v zvezi z zaščiteno kmetijo, izjave o sprejemu dediščine ne bi podala, ampak bi se ji odpovedala v korist tožnika. Ne drži, da bi moral tožnik tožiti tožnico in toženca, saj slednja nista enotna nujna sospornika. To bi bila le v primeru, ko bi se podedovano premoženje v času vložitve tožbe še vedno nahajalo v njuni premoženjski sferi. V konkretnem primeru pa je situacija drugačna. Toženec je ostal lastnik podedovanega premoženja, tožnica pa je z njim razpolagala v korist tožnika. Sodba, ki bi lastninske položaje v tem primeru spremenila, na tožnico ne bi imela nobenega vpliva, saj ni solastnica podedovanega premoženja, pač pa bi imela vpliv zgolj na toženca in tožnika. Materialnopravno je napačno stališče, da status zaščitene kmetije, ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo ne predstavlja novega dejstva v zapuščinskem postopku. Status zaščitenje kmetije ni bil vpisan v nobeno javno evidenco, ker je bil v teku postopek sodne presoje upravne odločbe. Podlago za vpis statusa zaščitene kmetije na podlagi Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) predstavlja zgolj pravnomočna odločba, s katero se odloči o statusu kmetije. Tako ne drži, da bi lahko tožnika v času, ko je bila sporna odločba upravnega organa podvržena sodni presoji, pričela izvajati pravice, ki iz odločbe izhajajo. To bi lahko storila šele po zaznambi v zemljiški knjigi, ki bi sledila pravnomočnosti odločbe o statusu zaščitene kmetije. Tožnika sta šele s pravnomočnostjo sodbe Upravnega sodišča izvedela, da gre za zaščiteno kmetijo, kar je nastopilo po zaključku zapuščinskega postopka. Do pravnomočnega zaključka postopka o statusu zaščitene kmetije ni mogoče govoriti o dejstvu, temveč zgolj o negotovi možnosti. Ne drži, da bi morala tožnica zahtevek uperiti zoper toženca in tožnika.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija glede podrednega zahtevka ni dovoljena, glede primarnega zahtevka pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek se opirata na različno pravno in dejansko podlago (223. in 224. člen ZD), pri čemer pa je določena le ena vrednost spora, in sicer 80.000 EUR. V takšnem primeru je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča(1) revizija dovoljena le glede primarnega, ne pa tudi glede podrednega zahtevka. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek zavrglo.

7. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da tožnikova dediščinska tožba ni utemeljena, ker ni bila tožena prava stranka. Takšno tožbo bi bilo treba vložiti zoper dediča, tožnico in toženca kot nujna enotna sospornika. Tožnikovo zatrjevanje aktivne stvarne legitimacije ni sklepčno. Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju. Tožnik ne zatrjuje, da sodi v krog oseb istega dednega reda kot tožnica in toženčev pravni prednik. Enako velja tudi za trditve glede vstopne pravice, da bi se tožnica odpovedala dedovanju v korist tožnika, če bi vedela, da gre za zaščiteno kmetijo. Izjava o sprejemu dediščine je namreč nepreklicna. Tožnica njene razveljavitve ni uveljavljala v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD. Po navedenem se ostali revizijski razlogi izkažejo za neutemeljene.

8. Vrhovno sodišče je revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9. Odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 259/2005, II Ips 519/2005, II Ips 865/2006, II Ips 272/2007, II Ips 410/2007, II Ips 219/2008, II Ips 1034/2008, III Ips 98/2009 itd.