Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da lahko pri dizelskem motorju pride do povratnega udara pri zagonu motorja, da se je to večkrat dogajalo in da se je to zgodilo tudi v spornem primeru, je pravilen zaključek sodišča, da je motokultivator pri vžiganju motorja stvar, iz katere izhaja večja nevarnost za okolico (delavca), kar pomeni objektivno odgovornost za škodo imetnika stvari (174. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in potem, ko je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke kot delodajalca za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici poškodbe pri delu, tožniku priznalo odškodnino v skupnem znesku 2,550.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pripadajoči del stroškov postopka, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ni pravilno stališče sodišča, da je mogoče ugotoviti objektivno odgovornost tožene stranke za škodo tožnika v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZOR, saj ni ugotoviti nobenega primera, da bi pri zagonu bencinskega motorja prišlo do omembe vrednih poškodb drugih delavcev. Pretirana je tudi višina odškodnine in ni v skladu z določili 200. člena ZOR. Ker sodišče ni upoštevalo opozoril tožene stranke, da je treba uporabiti pri odločanju tudi določbe 18. člena ZOR, sodba pa se na to ni ozirala, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da samo odloči o odškodnini ali razveljavi sodbi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Če je tožena stranka predlagala drugačno uporabo materialnega prava, pa sodišče predloga ni sprejelo oziroma obravnavalo, bi to morebiti lahko predstavljalo zmotno uporabo materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Po določbi drugega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) se za škodo, od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da lahko pri dizelskem motorju (ne bencinskem, kot to zmotno navaja revidentka) pride do povratnega udara pri zagonu motorja, da se je to večkrat dogajalo in da se je to zgodilo tudi v spornem primeru, je pravilen zaključek sodišča, da je motokultivator pri vžiganju motorja stvar, iz katere izhaja večja nevarnost za okolico (delavca), kar pomeni objektivno odgovornost za škodo imetnika stvari (174. člen ZOR). Ker revidentka v postopku ni dokazala, da to nevarno delovanje stroja ni bilo vzrok poškodbe (173. člen ZOR), prav tako pa ni dokazala niti oškodovančeve delne krivde za škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR), je pravilen zaključek, da je revidentka tožniku za nastalo škodo objektivno odgovorna.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine (kar revizijsko sodišče preiskuša glede na določbo 371. člena ZPP že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR, pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni, zato mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR.

Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Tožniku je bila priznana odškodnina iz naslova fizičnih in duševnih bolečin ter strahu. Pri odločanju o višini odškodnine so bila upoštevana podana izvedenska mnenja in tožnikovi subjektivni občutki. Prisojena odškodnina za fizične bolečine (700.000,00 SIT), ki so bile hude 3 dni, srednje močne 10 dni in lažje 14 dni, nato pa prisotne še dalj časa pri razmigavanju in gibanju, je, če se upošteva še, da je bil zaradi poškodbe 9 mesecev v bolniškem staležu (kar pomeni sprva pogostejšo nato pa vse redkejšo prisotnost bolečin pri krožnih gibih v ramenu), glede na običajne odškodnine iz tega naslova povsem primerna, saj ustreza intenzivnosti in predvsem tudi dolgotrajnosti teh bolečin. Prav tako je tožniku priznana ustrezna odškodnina za strah (300.000,00 SIT) in za duševne bolečine (1,255.000,00 SIT) zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Primaren strah ob nesreči je bil hud, vendar trenuten, dalj časa je trajal sekundarni strah, ki sicer ni bil intenziven, se je pa kazal v obliki stalne skrbi, ali bo tožnik sploh še lahko opravljal delo, s katerim si služi kruh. V času podajanja zadnjega izvedenskega mnenja je bilo tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je bila podana ocena 15% zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti (kar je kljub nekaterim višjim ocenam zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti sprejelo sodišče), pri čemer je bilo upoštevano, da gre za fizičnega delavca (s težavami pri delu z rokami nad horizontalo, pri zabijanju, pri krožnih gibih v ramah in pri dviganju bremen), zato sta ob ugotovljenem dejanskem stanju nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin, po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zato lahko na podlagi ugotovitev in sklepanj v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).