Jedro

Po določbi 65. člena ZZad ne gre le za premoženje, ki je bilo zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam podržavljeno na načine iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, temveč tudi za premoženje, ki je bilo zaradi statusnih sprememb in aktov državne oblasti podržavljeno ali prenešeno na druge uporabnike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 75/99-13 z dne 8.11.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS)zavrnilo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka) proti odločbi tožene stranke z dne 17.11.1998. Z njo je tožena stranka na podlagi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odpravila svojo odločbo z dne 30.1.1998, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote B. z dne 17.12.1996, dopolnila navedeno prvostopno odlo-čbo s pravilnim naslovom K. zadruge B. ter spremenila 2. točko izreka prvostopne odločbe, in sicer, da je pravnomočna odločba podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. S prvostopno delno odločbo je bil K. zadrugi B. z.o.o. vrnjen v last in posest del zadružnega premoženja njene pravne prednice K. zadruge B., obsegajoč nepremičnine parc.št. 82/5 vl.št. 208 k.o. T. (Posestvo T.). S svojo prejšnjo odločbo (z dne 30.1.1-998) pa je tožena stranka ugodila pritožbi zdajšnje tožeče stranke zoper prvostopno delno odločbo dne 17.12.1996, to odločbo odpravila ter zavrnila zahtevek K. zadruge B. z.o.o. za vrnitev navedenih nepremičnin. Zahtevek K. zadruge B. z.o.o. za povračilo stroškov postopka, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali je predmet vrnitve premoženja po določbi 65. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, v nadaljevanju ZZad) tudi premoženje, ki je brezplačno prešlo na drugega uporabnika, v tem primeru podjetje A.B., proizvodnja in trgovina p.o. - v stečaju (v nadaljevanju A.B.) ob priložnosti statusne spremembe K. zadruge B. v podjetje.

Sodišče prve stopnje se je ob presoji, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, v celoti sklicevalo na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Po njegovi presoji so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZZad, če je bilo zadružnim organizacijam po 9.5.1945 premoženje brez nadomestila podržavljeno, torej spremenjena nekdanja zadružna lastnina v družbeno ali državno, ali pa preneseno na druge uporabnike, to je na kakršenkoli način prenesena iz z-adruge v podjetje, torej tudi v primeru statusnega preoblikovanja zadruge v podjetje. Sklicuje se na namen ZZad, to je, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo do 9.5.1945 zadružna lastnina, ne glede na to, ali je bilo to premoženje podržavljeno na podlagi akta upravnega organa oziroma z ukrepom državnega organa, ali pa je bilo na drug način preneseno na drugo pravno osebo. Določbe 68. člena ZZad ni mogoče razlagati, da se za vračanje zadružnega premoženja uporabljajo določbe Zakona o denaciona-lizaciji (ZDen), namreč, da se vrača le zadružno premoženje, ki je bilo podržavljeno na način iz 3. 4. in 5. člena ZDen. Takšne razlage ne dopušča niti 65. člen ZZad, poleg tega na načine iz ZDen zadružno premoženje ni bilo podržavljeno, ampak prenešeno na druge uporabnike na povsem drugih pravnih podlagah.

Precejšnji del premoženja zadrug je prešel med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bile posledica takratnih predpisov, ki so ukinili zadružno lastnino, kot posebno obliko las-tnine in jo spremenili v družbeno lastnino, s katero upravlja delovna skupnost zadruge, ki jo sestavljajo delavci, zaposleni v zadrugi in zadružniki. Eden od predpisov, ki je spodbujal statusna preoblikovanja zadrug v podjetja, je bil tudi Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah (Uradni list SFRJ, št. 13/65, 7/67). Ta je res določal, da se o preoblikovanju zadruge odloča na referendumu njene delovne skupnosti, vendar to ne ovira vračanja premoženja, ki je bilo na način iz navedenega zakona, preneseno v po-djetje, saj je bilo preneseno brez nadomestila. Sodišče tudi ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopnega organa in tožene stranke, da je vlagateljica zahtevka pravna naslednica zadruge, ki je premoženje prenesla v podjetje, saj je to razvidno iz sklepov o vpisu v sodni register in notranjih aktov zadruge oziroma tožeče stranke. K. zadrugi B. z.o.o. se vrača le premoženje, ki ga je njena pravna prednica imela ob preoblikovanju v podjetje, kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov in pravnomočne- odločbe Geodetske uprave RS-Območne geodetske uprave S., Izpostave B. z dne 20.9.1995. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ZZad daje le upravičenje do denacionalizacije zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike po 9.5.1945. Vse ostalo se presoja po ZDen, ker ta zakon ureja vsa ostala vprašanja. Zato je treba vprašanje podržavljenja presojati po 3. in 4. členu ZDen. Zmotno je stališče, da je namen ZZad, da postane zadr-užno premoženje vse premoženje, tudi tisto, ki so ga pravne prednice združile ali kako drugače prenesle na druge subjekte na podlagi prisilnega akta ali na podlagi prostovoljnega razpolaganja. Določba 65. člena ZZad govori o vračanju zadružnega premoženja, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, torej gre le za akt državnega organa in podržavljenje na podlagi predpisov naštetih v 3. členu ZDen. V tem primeru premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi kate-rega od predpisov iz 3. člena ZDen ali kako drugače, brez volje organov upravljanja, prisilno preneseno na drug subjekt (šlo je za statusno spremembo na podlagi odločitve delavcev in opravljenega referenduma). Po njenem mnenju K. zadruga B. z.o.o. tudi ni edini pravni naslednik K. zadruge B. z.o.o.j. Ni pravilno stališče, da ne obstajajo ovire zaradi uvedbe stečajnega postopka. Zoper tožečo stranko je Okrožno sodišče v K. s sklepom dne 20.11.1996 začelo postopek prisilne- poravnave, ki ni bila uspešna, zaradi česar je isto sodišče s sklepom z dne 12.3.1997 po uradni dolžnosti pričelo zoper tožečo stranko stečajni postopek. Po njenem mnenju so pravne posledice prisilne poravnave in nato tudi stečajnega postopka zoper njo nastopile že z začetkom postopka prisilne poravnave (dne 20.11.1996) in ne šele 12.3.1997 (uvedba stečajega postopka). V obravnavanem primeru je potrebno uporabiti analogijo s stečajem. Navaja še, da posestvo, ki je predmet tega postopka, v takšni obliki kot danes, v letu 1967 še ni obstajalo, zato ne more biti predmet vračanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijane delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje ter da se ji povrnejo stroški postopka.

V odgovoru na pritožbi prizadeta stranka (K. zadruga B. z.o.o.) navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi v izpodbijani sodbi. Podatki v spisu nedvomno kažejo, da je pravna naslednica K. zadruge z.o.o.j. B. in so vse nasprotne navedbe tožeče stranke neutemeljene. Premoženje je bilo nje-nemu pravnemu predniku odvzeto brez nadomestila, zaradi česar je na podlagi ZZad upravičena do vrnitve tega premoženja v naravi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

ZZad v posebnem poglavju ureja vračanje zadružnega premoženja, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Po določbi 1. odstavku 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike v skladu s tem zakonom, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Po določbi 66. člena ZZad pa so upravičenci do vračila zadružnega prem-oženja zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov, ki jim je bilo premoženje brez nadomestila odvzeto oziroma so ga vložile, združile oziroma ga prenesle. Če teh ni, so upravičenke njihove pravne naslednice.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je predmet vrnitve po navedeni zakonski določbi tudi premoženje, ki je brez nadomestila prešlo na drugega uporabnika (v konkretnem primeru na tožečo stranko), ob statusnih spremembah. ZZad je v 65. in 66. členu, drugače kot ZDen, uredil tako predmet vračanja kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da bi bilo potre-bno glede presoje načina podržavljenja uporabiti tudi določbe 3. in 4. člena ZDen. Za takšno trditev, ki jo tožeča stranka ponovi tudi v pritožbi proti izpodbijani sodbi, prav zaradi posebne ureditve ZZad, v njegovih določbah ni podlage. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba upoštevati, da je precejšen del premoženja zadrug prešel brez nadomestila (kot v obravnavanem primeru) med sredstva podjetij prav zaradi statusnih sprememb, ki so bila posledica takratnih predpisov. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da po določbi 65. člena ZZad ne gre le za premoženje, ki je bilo zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam podržavljeno na načine iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, temveč tudi za premoženje, ki je bilo zaradi statusnih sprememb preneseno na druge uporabnike. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ni podan pravni temelj iz 1. odstavka 65. člena ZZad- za vrnitev premoženja pravni naslednici prejšnje zadruge.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek prisilne poravnave oziroma stečaja tožeče stranke. Za ugotovitev, ali je upravičenec pravočasno zavaroval premoženje, ki je predmet vračanja zadružnega premoženja, ni pomembno, kdaj je bil začet postopek prisilne poravnave tožeče stranke, ampak je pomemben dan začetka stečajnega postopka, saj se s tem dnem tudi oblikuje stečajna masa. Stečajna masa pa je premoženje, za katerega veljajo posebna pravila steča-jnega prava. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih je upravičenka (K. zadruga B. z.o.o.) s prijavo izločitvene pravice glede premoženja, ki je predmet postopka vračanja zadružnega premoženja, zagotovila svoje pravice v stečajnem postopku s tem, ko je pri Okrožnem sodišču v K. (stečajni senat), dne 20.5.1997 prijavila izločitvene pravice v stečajnem postopku. To pa je tudi pogoj, da stečaj ni ovira za vrnitev predmetnih nepremičnin, ki so z dnem uvedbe stečajne-ga postopka prešle v zavezančevo stečajno maso. V obravnavanem primeru pa nepremičnine, ki so predmet vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu, tudi niso postale del stečajne mase še pred izdajo denacionalizacijske odločbe.

Pritožbeno sodišče je moralo zavrniti tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pravnega nasledstva K. zadruge B. z.o.o.j., saj je pravno nasledstvo izkazano z sklepi o vpisu v sodni register, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo. Tudi navedbe glede obsega premoženja, ki je predmet vračanja, nimajo opore v podatkih sodnega in upravnih spisov in na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na 3. odstavek 23. člena ZUS, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi v tem primeru, pritožbeno sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov, ni odločalo. Sicer pa o povrnitvi stroškov upravnega spora vedno odloča sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.