Jedro

ZDSS-1 glede vsebine tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu ne določa nobenih posebnosti. Tako tudi za tožbo v individualnem delovnem sporu veljajo določbe ZPP, da je določen zahtevek obvezna sestavina tožbe, da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov in da stranke prosto razpolagajo z zahtevki. To pomeni, da je za oblikovanje zahtevka odgovoren tožnik. Ob poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavec pred sodiščem ne more uspešno uveljavljati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka z njim dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1.4.2004 dalje, ga pozvati nazaj na delo in mu od navedenega datuma dalje zagotoviti pravice iz delovnega razmerja, vključno z denarnimi izplačili. Ugotovilo je, da je bil tožnik do 31.3.2004 pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela in da ta pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ter po navedenem datumu tožnik ni nadaljeval z delom.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da za ugoditev zahtevku, kot ga je tožnik oblikoval, ni pravne podlage, saj tudi za primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo po poteku le-te delavec ne more zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tako v predhodni zahtevi za varstvo pravic pri delodajalcu kot v tožbi zatrjeval, da je bila predhodna pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, in se skliceval na določbe 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), to je na transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je zahteval pač zato, ker je prejšnja pogodba veljala do 31.3.2004. V 2. točki izreka pa je tudi izrecno zahteval ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato gre za nasprotje med ugotovitvami sodišča in podatki v spisu, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Poleg tega je tožnik izrecno zahteval vrnitev na delo oziroma reintegracijo vse od nezakonitega prenehanja zadnje pogodbe o zaposlitvi dalje. Tudi iz tega je razvidno, da uveljavlja nezakonitost prenehanja zadnje pogodbe o zaposlitvi z vsemi pravicami, ki izvirajo iz transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče bi tudi sicer moralo upoštevati, da je bila tožba vložena še v času veljavnosti Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS/94 - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), tako da bi lahko odločilo ob upoštevanju določb 23. člena tega zakona. Ne glede na to ob jasnem dajatvenem zahtevku za nadaljevanje delovnega razmerja tožniku ni bilo potrebno postavljati še posebnega ugotovitvenega zahtevka glede transformacije delovnega razmerja. Poleg tega je tožnik v reviziji zatrjeval zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ki je začel veljati s 1.1.2005, v 84. členu določa, da se tudi postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, pa na prvi stopnji še ni bila izdana odločba, nadaljuje po določbah tega zakona (1. in 2. odstavek). Če v takem postopku vložena tožba ni vsebovala zahtevka, ga je moral tožnik postaviti najkasneje do konca prvega naroka po uveljavitvi novega zakona (4. odstavek).

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 11.2.2005, tako da je bilo potrebno za njeno presojo uporabiti določbe ZDSS-1. Glede na to se revizija v zvezi z oblikovanjem zahtevka neutemeljeno sklicuje na določbe ZDSS/94. ZDSS-1 glede vsebine tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu ne določa nobenih posebnosti. Tako tudi za tožbo v individualnem delovnem sporu veljajo določbe ZPP, da je določen zahtevek obvezna sestavina tožbe (1. odstavek 180. člena), da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena) in da stranke prosto razpolagajo z zahtevki (1. odstavek 3. člena). To pomeni, da je tudi za oblikovanje zahtevka odgovorna stranka, torej tožnik.

Tožnik je v svojem tožbenem zahtevku uveljavljal sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1.4.2004 dalje, vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od navedenega datuma dalje. Tožnik je torej uveljavljal sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi te nove pogodbe in v tem smislu je obravnavalo njegov zahtevek sodišče. Zato revizija sodišču neutemeljeno očita nasprotje med listinami v spisu in vsebino izpodbijane sodbe v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Revizija se pri tem sama zapleta v nasprotje, ko navaja, da je prejšnja pogodba o zaposlitvi za določen čas veljala do 31.3.2004, sočasno pa, da na podlagi 54. člena ZDR uveljavlja, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zgolj navedba v 2. točki tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati "nazaj" na delo, in da je tožniku od "nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje - to je od 1.4.2004" dolžna izplačati plačo in regres za letni dopust, ne spreminja zgoraj ugotovljene vsebine tožbenega zahtevka. Prav tako z vidika presoje sodišča druge stopnje tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje revizija.

V tožbenem zahtevku tožnik opredeli svojo pravico oziroma upravičenje, ki mu po njegovem prepričanju gre po materialnem pravu in z vložitvijo tožbe zahteva, da o njem presodi sodišče. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da v ZDR ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene novo pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 1.4.2004 dalje, saj ZDR izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 4. člena in 22. člen ZDR). Ker ni pravne podlage za zahtevano sklenitev pogodbe o zaposlitvi, tudi ni bilo podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas, za katerega je tožnik neuspešno uveljavljal sklenitev pogodbe.

Ker tožnik v tožbenem zahtevku ni uveljavljal, da je bila predhodna pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je veljala do 31.3.2004, sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, se sodišče v izpodbijani sodbi z vprašanjem zakonitosti te pogodbe utemeljeno ni ukvarjalo.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi v zvezi z izpodbijano sodbo niso podani. Zato je bilo potrebno na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.