Jedro

Nobenega razloga ni, da kvalitete blaga ne bi mogla preizkusiti sama tožena stranka kot kupec pri ustreznem za to specializiranem organu. Da je v taki situaciji običajno dokazovanje ustreznosti oziroma kakovosti dobavljenega blaga s predloženim atestom, ne izhaja niti iz Splošnih uzanc za blagovni promet kot kodificiranih poslovnih običajev, da je bila med pravdnima strankama taka običajna poslovna praksa, pa pritožnica niti ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep za izdajo plačilnega naloga Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Plg 235/90 z dne 24.7.1990 razveljavilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.252,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 405.230,20 SIT od 19.11.1989 do 1.1.2002 in od zneska 374.246,30 SIT od 13.12.1989 do 1.1.2002 (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 405.230,20 SIT od 1.1.2002 do plačila in od zneska 374.246,30 SIT od dne 1.1.2002 do plačila zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti v 15-ih dneh pravdne stroške v znesku 1.365,72 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ni predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti (prvi odstavek 307. člena ZOR). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da pravdni stranki niti izrecno, niti molče nista dogovorili obveznosti tožeče stranke kot prodajalca, da toženi stranki kot kupcu dostavi atest o kvaliteti jekla, ki je bila s prodajno pogodbo dogovorjena z oznako jekla Č4751, niti tak atest ob dobavi naročenih artiklov ni bil predpisan. To izrecno priznava v pritožbi sama tožena stranka.

6. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da obveznost dostave atesta za jeklo oznake Č4751 izhaja že iz narave naročenega blaga glede na to, da je bilo namenjeno za nadaljnjo predelavo. Res je, kot navaja pritožnik, da jeklo oznake Č4751 predvideva točno določene kemične in druge lastnosti, zmotno pa je pritožbeno stališče, da je šele na podlagi predloženega atesta mogoče ugotoviti in preveriti, ali dobavljeno blago ustreza naročenemu. Kemične in druge lastnosti blaga so bile natančno opredeljene že z oznako jekla Č4751, zato ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da bi bilo kvaliteto dobavljenega blaga mogoče preveriti le ob predložitvi atesta. Nobenega razloga ni, da kvalitete blaga ne bi mogla preizkusiti sama tožena stranka kot kupec pri ustreznem za to specializiranem organu. Pri tem ni relevantno, ali gre za blago, namenjeno za nadaljnjo predelavo. Da je v taki situaciji običajno dokazovanje ustreznosti oziroma kakovosti dobavljenega blaga s predloženim atestom, ne izhaja niti iz Splošnih uzanc za blagovni promet kot kodificiranih poslovnih običajev, da je bila med pravdnima strankama taka običajna poslovna praksa, pa pritožnica niti ni zatrjevala. Spričo obrazloženega pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih razlogov za obveznost tožeče stranke predložitve atesta kot bistvene sestavine med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe in posledično nepravilne oziroma nepopolne tožničine izpolnitve njene pogodbene obveznosti, ker a testa toženi stranki ni dostavila (pravočasno). Iz zgoraj obrazloženega izhaja materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da predložitev atesta ni bila niti zakonska niti pogodbena obveznost tožeče stranke in da nepredložitev atesta ne predstavlja nobene stvarne napake iz 479. člena ZOR.

7. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožničina pogodbena obveznost kot prodajalke ni bila v predložitvi atesta, je posledično materialnopravno pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za razvezo pogodbe, vrnitev blaga tožeči stranki in zadržanje kupnine.

8. Pritožbeni očitki o zmotni dokazni presoji glede pravočasnosti grajanja zatrjevanih napak dobavljenega blaga (blago napačnih dimenzij in grobe obdelave površine odkovkov) in glede ugotovitve primerne cene dobavljenega blaga, pa predstavljajo izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, po prvem odstavku 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Teh očitkov zato pritožbeno sodišče ni presojalo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, tako glede pravočasnosti grajanja napak dobavljenega blaga, upoštevaje ugotovitev, da je šlo za očitne napake (nepravilne dimenzije in groba obdelava površine), kot tudi glede plačila za dobavljeno blago.

9. Drugačnega postopanja ne utemeljuje niti dolgotrajnost postopka, ki je posledica objektivnih okoliščin razpada prej pravdnima strankama skupne države (do leta 1992 je namreč postopek tekel tekoče). Neupoštevanje pravil postopka po spremenjenih postopkovnih pravilih ZPP, skladno s predhodnimi določbami novel ZPP, pa bi v obravnavanem primeru predstavljalo kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj bi toženo stranko postavilo v privilegiran položaj v primerjavi z drugimi strankami, pri katerih se je pravdni postopek začel pred uveljavitvijo ZPP/99 oziroma njegovih novel. 10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste navedbe pritožbe, ki so bile relevantne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za nedopustne, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zato njenih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni obravnavalo kot potrebne stroške. Posledično je odločilo, da je tudi tožeča stranka dolžna sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.