Jedro

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da izvajalskih pogodb (niti izdanih garancij) ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega (126. člena OZ). Neposredna plačila podizvajalcem po določbi 631. člena OZ predstavljajo izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom tako vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi zahtevek in obenem dokaže, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev (izrecno ali domnevano po 5. členu Uredbe), da je terjatev podizvajalca do glavnega naročnika dospela ter da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika.

Prilaganje situacij podizvajalca je zgolj informativne narave ter ima posledice le v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem. Poplačilo glavnega izvajalca v takšnem primeru (op. ko glavni izvajalec svojim situacijam ni priložil situacij podizvajalca) pa ne ustvarja niti podlage za odškodninsko odgovornost naročnika (če podizvajalec ni bil poplačan od glavnega izvajalca), saj je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema v pogodbenem pravu, izjeme pa je treba tolmačiti restriktivno.

Nezadostnost sredstev zavarovanje (tudi za, v bančni garanciji sicer predvideno, poplačilo podizvajalcev) pa ne more iti v škodo toženi stranki v smislu njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (podizvajalka) od tožene stranke (naročnice) v obravnavanem sporu vtožuje plačilo 678.416,75 EUR za dela, ki jih je opravila po pogodbi, sklenjeni z glavno izvajalko A., d. d. (sedaj v stečaju). Tožbeni zahtevek je gradila na: a) 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), b) 4. členu gradbene pogodbe (upoštevajoč šesti odstavek 4. člena Zakona o javnem naročanju, v nadaljevanju ZJN-2, ter 3. člen in četrti odstavek 4. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalci pri javnem naročanju, v nadaljevanju Uredbe, c) odškodninski odgovornosti tožene stranke in d) poplačilu iz unovčene bančne garancije glavnega izvajalca.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84554/2012 z dne 14. 6. 2012 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: - Tožena stranka je (kot naročnica oziroma investitorka) z A., d. d. (kot glavno izvajalko) na podlagi javnega razpisa sklenila Pogodbo o projektiranju in izvedbi gradbenih del za projekt: Celostno urejanje odvajanja in čiščenja komunalnih voda in varovanje vodnih virov na povodju S. z dne 22. 10. 2008 (v nadaljevanju gradbeno pogodbo).

- Tožeča stranka je kot podizvajalka 24. 4. 2009 sklenila pogodbo z A., d. d. (v nadaljevanju podizvajalsko pogodbo).

- 4. člen gradbene pogodbe je določal: »Izvajalec pooblašča naročnika iz te pogodbe, da na podlagi šestega odstavka 4. člena Zakona o javnem naročanju ter v skladu z Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 66/2007) na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Glavni izvajalec mora računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev.« - V 7. členu podizvajalske pogodbe je bilo glede plačila določeno: da se 80 % nespornega dela situacije plača virmansko – s cesijsko pogodbo, po potrjeni situaciji, s strani investitorja (tožene stranke); 20 % pa z medsebojnimi kompenzacijami (tožeče stranke in A., d. d.).

- Tožena stranka je tožeči stranki po sklenjenih asignacijah izvršila vsa plačila, razen plačila po asignaciji z datumom 15. 5. 2010, ki se je nanašala na zadnjo (12.) začasno situacijo glavne izvajalke, saj tožena stranka te asignacije ni potrdila. To asignacijo je namreč tožena stranka prejela po izdaji začasne odredbe, ki ji je prepovedovala izplačila.

- Tožena stranka je A., d. d. do 21. 5. 2010 plačala vse začasne situacije, razen zadnje (12.) situacije v znesku 231.661,17 EUR, ki je v plačilo zapadla 23. 7. 2010. Plačila po tej situaciji ni izvedla, ker je Okrožno sodišče v Celju z začasno odredbo Zg 13/2010 z dne 2. 7. 2010 toženi stranki prepovedalo izplačilo terjatve v višini 704.885,72 EUR iz naslova plačila obveznosti na podlagi javnega naročila. Začasna odredba je prenehala veljati decembra 2012. - Tožena stranka je imela zadržana sredstva v višini 10 % od vsake plačane situacije, hkrati pa je unovčila bančno garancijo v višini 910.039,75 EUR.

- Zadržana sredstva, sredstva 12. začasne situacije in sredstva unovčene bančne garancije je tožena stranka v celoti porabila za odpravo napak, za dokončanje projekta in za poplačilo zahtevkov zaradi zamude, kar je bil tudi (izrecen) namen izdane bančne garancije. Projekt je bil zaključen in prevzet 23. 6. 2014. - Tožena stranka je potrjene situacije podizvajalke prejela šele z vložitvijo tožbe.

- Tožena stranka je glavnega izvajalca del v celoti poplačala že pred prejemom zahtevka tožeče stranke.

- Nad glavno izvajalko (A., d. d.) je bil 6. 10. 2010 začet stečajni postopek.

Revizijski razlogi

7. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi revidentka) se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča glede materialno-pravne razlage 4. člena gradbene pogodbe. Meni namreč, da je sporno določilo treba razlagati kot pogodbo, sklenjeno v korist tretjega, medtem ko obveza neposrednega plačila podizvajalcu (po mnenju revidentke) izhaja že iz zakonskega besedila ZJN-2. Protispisen naj bi bil zaključek sodišča, da tožeča stranka na toženo stranko ni naslovila zahtevka v smislu 631. člena OZ. Revidentka v zvezi z unovčenjem zadržanih sredstev (in bančne garancije) za namen dokončanja projekta izpostavlja vprašanje, ali ima takšno, na novo vzpostavljeno pogodbeno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi novega javnega razpisa, vpliv na zadržana sredstva v predhodnem postopku, ki se je končal z razdrtjem pogodbe, in ali ima vpliv na višino sredstev, ki so pridobljena na podlagi unovčene bančne garancije. Sicer pa revidentka meni, da začasna odredba, ki je toženi stranki prepovedovala razpolaganje z zneskom 704.885,72 EUR, ni imela vpliva na razmerje med pravdnima strankama, pač pa naj bi vplivala le na predlagatelja začasne odredbe. Revidentka protipravnost ravnanj tožene stranke vidi v kršitvi določbe 4. člena gradbene pogodbe in v kršitvi 6. člena OZ. Tožena stranka naj bi z opravljenimi plačili na podlagi cediranih terjatev, ob vedenju neplačevanja podizvajalcev, kršila 6. člen OZ, saj bi se morala pred izvršitvijo plačila novim upnikov pozanimati, ali so podizvajalci poplačani. Pritožbeno sodišče naj bi se ne opredelilo do obširnih pritožbenih navedb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo (in do navedb, ki se nanašajo na zahtevek iz unovčenja bančne garancije), zaradi česar naj bi bila, po mnenju revidetke, njegova sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka izgubila upravičenja iz (unovčene) bančne garancije, ker ni podala zahtevka za njeno unovčenje. Revidentka opozarja, da tožena stranka ni imela podlage, da bi sredstva unovčene bančne garancije porabila za poračun zamude pri izpolnitvi del (t. j. pogodbene kazni), saj slednja med glavno izvajalko in naročnico ni bila dogovorjena. Prvostopenjsko sodišče naj bi dokazne zaključke o porabi sredstev tolmačilo v nasprotju z listinskimi dokazi, saj iz bančne garancije ne izhaja vrstni red namena plačila. Poleg tega naj bi odločitev v zvezi z bančno garancijo temeljila na prepoznem dokazu (Dodatku k ponudbi), ki kot tak ni dovoljen (286.b člen ZPP), do česar naj bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijski očitek tožeče stranke o zmotnosti stališča sodišča druge stopnje v zvezi z materialno-pravno razlago 4. člena gradbene pogodbe, sklenjene med naročnico in glavno izvajalko, je neutemeljen. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da izvajalskih pogodb (niti izdanih garancij) ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega (126. člena OZ).(1) Neposredna plačila podizvajalcem po določbi 631. člena OZ predstavljajo izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe. Tako je ob upoštevanju restriktivne razlage izjem že uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča, da ZJN-2 z novelo A(2) in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ.(3) Če torej na podlagi samih pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcu, jih tudi z vključitvijo teh pravil v pogodbo ni.(4) Naročnik mora (tudi po uveljavitvi Uredbe) plačati glavnemu izvajalcu; podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in če so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ oziroma iz 631. člena OZ in Uredbi. V 4. členu gradbene pogodbe z dne 22. 10. 2008 (sklenjene med toženko kot naročnico in družbo V., d. d., kot glavno izvajalko) dano posebno pogodbeno pooblastilo, po katerem V., d. d., pooblašča toženko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalki, pomeni zgolj dvostranski dogovor med naročnico in glavno izvajalko, ki pa še ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalki. Pogodbena klavzula namreč ne zadostuje, da bi jo lahko obravnavali v smislu asignacije, predvsem iz razloga, ker z vnosom klavzule v pogodbo še ni bila konkretizirana obveznost, ki jo mora izpolniti asignat (tožena stranka). Odprava te pomanjkljivosti je bila z navedeno pogodbeno klavzulo opredeljena kot izpolnitvena obveznost glavne izvajalke (predložitev potrjenega računa oziroma situacij s priloženimi potrjenimi računi oziroma situacijami svojih podizvajalcev). Če bi bila ta pogodbena obveznost glavne izvajalke izpolnjena, bi bila tožena stranka v zavezi, da kot asignat plača podizvajalcem potrjene račune, ne da bi jih morali podizvajalci pozivati v smislu 631. člena OZ. Ker pa iz dejanskih ugotovitev izhaja, da obveznosti, ki bi jo morala tožena stranka izpolniti podizvajalki, glavna izvajalka ni konkretizirala, revidentka s sklicevanjem na asignacijo ne more uspeti.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenega se pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom tako vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi zahtevek in obenem dokaže, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev (izrecno ali domnevano po 5. členu Uredbe), da je terjatev podizvajalca do glavnega naročnika dospela ter da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika.(5) Najprej velja poudariti, da tožeča stranka postavitve takšnega zahtevka naročnici v postopku ni izkazala. Med podizvajalci in naročnico je sicer resda potekala ustna in pisna komunikacija, vendar pa je, glede na vsebino zapisnikov in dopisov, mogoče pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da ne gre za zahtevke po 631. členu OZ, pač pa za pozive k dogovoru o poplačilu podizvajalcev in sestankovanja na to temo, ki pa so ostala (zgolj) na ravni dogovarjanj; zato sodba sodišča druge stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je naročnica zahtevek podizvajalke prejela šele ob vložitvi tožbe, kar pa ob zgoraj navedenem ugotovljenem dejanskem stanju narekuje sklep, da zahtevku na podlagi 631. člena OZ ni mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče je namreč pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člen ZPP), kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje; zato ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz sodb sodišč nižjih stopenj. V sklop neupoštevnih revizijskih navedb tako spadajo navedbe, s katerimi tožnica graja dokazno oceno izpovedb strank in zaslišanih prič ter v postopku prebranih listin. Po mnenju Vrhovnega sodišča konkretni dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, medtem ko ostali revizijski očitki (pod krinko uveljavljanja procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) predstavljajo izpodbijanje same vsebine dokazne ocene (češ da sta sodišči nižjih stopenj napačno interpretirali vsebino zapisnikov oz. ustnih dogovorov pravdnih strank ter vsebino dopisov, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožeča stranka toženi stranki že pred začetkom te pravde postavila ustrezen zahtevek po 631. členu OZ). Revidentka v okviru teh zatrjevanj ne more uspeti niti z grajo, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali pogodbene zaveze glavne izvajalke, da mora svojim računom oziroma predloženim situacijam obvezno priložiti tudi situacije podizvajalke, zaradi česar naj bi morali naročnici naložiti breme, da si situacije podizvajalke od glavne izvajalke priskrbi sama (s čimer bi bilo zadoščeno pogojem po 631. členu OZ). Vrhovno sodišče glede na besedilo 4. člena gradbene pogodbe ugotavlja, da je le-ta pravzaprav neposredna izpeljava takrat veljavnega šestega odstavka 4. člena ZJN-2, ki pa (kot je bilo pojasnjeno zgoraj) podizvajalcem ne daje pravice do neposrednega plačila, če podizvajalec ne izkaže, da je naročniku postavil konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ oziroma iz 631. člena OZ in Uredbe, zaradi česar (ne)predložitev potrjenih situacij sama po sebi ne spreminja obveznosti naročnika do glavnega izvajalca, saj je prilaganje situacij podizvajalca zgolj informativne narave ter ima posledice le v razmerju med naročnikom in glavnim izvajalcem.(6) Poplačilo glavnega izvajalca v takšnem primeru (op. ko glavni izvajalec svojim situacijam ni priložil situacij podizvajalca) pa ne ustvarja niti podlage za odškodninsko odgovornost naročnika (če podizvajalec ni bil poplačan od glavnega izvajalca), saj je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema v pogodbenem pravu, izjeme pa je treba tolmačiti restriktivno. Tako je na strani podizvajalca dolžnost, da postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, kateremu priloži potrjene situacije (ali potrjene račune) ter ob tem določno in konkretizirano izkaže tudi obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno poplačilo podizvajalcem.

11. Neposredno plačevanje naročnice družbi A., d. d., kot tudi sklicevanje revidentke na samostojno zavezo župana tožene stranke za plačilo tožeče stranke, na odločitev (v zvezi z uveljavljanjem zahtevka po 631. členu OZ) v obravnavani zadevi nimata vpliva, zato niso utemeljeni revizijski očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevano različno obravnavanje podizvajalcev bi namreč lahko imelo kvečjemu za posledico odškodninsko odgovornost naročnice, vendar pa ugotovitve sodišč druge in prve stopnje v konkretnem primeru ne dajejo podlage za takšno sklepanje.

12. Sodišči sta namreč ugotovili, da je tožena stranka do 21. 5. 2010 plačala vse situacije glavne izvajalke, razen 12. začasne situacije, ki pa je zapadla v plačilo po izdaji začasne odredbe, s katero je bila toženi stranki izrecno naložena prepoved plačila terjatev glavne izvajalke iz naslova javnega razpisa njej ali komurkoli tretjemu po nalogu A., d. d., ali komurkoli, na katerega bi A., d. d., prenesel svojo terjatev. Takšna začasna odredba ima, ne glede na predlagatelja začasne odredbe, nedvomno vpliv na plačilo (neplačane) 12. začasne situacije in posledično na razmerje med tožečo in toženo stranko (v obsegu, v katerem so v 12. začasno situacijo vključena dela tožeče stranke). Z dnem prenehanja začasne odredbe pa se zadržana sredstva in plačilo 12. začasne situacije ni sprostilo, saj je v nadaljevanju prišlo do prenehanja pogodbe med toženo stranko in glavno izvajalko, zato je sodišče ob upoštevanju pogodbenih dogovorov pravilno zaključilo, da je smela tožena stranka v skladu z (v pogodbo med glavno izvajalko in naročnico vključenimi) določbami FIDIC(7) (njegovim 15.4 (b) členom), zadržati plačilo 12. začasne situacije do dokončanja objekta in odprave napak na njem. Ker s tem tožena stranka ni ravnala protipravno, v okviru teh zatrjevanj ni mogoče pritrditi revidentki, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Vsakršno razpravljanje o zakonitosti izdane začasne odredbe pa ni predmet tega postopka.

13. Glede na zahtevo 631. člena OZ, da morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo podizvajalcem, se ob ugotovljenem dejanskem stanju (zlasti ob dejstvu, da je tožena stranka glavnega izvajalca do prejema zahtevka poplačala že v celoti) za nepomembne izkažejo (tudi) revizijske navedbe, ki se ukvarjajo z vprašanjem koneksnosti del. 14. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka z zadržanimi sredstvi, sredstvi 12. začasne situacije in sredstvi unovčene bančne garancije, ki jih je porabila v celoti, odpravila napake, zaključila projekt z novimi izvajalci ter izplačala pogodbeno kazen državi. Revidentka v okviru teh vprašanj z revizijo v veliki večini napada ugotovljeno dejansko stanje, zato se revizijsko sodišče do teh vprašanj ni opredeljevalo. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so bili pogoji za realizacijo zavarovanja izpolnjeni, da je bila bančna garancija unovčena v skladu z namenom, za katerega je bila dana in da so bila unovčena sredstva v celoti porabljena v skladu z njenim namenom. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že poudarilo, da podizvajalci na podlagi bančne garancije ne pridobijo neposrednega zahtevka do tožene stranke; lahko pa je v bančni garanciji predvideno zavarovanje podizvajalcev podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, a to velja le v izjemnih primerih. Podlage za takšno sklepanje v obravnavani zadevi ni, saj je bila bančna garancija porabljena v skladu z njenim namenom. Nezadostnost sredstev zavarovanja (tudi za, v bančni garanciji sicer predvideno, poplačilo podizvajalcev) pa ne more iti v škodo toženi stranki v smislu njene odškodninske odgovornosti.

15. V zvezi s trditvami revidentke, ki se nanašajo na prepozno predložen dokaz v zvezi z unovčenjem bančne garancije in plačila pogodbene kazni iz njene vsote, pa revizijsko sodišče na podlagi pregleda spisa ugotavlja sledeče. Tožeča stranka je trditve v zvezi z unovčeno bančno garancijo podala v pripravljali vlogi na red. št. spisa 21 (pred prvim narokom za glavno obravnavo), kjer je zgolj pavšalno navedla, da je tožena stranka unovčila bančno garancijo, v zvezi s čimer naj predloži dokaze. Sodišče je na (prvem) naroku toženi stranki dodelilo 15-dnevni rok za odgovor na to pripravljalno vlogo. V pripravljalni vlogi, podani v roku, tožena stranka na poziv tožeče stranke (res) ni odgovorila, vendar pa to zgolj pomeni, da je trditev tožeče stranke, da je tožena stranka bančno garancijo unovčila, v skladu z 214. členom ZPP mogoče šteti kot priznano dejstvo. Tožeča stranka je toženo stranko v X. točki naslednje pripravljalne vloge (red. št. 27) opozorila, da ji sredstva iz unovčene bančne garancije dopuščajo, da poplača podizvajalce, na kar je tožena stranka v naslednji pripravljalni vlogi odgovorila z navedbo, da je s temi sredstvi poplačala svojo terjatev do A., d, d, iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude (ter predložila dokaz - izjavo stečajne upraviteljice - B54 in B55). Šele ko je utemeljenost poplačila te terjatve postala sporna, je s predloženim dokazom tožena stranka izkazala, da je bila med njo in državo dogovorjena tudi pogodbena kazen. Predložen dokaz je torej rezultat tega, da so ta dejstva postala pomembna šele po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer revizijsko sodišče glede na listine v spisu ocenjuje, da je tožena stranka ta dokaz, glede na podajanje navedb nasprotne stranke, predložila pravočasno. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb res ni opredelilo, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost njegove sodbe, saj je bil, glede na zgoraj obrazloženo, ta dokaz upoštevan in dokazno ocenjen povsem zakonito.

16. Vrhovno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, ker tožeča stranka ni bila poplačana od glavne izvajalke, saj ni v ničemer izkazano, da bi ravnala protipravno. Tožena stranka je bila namreč v pogodbenem razmerju le z glavno izvajalko, zato je bila dolžna izpolniti asignacijske pogodbe, ki ji jih je predložil A., d. d., saj je dolgovala le njej kot glavni izvajalki. Podizvajalki je v skladu z asignacijami plačala vse, razen asignacije z dne 15. 5. 2010, katere naročnica ni podpisala, ker jo je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, prejela šele po izdani začasni odredbi. Ker pa je glavna izvajalka (ob ugotovljenem dejanskem stanju) terjatve prenesla na drugega, pa je bila naročnica plačilo dolžna izvršiti novemu upniku, ki ga je določila glavna izvajalka. Ker ji neposrednega plačevanja podizvajalcem ni nalagal zakon, s pogodbo pa prepoved cediranja terjatev ni bila dogovorjena, tožena stranka ob podanih dejanskih ugotovitvah ne more biti odškodninsko odgovorna, saj je na podlagi predloženih asignacij in cesij bila dolžna plačevati tistim, ki jih je določila njena upnica, torej A., d. d. 17. Ker po obrazloženem nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (II. točka izreka).

(1) Tako tudi sodba VS RS III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016. (2) Gradbena pogodba je bila sklenjena 22. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZJN-2A.

(3) Glej odločbe VS RS II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016, II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016 in III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016. (4) Tako tudi sklep VS RS II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016. (5) Kranjc, V.; Neposredna plačila podizvajalcem iz gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006. Podjetje in delo - 2012, št. 3 - 4, str. 641. (6) Tako tudi Kranjc, V.; Neposredna plačila podizvajalcem iz gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006. Podjetje in delo - 2012, št. 3 - 4, str. 641. (7) Med strankama veljajo FIDIC splošni pogoji iz leta 1999, ki jih je tožena stranka tudi predložila. Glej sklep VS RS III Ips 104/2015 z dne 7. 3. 2017.