Jedro

Pravilen je zaključek tožene stranke, da predstavlja preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se tudi strinja z razlago tožene stranke, da je tako pri preganjanju kot tudi trpinčenju oziroma mučenju, potrebno izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Ravno zaradi takšne razlage pojma preganjanja zmerjanja s cigani, metanjem kamenja v njihovo hišo in pisanje parol po stenah, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje, ampak le kot osamljene primere šikan oziroma krivic. Tožniki očitajo, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar tega ugovora posebej ne obrazlagajo.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene. Hkrati je tudi odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da so tožniki v svojih prošnjah navedli, da so po narodnosti Romi, z zadnjim naslovom v A. V matični državi so jih maltretirali pripadniki srbskih band stari okoli 20 let predvsem, ko so bili vinjeni. Zmerjali so jih s cigani, metali kamenje v njihovo hišo, po stenah hiš pisali parole "cigani ven" in delili plakate s protiromsko vsebino. Tožena stranka je preverila politično in družbeno situacijo v izvorni državi, da bi lahko presodila, ali je objektivna situacija v matični državi tožnikov takšna, da bi lahko vplivala na občutek subjektivne ogroženosti le-teh oziroma, da bi jim grozilo preganjanje. Tožena stranka je svoje zaključke oprla na poročilo Uprave za priseljevanje in državljanstvo Velike Britanije, Notranje ministrstvo - Poročilo o Srbiji in Črni gori, april 2004 in oktober 2004, Določbe o človekovih in manjšinskih pravicah in svoboščinah, Skrb Amnesty International in obveznosti Srbije in Črne gore do Sveta Evrope, marec 2004 in na poročilo Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji - V sporu z etnično identiteto države - Narodne manjšine v Srbiji. Navaja, da srbska republiška ustava kakor tudi kosovski ustavni okvir zagotavljata enakost pred zakonom vsem, vključujoč osebam, ki predstavljajo narodno manjšino, kot tudi drugim etničnim skupinam. Srbija in Črna gora je podpisala številne sporazume z Evropsko unijo o vračanju zavrnjenih prosilcev za azil in ocenjuje se, da bo v skladu s temi sporazumi okoli 40.000 do 50.000 Romov vrnjenih, največ iz Zvezne Republike Nemčije. Prisilne odstranitve se bodo izpeljale na podlagi bilateralnih sporazumov med Srbijo in Črno goro in državami EU, ti pa so se začeli izvajati takoj po demokratskih spremembah, ki so sledile predsedniškim volitvam septembra 2000. Tožena stranka tudi povzema, da je februarja 2003 bila sprejeta Listina o človekovih in manjšinskih pravicah in civilnih svoboščinah. Kljub vsemu pa obstaja med Romi razširjena diskriminacija na različnih področjih izobrazbe, socialne in zdravstvene nege, nastanitve in zaposlitve. Nadlegovanje in zastraševanje s strani različnih skupin kot npr. obritoglavcev, so običajna. Policija ne ukrepa vedno ustrezno proti tovrstnim skupinam. Tožena stranka navaja, da je prišlo do primerov brutalnosti napram Romom v letu 2002. Tožena stranka poudarja v zvezi z izobraževanjem Romov, da je UNHCR s pomočjo srbske vlade pričel z izobraževalnimi programi, da bi Romi dosegli boljše rezultate v šolah. Nadalje navaja, da je bil romski skupnosti priznan status narodne manjšine z Zakonom o zaščiti pravic in svoboščin narodnih manjšin in poudarja, da so sami Romi navedeni zakon pozdravili kot pomemben korak k izboljšanju odnosa države do romske skupnosti. Pričela se je tudi kampanja pod imenom "Rom pomeni biti človek" z namenom povečanja praga tolerance v družbi. Navaja, da je v centralni Srbiji romski jezik takoj za srbskim najbolj zastopan radijski jezik. Obstajajo tudi romske stranke v Srbiji, zaposleni v Helsinškem odboru so registrirali sedem strank. Pripadniki romske skupnosti so maja 2003 formirali svoje predstavniško telo Nacionalni svet. Srbski časopis je 28. 1. 2004 poročal, da so v A odprli Urad svetovalca za narodne manjšine z namenom, da bi se izboljšalo sodelovanje med lokalno skupnostjo in Romi, ki jih je v A okoli 10 %. Tožena stranka meni, da je strah tožnikov, da bi jim v primeru vrnitve v matično državo grozilo preganjanje, objektivno neutemeljen. Povzema stališče James C. Hathaway v njegovi knjigi Zakon o statusu begunca, da pomeni preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države in da enačenje pojma preganjanje s pojmom trpinčenja kaže na potrebo po tem, da se izkazuje nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivice. Tako opredeljuje, da utemeljen strah pred preganjanjem obstaja, ko nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, da ostane v matični državi, to imelo zanj resne posledice, ki jih vlada ni sposobna ali pa jih ne bo preprečila, vključujoč ali posebno sovražna dejanja ali kopičenje sovražnih okoliščin, kot so diskriminacija ter ozračje negotovosti in strahu. Tožena stranka zaključuje, da tožniki niso izkazali, da bi bili mučeni ali trajno trpinčeni, fizično napadeni ali politično aktivni in da bi imeli zaradi tega težave. Tožniki omenjajo zgolj splošno situacijo Romov in nekatere primere obmetavanja hiš s kamenjem s strani vinjene srbske mladine. Ne glede na to, da so tožniki romskega etničnega porekla, način in stopnja preganjanja, kot so jih navedli, in diskriminacija iz tega razloga, ne dosegata intenzivnosti, da bi jim grozilo preganjanje v matični državi v smislu definicije Ženevske konvencije. Pri tem tožena stranka poudarja, da je država sprejela zelo učinkovite ukrepe za preprečevanje diskriminacije, zato tožena stranka ne more sprejeti trditev, da so tožniki zapustili matično državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali da bi bili preganjani po njihovi vrnitvi v matično državo. Tožena stranka pritrjuje, da v izvorni državi še vedno prihaja do nadlegovanj in diskriminacij romskih skupin, vendar iz vpogledanih poročil izhaja, da je država v sodelovanju z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami pričela sprejemati določene ukrepe za izboljšanje položaja Romov. Pri tem tudi poudarja, da so nekatere evropske države na podlagi sporazumov začele z vračanjem večjega števila Romov v Srbijo in Črno goro, to tudi kaže na napredek in izboljšanje romske situacije v tej državi. Tožena stranka je prošnjo za azil zavrnila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, v nadaljevanju: ZAzil). Hkrati je določila tudi rok, v katerem morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožniki tožijo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Sama ugotovitev tožene stranke, da je prošnja neutemeljena, je napačna in ni poglobljena. Navajajo, da se dejansko ne morejo vrniti v matično državo, njihova osebna varnost bi bila resno ogrožena. Tožniki so prikazali, da so bili izpostavljeni resnim grožnjam s strani večinskega prebivalstva, zgolj zaradi dejstva, da so Romi. Tožniki so bili izpostavljeni raznovrstnim, ponavljajočim se grožnjam s strani "srbskih band". Navajajo, da so bili redno verbalno napadeni, kamenjani, zidove njihove hiše pa so popisali z gesli s protiromsko vsebino. Protiromsko naperjene skupine delijo tudi po hišah plakate, ki hujskajo večinsko prebivalstvo proti Romom. Takšni pritiski se zadnja tri leta še stopnjujejo, še posebej hudo pa je bilo ob koncih tedna. Tu ne gre zgolj za splošno situacijo glede Romov v izvorni državi, ampak gre za konkretne groženje, naperjene proti tožnikom, ki si zaradi teh groženj ne upajo niti iz hiše, zaradi česar so morali tudi za vsakodnevne opravke zaprositi za pomoč sosedov. Policija se na njihove prijave ne odziva in jih ne pride zaščitit. Tožniki tudi opozarjajo, da sama tožena stranka ugotavlja, da so nadlegovanja s strani različnih skupin običajna in da policija ne ukrepa vedno proti takšnim skupinam. Tožena stranka tudi navaja, da so zabeleženi primeri brutalnosti proti Romom, s tem prihaja v nasprotje sama s seboj in priznava, da sta v ustavi in zakonih zagotovljena enakost in prepoved diskriminacije le mrtva črka na papirju. Tožena stranka je preuranjeno in napačno ocenila objektivne okoliščine, ki lahko tožnikom v primeru vrnitve povzročijo nepopravljive posledice. Sama pri tem ugotavlja, da je diskriminacija Romov prisotna in da so nadlegovanja in zastraševanja s strani raznih skupin običajna. Tožniki poudarjajo, da so preganjani zaradi njihove narodnostne pripadnosti. Konvencija o statusu begunca definira begunca kot osebo, ki izkaže utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato ni potrebno, da bi bila oseba dejansko že preganjana kot navaja tožena stranka. Tožniki so bili dejansko že napadeni oziroma izpostavljeni fizičnemu nasilju in raznovrstnim psihičnim pritiskom. Tožniki so bili preganjani s strani večinskega prebivalstva zaradi njihove romske pripadnosti, policija pa jih ne želi oziroma jih ni sposobna zaščititi ter preprečiti že več let ponavljajočih in stopnjujočih se groženj. Tožena stranka pa tudi ni utemeljila, da tožniki dejansko ne potrebujejo zaščite v obliki azila. Objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogli tožniki brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Tudi, če bi bila vrnitev v matično okolje sicer varna, glede na okoliščine, v katerih se nahajajo, za tožnike osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je lahko utemeljeno usodna. Opozarja na 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic, ki varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožniki predlagajo, da se odločba tožene stranke razveljavi in tožnikom prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za t.i. pospešeni postopek, ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, če iz prošenj tožnikov očitno izhaja, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožniki so v svoji prošnji za azil navedli kot razlog zakaj so zapustili izvorno državo, da so jih v izvorni državi maltretirali pripadniki srbskih band, stari okoli 20 let, predvsem, ko so bili vinjeni. Zmerjali so jih s cigani, pisali parole po stenah hiš "cigani ven", metali kamenje v njihovo hišo in delili plakate s protiromsko vsebino. Tožniki v tožbi teh razlogov zakaj so zapustili matično državo ne izpodbijajo, v zvezi s temi dogodki tudi ne navajajo nobenih podrobnosti, prav tako pa tudi ne navajajo nobenih drugih okoliščin ali podatkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je svoj zaključek oprla na podatke poročil, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in povzema. Vsa poročila so aktualna, v tožbi tožniki podatkov, ki izhajajo iz teh poročil, ne izpodbijajo in ne navajajo ničesar drugega oziroma nasprotnega in tudi ne navajajo nobenih drugih okoliščin v zvezi z razlogom zapustitve izvorne države. Tožena stranka povzema, da iz poročil izhajajo primeri policijskega nasilja oziroma zlorabe pooblastil nad navadnimi državljani, predvsem Romi, zabeleženih je 12 resnih primerov policijskega mučenja med decembrom 2001 in oktobrom 2002. Nadalje tudi navaja, da so nadlegovanja in zastraševanja s strani različnih skupin, kot npr. obritoglavcev, običajna in so bili primeri brutalnosti proti Romom v letu 2002. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala poročila, da nevladne organizacije in tudi državni organi skušajo s posebnimi napori, s pomočjo določenih akcij izboljšati izobrazbeno raven Romov, poudarja, da je romska skupnost kljub svoji neugodni poziciji uspela ustvariti nekaj pomembnih organizacij, ki jih tožena stranka tudi navaja. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, ob upoštevanju tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države, da jim v primeru vrnitve v matično državo ne grozi preganjanje, prav tako pa, da niso izkazali, da bi bili mučeni ali trajno trpinčeni, fizično napadeni ali da bi bili politično aktivni in da bi imeli zaradi tega težave. Tožena stranka ocenjuje, da način in stopnja preganjanja, kot so jo tožniki navedli, in diskriminacija, ne dosegata intenzivnosti, da bi jim grozilo preganjanje v smislu definicije Ženevske konvencije. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da predstavlja preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se tudi strinja z razlago tožene stranke, da je tako pri preganjanju kot tudi trpinčenju oziroma mučenju, potrebno izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Sodišče se strinja z razlago posameznih pojmov, kot jih je tožena stranka opredelila in se pri tem oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Ravno zaradi takšne razlage pojma preganjanja zmerjanja s cigani, metanjem kamenja v njihovo hišo in pisanje parol po stenah, tudi po presoji sodišča, ne more šteti kot preganjanje, ampak le kot osamljene primere šikan oziroma krivic. Tožniki očitajo, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar tega ugovora posebej ne obrazlagajo. Toženo stranko veže določilo, da mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari (1. odstavek 33. člena ZAzil), vendar je tudi na strani tožnikov kot prosilcev za azil dolžnost, da morajo navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi (3. odstavek 29. člena ZAzil). Iz upravnega spisa izhaja, da so bili tožniki seznanjeni s svojimi dolžnostmi in pravicami v azilnem postopku. Tožena stranka pa je v svoji obrazložitvi navedla razloge, zakaj šteje, da je izkazan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil in zakaj je o prošnjah tožnikov takoj odločila. Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla razloge zakaj šteje, da je iz prošenj očitno, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma da so izjave o preganjanju neutemeljene, tako pa je zaključila na podlagi podatkov in navedb, ki so jih tožniki podali v svojih prošnjah za azil. Pri svoji odločitvi je upoštevala razlog, ki so ga tožniki navedli in pravilno zaključila, da je iz njihovih prošenj očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki so jih tožniki navedli v svoji prošnji in zato pravilno takoj odločila.

Tožniki v tožbi navajajo, da so bili resno verbalno napadeni, kamenjani, zidovi njihovih hiš so bili popisani z gesli s protiromsko vsebino, vendar je vse te razloge tožena stranka upoštevala kot razlog zakaj so tožniki zapustili izvorno državo. Pri tem pa tožniki v tožbi z ničemer podrobneje ne pojasnjujejo oziroma opredeljujejo posameznih dogodkov oziroma dejanj in tudi ne navajajo nobenih podrobnosti, ki bi lahko služile za zaključek, da obstaja dvom ali je bilo dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Tožniki iz poročil, ki jih tožena stranka povzema v izpodbijani odločbi, opozarjajo na nadlegovanja s strani različnih skupin in primere brutalnosti proti Romom. Vendar kot izhaja iz odločbe tožene stranke oziroma preučenih poročil, so bili dogodki, na katere opozarjajo tožniki v tožbi, v letih 2002 in 2003, pri tem pa je potrebno poudariti, da so v januarju 2004 odprli v Prokoplju, od koder prihajajo tožniki, Urad svetovalca za narodne manjšine z namenom, da bi se izboljšalo sodelovanje med lokalno skupnostjo in Romi. Vse to pa je služilo toženi stranki za zaključek, da iz vpogledanih poročil izhaja, da je država pričela sprejemati določene ukrepe za izboljšanje položaja Romov. Tožniki tudi ugovarjajo, da so preganjani zaradi njihove narodnostne pripadnosti in da so bili že preganjani s strani večinskega prebivalstva, da so bile grožnje konkretne in naperjene proti njim in da so bile intenzivne tako, da si niso upali iz hiše. Tožniki v tožbi povzemajo razloge, ki so jih navedli zakaj so zapustili izvorno državo, vse te razloge pa je tožena stranka upoštevala pri svojem zaključku, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri tem se je oprla na pojem preganjanja, do katerega se je v izpodbijani odločbi opredelila in sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi navaja zakaj meni, da je strah tožnikov objektivno neutemeljen, da bi jim v primeru vrnitve grozilo preganjanje in se pri tem sklicuje na poročila, iz katerih izhaja, da je država v sodelovanju z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami pričela sprejemati določene ukrepe za izboljšanje položaja Romov, kljub temu pa se strinja, da v izvorni državi še vedno prihaja do nadlegovanj in diskriminacij romskih skupin. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnikov v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožniki lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrnejo v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Ker je tožena stranka ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil, je imela zakonsko podlago za odločitev v t.i. pospešenem postopku. Tožnik očita kršitev materialnega prava in tudi bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pri tem ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožniki predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Kot izhaja iz spisa pa so tožnikom nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožniki predlagajo oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožniki nimajo sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njihov status.