Jedro

Sodba med drugim ne vsebuje razlogov o vseh ugovorih tožene stranke, kakšen obseg del je bil med strankama dogovorjen s pogodbo, ni se opredelilo glede zatrjevane zamude v izvedbi del in ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter se zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. In 52/92, z dne 4.3.1992, v 1. točki izreka v veljavi za znesek 330.253,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1991 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka, da se sklep o izvršbi razveljavi v 1. točki izreka za znesek 124.303,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 140.310,18 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2000 dalje do plačila. Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da odločitev sodišča nima opore v listinah in izvedenih dokazih. Sodišče je zaključilo, da je do spora med strankama prišlo le zaradi razlike med količino ponujenih in izvedenih zidarskih del in je svojo odločitev oprlo le na takšno odločitev. Takšno sklepanje je nepravilno in je zato sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo napačno in drugih odločilnih dejstev ni upoštevalo. Tožena stranka namreč ves čas trdi, da račun ni v skladu s pogodbo, da je obračun nerealen, da je bila tožeča stranka z deli v zamudi. Tožeča stranka je zaračunala preveč, tako glede na dogovorjeno ceno, kot glede na dejansko opravljeno delo in porabaljeni material. Sodišče se ni ukvarjalo z opredelitvijo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in s temeljem tožbenega zahtevka. V sodbi navaja, da se pravdni stranki nista držali pogodbe, ne obrazloži pa, v čem se nista držali pogodbe, zlasti ne tožena stranka. Sodišče ne pojasni zatrjevanj tožene stranke, da so bile povečane izmere kuhinje dogovorjene pred izdajo predračuna, torej vključene v pogodbeno ceno. Ta del dejanskega stanja je očitno ostal nerazjasnjen, kar enako velja glede zamude roka izdelave. Vse trditve tožeče stranke se opirajo na njen gradbeni dnevnik, ki pa je potvorjen in ga kot takšnega sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče toženi stranki prizna podlago za zahtevke zoper tožečo stranko, istočasno pa ji na podlagi iste vloge ne prizna ugovora, da vtoževani obračun tožeče stranke ni skladen s pogodbo oziroma je v nasprotju z njenimi pogodbenimi določili. Sodišče tožeči stranki v sodbi očita kup pomanjkljivosti, kljub temu pa ji prizna tožbeni zahtevek. Poleg tega ni navedlo, katero materialno pravo je uporabilo pri odločanju o zahtevku. Čeprav zahtevek ni utemeljen že po temelju, pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča glede višine prisojenega zahtevka, ker je tudi ta odločitev sodišča napačna, ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče trdi, da opira svojo odločitev predvsem na ugotovitve izvedenca M.B., vendar je to izvedensko mnenje upoštevalo le delno. Znižalo je znesek za zidarska dela za 50.650,00 SIT, ni pa pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izvedenčevega dodatka k mnenju z dne 27.3.1999, kjer je kot preveč zaračunani naveden znesek 51.653,00 SIT. Izvedenec opozarja, da tožnik do obračuna, kot ga je sam izvršil, ni upravičen v skladu s sklenjeno pogodbo. Poleg tega se ne bi smela upoštevati vrednost DEM na dan obračuna, ker je tožnik za mesec dni prekoračil dogovorjeni rok izgradnje. V izvedeniškem mnenju je izračunana tudi vrednost za pozidavo sporne severne stene, ki pa je bila porušena po krivdi izvajalca. Ni upoštevano znižanje v znesku 7.841,18 SIT, ki ga ugotavlja izvedenec, nadalje ne znesek 56.467,00 SIT na račun prometnega davka za neporabljeni materila, 3.000,00 SIT za strošek spremembe projekta in kopiranja, čeprav sodišče ni priznalo stroška materialnega in finančnega vodenja. Nadalje so sporne nekatere postavke v končni situaciji, na katere opozarja izvedenec, v skupnem znesku 34.490,00 SIT, sodišče se ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je bilo v pogodbeni ceni vračunano tudi ostrešje, ki ga je morala tožena stranka v celoti sama plačati. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotovilo, oziroma ga je ugotovilo nepopolno, v posledici česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, podane pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je ugotovljeno dejansko stanje v izrecnem nasprotju z vsebino posameznih listin in izvedenih dokazov, kolikor zaradi tega izrek nasprotuje razlogom sodbe in kolikor ima zaradi vsega tega sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni ali pa so si med seboj v nasprotju. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je smiselno podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o vseh ugovorih tožene stranke zoper tožbeni zahtevek. Zlasti se ne izjavi o okoliščinah, kakšen obseg del je bil med strankama dogovorjen s pogodbo in katera so dodatna dela, ki so presegala okvir s pogodbo dogovorjenih del, ali so zaračunana dela v skladu s cenami, dogovorjenimi v pogodbi, ni se opredelilo glede zatrjevane zamude v izvedbi del. Sodišče prve stopnje v sodbi navede, da svojo odločitev opira predvsem na ugotovitev izvedenca gradbene stroke, pri čemer tožbeni zahtevek zniža le za vrednost preveč zaračunanih zidarskih del in za vrednost finančnega in materialnega vodenja, ne opredeli pa se do preostalih pripomb izvedenca, ki imajo prav tako lahko za posledico znižanje višine plačila. V posledici navedenega je prvo sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana sodba dalje ne vsebuje vsebine predpisa, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, razen glede prisojenih zakonitih zamudnih obresti. Pritožba dalje utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da prvo sodišče pri znižanju plačil ni upoštevalo izračuna izvedenca po dopolnitvi izvedenskega mnenja, ampak po prvotnem mnenju. Ob tem je bila zagrešena tudi računska napaka, ker vsota zneskov 50.650,00 SIT in 72.653,00 SIT, katera je sodišče prve stopnje upoštevalo pri znižanju zahtevanega plačila, ne znaša 124.303,00 SIT, za kolikor je plačilo znižano, ampak 123.303,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem, obsodilnem delu razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledica razveljavitve obsodilnega dela je tudi razveljavitev stroškovega dela sodbe, da bo sodišče prve stopnje lahko o stroških postopka ponovno odločalo glede na uspeh strank v pravdi po novem sojenju. Ob ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj navedene kršitve in v posledici njih storjene pomanjkljivosti, nakar bo ob popolni in celoviti ugotovitvi dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku, v kolikor o njem že ni pravnomočno razsojeno (zavrnilni del sodbe - 2. točka izreka), ponovno odločilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo.