Jedro

1. Pripoznava v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. V obravnavanem primeru je tožena stranka v svoji vlogi z dne 3.6.2003 res predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 180.508,00 SIT (ne pa v celotni vtoževani višini), vendar pa je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarjala terjatvi v celoti, tako po temelju, kot tudi po višini. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka podala sodišču jasno in določno izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka za znesek 16.535,00 SIT.

2. 4.odst. 266. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine; to torej pomeni, da je bilo v obravnavanem primeru na toženi stranki dokazno breme za trditve, da vseh ukrepov za zmanjšanje škode tožeča stranka ni uporabila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N.G. z dne 17.9.1996, delno vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 16.535,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 970,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1996 do plačila; v preostalem (zavrnilnem) delu (torej glede glavnice v znesku 180.508,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 10.429,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1996 do plačila) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.261,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N.G.z dne 17.9.1996 v točkah 1 in 3 razveljavilo ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Hkrati je zavrnilo zahtevek tožene stranke za plačilo stroškov postopka.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi vsaj v pripoznanem delu v višini 16.535,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila in naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov v višini 26.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V pritožbi navaja, da je v tej pravdi zahtevala delno plačilo po računu št. 472/93 z dne 24.6.1993 v višini 197.043,00 SIT. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo prerekala tožbeni zahtevek v višini 180.508,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški in je torej pripoznala tožbeni zahtevek v neprerekani višini 16.535,00 SIT. Sodišče je torej zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, ki je bil pripoznan, s tem pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je strankam odvzelo pravico prostega razpolaganja z zahtevki, kar je v nasprotju s 3. in 339. čl. ZPP. Svojega ravnanja sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni, temveč se v njej neutemeljeno sklicuje na okoliščine, ki jih tožena stranka sploh ne zatrjuje, še te pa prilagodi svoji nelogični odločitvi: češ, tožeča stranka je ravnala kot neskrben gospodar, ker je v G. kupila dražje travete, vredne 76.454,40 SIT. Vsekakor sodišče ne bi smelo biti advokat nobeni od strank, temveč bi moralo razsojati v okviru tožbenih zahtevkov in razpolagalnih pravic, ki jih imajo stranke po Zakonu o pravdnem postopku. Obrazložitev sodbe ni prepričljiva. Tožeča stranka meni, da je predložila dovolj dokazov, da ji je ob zamenjavi poškodovanih travet nastala škoda in to v vtoževani višini. Iz faks sporočila z dne 31.5.1993 je lepo razvidno, da je bila napaka na travetah ugotovljena šele, ko so bile te že položene na objektu. Pisec faksa namreč nedvoumno pove, da smo danes, 31.5.1993, razkopali paleto in ugotovili (ko smo jih položili), da so popolnoma uničene - neuporabne in vam na razpolago. Nadalje sporoči, da bodo že 2.6.1993 betonirali ploščo in da zato nujno potrebujejo nove travete. Ni čudno, da pri pisanju nadaljnjih zapisnikov in ugotavljanju škode poškodovane travete niso bile več na objektu, ker so tam stale že nove in tudi ustrezno zabetonirane. Logično je tudi, da je tožeča stranka morala, in to kot dober gospodar, travete takoj nabaviti: nabavila pa jih je tam, kjer jih je dobila, torej na K. G. Dokaz o nabavi, torej račun št. 352 z dne 3.6.1993 pa je tožeča stranka v pripravljalni vlogi tudi navedla in ga kot dokaz predložila. Zato je trditev sodišča, da tožeča stranka računa o nadomestni nabavi travet pri K. G. ni predložila, v nasprotju z listinami v spisu. Končno pa tožena stranka nabavi novih travet in seveda prevozu le-teh ni nikoli oporekala. Ker je sodišče napačno ocenilo dejansko stanje, je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na podlagi komisijskega zapisnika z dne 31.5.1993 in reklamacijskega zapisnika z dne 1.6.1993 ugotovilo, da je bila napaka na travetah, dobavljenih s strani tožene stranke, ugotovljena pred postavitvijo travet na objekt. S tem, ko pritožba trdi, da naj bi bila napaka na njih dejansko ugotovljena šele, ko so bile že položene na objektu, izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopustno glede na izrecno določilo 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova 134 porabljenih delovnih ur in 4 ure za uporabo viličarja (skupaj 180.508,00 SIT s p.p. po računu št. 472/93), kar predstavlja stroške za postavitev travet na objekt. Po mnenju pritožbenega sodišča ne drži pritožbena trditev, češ da naj bi tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala v višini 16.535,00 SIT. Po J. je pripoznava v civilni pravdi enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. V obravnavanem primeru je tožena stranka v svoji vlogi z dne 3.6.2003 (ki jo je poimenovala kot odgovor na tožbo, čeprav ni šlo za takšno vlogo, ker je bil postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo), res predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 180.508,00 SIT (ne pa v celotni vtoževani višini), vendar pa je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarjala terjatvi v celoti, tako po temelju, kot tudi po višini. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka podala sodišču jasno in določno izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka za znesek 16.535,00 SIT. Pri slednjem gre za razliko v ceni travet (skupaj s prevozom), za te travete pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožeča stranka potrebovala na objektu v P. in da jih je tudi kupila pri K. G.. Takšne ugotovitve pa so ob pravilni uporabi materialnega prava nalagale sodišču prve stopnje odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku v navedenem delu, saj tega dela zahtevka ni tožena stranka niti izpodbijala. S tem, ko je sodišče prve stopnje na tožečo stranko naslovilo očitek, da pri odpravljanju posledic dobave slabih travet ni ravnala kot dober gospodar in ni škode zmanjšala na minimum, je nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 4. odst. 266. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine; to torej pomeni, da je bilo v obravnavanem primeru na toženi stranki dokazno breme za trditve, da vseh ukrepov za zmanjšanje škode tožeča stranka ni uporabila, vendar pa tožena stranka tega ni dokazno podprto niti zatrjevala. Glede na to je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 16.535,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev, je hkrati odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je v pravdi uspela s približno 8,5 % zahtevka, zato je pritožbeno sodišče vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi za znesek 970,00 SIT izvršilnih stroškov, v preostalem delu (tj. za znesek 10.429,00 SIT) pa ga je glede stroškov razveljavilo. Nadaljnjih pravdnih stroškov pa tožeča stranka ni uveljavljala. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke znašajo 26.600,00 SIT (taksa za napoved pritožbe) in se ji glede na uspeh priznajo v višini 2.261,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 do plačila.