Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II.

Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS). Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 2018, v točki 14 obrazložitve poudarilo, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Vse to je bilo treba treba pri odločanju o morebitni protipravnosti ravnanja tožencev v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, ter da sta ji toženi stranki dolžni povrniti nastale pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama nastale pravdne stroške v znesku 882,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka sodbe).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo s tem, da se vprašanje narave in protipravnosti škodnih ravnanj kot enega izmed elementov civilnega delikta presoja s pomočjo kazenske zakonodaje, ki ureja področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. V primeru posega v čast in dobro ime, bi se naj po mnenju sodišča, odgovornost ravnala po obsegu varstva, ki ga nudi kazensko pravo, vendar pa iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 174/2011 izhaja, da je odgovornost na civilnem področju širša od tiste na kazenskem področju. Določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), še zlasti 177. člen, jasno kaže, da bi sodišče razlog protipravnosti ne smelo iskati zgolj v določbah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki so bolj splošne od določb OZ, ko se le-te nanašajo na premoženjsko škodo, povzročeno zaradi lažnih trditev storilca. Civilni predpisi sicer opredelitve pojma "razžalitev časti in dobrega imena" ne vsebujejo, sodišče pa se je nepravilno postavilo na stališče in si pri tem pomagalo s kazenskopravnim poimenovanjem, s čimer je zagrešilo zmotno uporabo uporabo materialnega prava. To pa še posebej zato, ker pri svoji odločitvi ni izhajalo iz analogije 177. člena OZ, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru.

Nadalje tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje iz razloga, ker izjave toženih strank (v nadaljevanju tožencev) objektivno naj ne bi bile žaljive. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 515/14 izhaja, da je ključnega pomena razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami, saj je obstoj dejstev mogoče dokazovati, resničnost vrednostnih sodb pa ne. Izjavitelji morajo biti torej bolj skrbni, ko izjavljajo dejstva, kakor pri podajanju vrednostnih sodb, zato je klasifikacija izjave za eno ali drugo ključnega pomena. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo in ni naredilo klasifikacijske izjave, torej se ni izjasnilo, ali gre pri žaljivih trditvah za izjavo o dejstvih ali za podajo vrednostne sodbe, zaradi česar bi morale biti izjave o dejstvih podprte vsaj z minimalnimi dokazi, nakar je tožnik opozoril že tekom postopka v zadevi P 206/2019, kot tudi v predmetni zadevi. Tožnik je celo zahteval, da toženca predložita ustrezna dokazila za svoje neresnične trditve, čeprav to ni njegova dolžnost. Toženca sta v svoji obrambi pravic šla tako daleč, da sta tožnika namenoma blatila in ga očrnila z trditvami, ki tožniku očitajo, da je izvrševal koruptivna dejanja po določbah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), ki imajo znake koruptivnih kaznivih dejanj po KZ-1. Tožnik se v pritožbi prav tako sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-145/03, iz katere izhaja, da se pravica do izjavljanja pred sodiščem nanaša na izjave, ki so pomembne za odločitev sodišča v konkretni zadevi, in da stranka izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Zgolj dejstvo, da so bile sporne izjave tožnici podane med sodnim postopkom, pa še ne izključuje odškodninske odgovornosti tožencev zaradi posega v tožnikovo čast in dobro ime. Če torej ena stranka v sodnem postopku drugo obtoži, da je javna sredstva porabila za osebne namene (lastno promocijo), da je z občinskim premoženjem ravnala kot z lastnim premoženjem, in da je z občinskimi sredstvi plačevala račune, za storitve katerih naročnik je bila kot fizična oseba, pa za take trditve ne predloži niti enega dokaza, ki takšno sklepanje omogoča, gre za očitno izmišljene trditve, ki so namenjene zgolj blatenju nasprotne stranke in prikazovanju nasprotne stranke v najslabši luči za to, da se nasprotno stranko moralno diskreditira pred sodiščem in jo zaničuje. Sodišče prve stopnje je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično na takšno pomanjkljivo dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novno sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker drugih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ1 vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II. Sodišče prve stopnje je zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo z ugotovitvami, da se vprašanje narave in protipravnosti škodnih dejanj (razžalitve dobrega imena in časti) kot enega od elementov civilnega delikta presoja s pomočjo kazenske zakonodaje, ki ureja področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime in formalno opredeljuje razmerje med varovanjem časti in dobrega imena na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani (158. člen KZ-1). Ugotovilo je, da navedbam toženk ni mogoče pripisati žaljive vsebine, ker so bile navedbe podane v pravdnem postopku, v katerem je sodišče odločalo o vračilu posojila tožniku s strani prvotoženke, pri čemer je bil povod za tožbo prav dano posojilo tožnika kot bivšega župana prvotoženki kot občini. Z vlogami in zapisniki v pravdnem postopku pa so se seznanili zgolj sodišče in pooblaščenci pravdnih strank in ne širši krog ljudi. Nadalje je sodišče prve stopnje kot bistveno še ugotovilo, da so trditve prvotoženke merile na tožnika v zvezi z opravljanjem njegove funkcije kot župana, ki se je bil kot javna oseba dolžan sprijazniti z resno in ostro kritiko svojega ravnanja, četudi se z njo ne bi strinjal, s čimer je izostal namen zaničevanja.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v svojih ugotovitvah sicer nepravilno oprlo na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve. Vendar je v nadaljevanju pravilno izhajalo iz stališča, da je morebitno protipravnost navedb v pravdnem postopku treba presojati z vidika praktične konkordance, saj gre za kolizijo dveh enakovrednih pravic: 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki varuje pravico do časti in dobrega imena ter pravico do zasebnosti, na katero se je skliceval tožnik in 39. člena URS, ki varuje pravico do svobode izražanja, na katero sta se sklicevala toženca. V primeru kolizije dveh enakovrednih pravic tako ni mogoče nobeni izmed njiju že vnaprej, apriorno podeliti prednosti, temveč mora sodišče glede na vse relevantne okoliščine posamične zadeve presojati, kateri izmed njiju nuditi varstvo, in katera se mora zaradi aktiviranja druge ustavno varovane pravice tej umakniti.2

8. Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS).3 Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.4 V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 2018, v točki 14 obrazložitve poudarilo, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.5 Vse to je bilo treba treba pri odločanju o morebitni protipravnosti ravnanja tožencev v pravdnem postopku.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, v katerih so bile sporne izjave dane, in sicer da jih je prvotoženka podala v postopku pred sodiščem P 206/2019 v okviru obrambe svojih lastnih pravic in torej ni šlo za posredovanje navedb širšemu krogu ljudi (ni šlo za objavo v kakšnem mediju), da je bil povod oziroma razlog za takšne navedbe tožencev v zadevi P 206/2019 prav ravnanje tožnika kot tedanjega župana na način, da je občini posojal denar brez pisne posojilne pogodbe, mimo predpisov, ki urejajo financiranje občin in sta tako novi župan, kot tudi mestni svet občine sklenila, da se tožnikov zahtevek na vračilo denarja zaradi tega zavrne (navedeno izhaja tudi iz dopisa Občine X. št.: 909-43/a/2019 z dne 24. 10. 2019 - dokaz A3 iz spisa P 206/2019), da navedbe niso bile objektivno žaljive v kontekstu, v katerem so bile podane, zgolj subjektivna prizadetost pa ne zadošča za zaključek o razžalitvi, in da se je bil tožnik, zaradi svoje funkcije kot župana, dolžan sprijazniti z ostro kritiko svojega ravnanja. Župani so lokalni politiki in so posledično enako kot drugi politični funkcionarji dolžni trpeti (tudi javno) kritiko svojega ravnanja. Če gre za ravnanje, ki izvira iz časa županovanja, se tožnik sedaj ne more sklicevati na okoliščino, da mu je županska funkcija prenehala in nastopa zgolj kot občan, zaradi česar so kriteriji presoje strožji.

10. Pravilne odločitve v obravnavani zadevi ne more omajati niti sklicevanje pritožbe na odločbo USRS U-I-145/03, iz katere izhaja, da "...zgolj dejstvo, da so bile sporne izjave o tožnici podane med sodnim postopkom, še ne izključuje toženkine odškodninske odgovornosti zaradi posega v tožničino čast in dobro ime." Navedeno sicer drži, vendar je pri ugotavljanju protipravnosti posameznih izjav, ob reševanju kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami po praksi ESČP treba upoštevati konkretne okoliščine primera in širši kontekst zadeve,6 kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo.

11. Pritožba še zatrjuje, da je pomembno izhodišče za razreševanje nasprotij med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami,7 ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni naredilo klasifikacije navedb, torej se ni izjasnilo, ali gre pri žaljivih trditvah za izjavo o dejstvih ali za podajo vrednostne sodbe. Po mnenju pritožbe gre za izjave o dejstvih, ki bi morala biti podprta z vsaj minimalnimi dokazi.

12. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo, ali te navedbe predstavljajo izjave o dejstvih ali izjave o vrednostnih sodbah, vendar iz točk 11 in 12 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sporne navedbe štelo za izjave o dejstvih, za kar pa sta toženca v okoliščinah primera, ko je drugotoženec kot novi župan prevzel vodenje prvotoženke, imela dejansko podlago.

13. Po praksi ESČP varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev, na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.8 Za kaj takega pa v obravnavani zadevi, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne gre. Toženca sta namreč v pravdnem postopku zgolj branila svoje pravice, za kar sta imela tudi dejansko podlago, saj se tudi mestni svet prvotoženke ni strinjal z zahtevkom tožnika, ker je bilo nenavadno njegovo početje kot župana, ki je posojila, brez pisne pogodbe dajal občini, katero je sam vodil, mimo zakonskih predpisov, ki urejajo financiranje občin.9 Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da je bil edini namen tožencev v pravdnem postopku P 206/2019 zaničevati in ponižati tožnika in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

14. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. O stroških pritožbenega postopka tožnika je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 179. člena OZ določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. 2 Tako sodbi VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019 in VSRS II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018. 3 Iz 14. točke obrazložitve odločbe USRS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 izhaja, da ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril:(i) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (ii) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) vsebina, oblika in posledice objave; (vi) teža naloženih sankcij. 4 Tako sodba VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, tč. 12 obrazložitve. 5 Navedeno je v svoji odločitvi II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019 v točki 11 obrazložitve povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. 6 Tako sodba VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, tč. 15 obrazložitve. 7 Tako odločba Ustavnega sodišča Up-514/12 z dne 22. 5. 2014, Up-515/14 z dne 12. 1. 2017 in Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 ter citirana praksa ESČP v opombi 13 sodbe VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019. 8 Tako sodba VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, tč. 11 obrazložitve. 9 Zakon o financiranju občin (ZFO-1) namreč od 10. do 10.g člena jasno določa, na kak način se občina lahko zadolžuje in med njimi ni načina, kot ga je izvedel tožnik.