Jedro

Za pridobitev delovnih izkušenj ni bistveno, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno, saj je mogoče delovne izkušnje pridobiti tudi, če se je delo opravljalo na drug način in ne v obliki delovnega razmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se tožnica ne uvrsti v izbirni postopek na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v postopku javnega natečaja za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju (vodje skupne kadrovske službe) dne 20. 9. 2011 vložila prijavo, iz katere pa izhaja, da na podlagi 13. točke 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ter določbe tretjega in devetega odstavka 54. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih ne izpolnjuje natečajnih pogojev, in sicer pogoja petih let zahtevanih delovnih izkušenj. Kot izhaja iz mnenja ministrstva za javno upravo z dne 11. 10. 2011, namreč ni mogoče, da bi kot ustrezen čas opravljanja dela šteli delo, ki se opravlja le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno znotraj zahtevanega obdobja ob dejstvu, da ima kandidatka v tem obdobju sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas za konkretno delovno mesto (pravosodni sodelavec v V. tarifni skupini). Glede na to je prvostopni organ v skladu z 61. členom ZJU in 21. členom Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih izdal izpodbijani sklep.

Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom št. 10051-1219/2011/3 z dne 30. 11. 2011 njeno pritožbo zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu pravosodnega sodelavca (vodje vpisnikov) na V. stopnji izobrazbe od 1. 6. 2005 dalje. Dne 29. 10. 2007 je diplomirala kot diplomirana upravna organizatorka. Vložila je še potrdilo o opravljanju del in nalog na VII. stopnji izobrazbe, ki ga je izdal predsednik Sindikata delavcev v pravosodju dne 15. 9. 2011, iz katerega izhaja, da je tožnica od 15. 4. 2004 dalje opravljala dela in naloge na VII. stopnji strokovne izobrazbe, od 1. 1. 2008 dalje pa še dodatno vodi Sindikat delavcev pravosodja Podravje. Komisija za pritožbe se strinja s stališčem prvostopnega organa, da navedenega dela ni mogoče šteti kot ustreznih delovnih izkušenj v smislu 13. točke 6. člena ZJU. Gre namreč za delo, ki se opravlja le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno znotraj zahtevanega obdobja petih let delovnih izkušenj, upoštevajoč dejstvo, da ima tožnica v tem obdobju sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas za delovno mesto pravosodnega sodelavca. Drugostopni organ tudi zavrača pritožbene navedbe, da so bile v izbirni postopek uvrščene kandidatke, ki ne izpolnjujejo pogoja zahtevanih delovnih izkušenj, saj je iz dokumentacije razvidno, da vse kandidatke, uvrščene v izbirni postopek, izpolnjujejo ta natečajni pogoj. Prav tako so neutemeljene navedbe, da izbirni postopek vodi oseba, ki je hkrati kandidatka, saj je bila natečajna komisija sestavljena iz A. kot predsednice komisije, mag. B. in C. kot članic komisije, nobena od prijavljenih kandidatk pa ni tudi članica, še manj predsednica, natečajne komisije. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izbiro in delovne izkušnje kandidatk na delovnem mestu vodje skupne kadrovske službe v letu 2006 in kasneje v letu 2007, saj ne gre za isti natečaj in ne za isto delovno mesto. Drugostopni organ še pojasnjuje, da se v delovne izkušnje štejejo tudi izkušnje pridobljene s pripravništvom na isti stopnji izobrazbe, kot to določa 13. točka 6. člena ZJU. Čas, ko je javni uslužbenec na porodniškem dopustu, prav tako šteje kot delovne izkušnje, saj so po 13. točki 6. člena delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, medtem ko je delovna doba doba v delovnem razmerju. Javni uslužbenec, ki je na porodniškem dopustu je v delovnem razmerju, torej se mu čas porodniškega dopusta všteva v delovno dobo.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper navedeni sklep s trditvijo, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in da se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka. Tožnica tudi v tožbi zatrjuje, da izpolnjuje natečajni pogoj petih let delovnih izkušenj na zahtevani stopnji izobrazbe. Tožnica je bila od 1. 12. 1997 do 31. 5. 2005 zaposlena na Okrožnem sodišču v Ljubljani na pravdnem oddelku, od 1. 6. 2005 pa je zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru na uradniškem delovnem mestu pravosodnega sodelavca v V. tarifni skupini. Dne 29. 10. 2007 je tožnica pridobila VII. stopnjo izobrazbe kot diplomirana upravna organizatorka. Poleg tega od 15. 4. 2004 dalje opravlja dela in naloge na VII. stopnji strokovne izobrazbe in sicer pri Sindikatu delavcev v pravosodju. Tožnica zatrjuje, da je brez dejanske podlage ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je tožnica delo opravljala le nekaj ur tedensko ali nekaj dni mesečno. Tožnica v prijavi na javni natečaj ni navajala točnega obsega dela v sindikatu, je pa opisala dela in naloge, ki jih je opravljala. Tožnica zatrjuje, da obseg njenega dela znaša v mesečnem povprečju 20 ur na teden, kar je polovični delovni čas, zato se lahko eno leto tožničinega dela v sindikatu upošteva kot najmanj pol leta delovnih izkušenj. Zatrjuje, da se v skladu z mnenjem ministrstva za javno upravo kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira. Namen tega je omogočiti priznanje delovnih izkušenj osebam, ki so si delovne izkušnje z ustrezno izobrazbo in na ustreznem delovnem mestu sicer pridobivale, pa delovna doba zaradi različnih vzrokov ni bila potrjena z vpisom v delovno knjižico. Prav za tak primer gre v tožničini zadevi. Zatrjuje, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v tožničino pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Podredno predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bila tožnica z nezakonitim sklepom prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Tudi v odgovoru na tožbo se sklicuje na 61.a člen ZJU in 21. člen Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih. Sklicuje se tudi na 13. točko 6. člena ZJU, ki določa, kaj so delovne izkušnje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obe stranki sta vložili še več pripravljalnih vlog, v katerih sta vztrajali vsaka pri svojem stališču. Tožeča stranka je pri tem ponovno zatrjevala, da je prvostopni organ v drugih podobnih zadevah ravnal drugače kot v tožničinem primeru. Razen tega je navajala še, da sindikat ni bil pravilno obveščen o spremembi predmetnega razpisa, ko je bil ta iz razpisa za višjega svetovalca v pravosodju (v kadrovski službi) spremenjen v razpis za višjega svetovalca v pravosodju (namestnik vodje skupne kadrovske službe).

Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah prav tako vztrajala pri svojih že podanih stališčih, dodala pa je še, da je bil reprezentativnemu sindikatu poslan predlog Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sodnega osebja Okrožnega sodišča v Mariboru in Okrajnih sodišč v Mariboru, Slovenski Bistrici in Lenartu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožnica se je dne 20. 9. 2011 prijavila na dne 12. 9. 2011 objavljen javni razpis za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v pravosodju, vodja skupne kadrovske službe. Kot eden od pogojev za opravljanje tega dela, je bilo predpisano najmanj pet let delovnih izkušenj. V predmetni zadevi je sporno, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje.

V 13. točki 6. člena ZJU je določeno, da so delovne izkušnje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje oziroma pripravništvo sklenjeno pri istem ali pri drugem delodajalcu. Za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, na katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.

Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da za pridobitev delovnih izkušenj ni bistveno ali je bilo delovno razmerje sklenjeno in je torej mogoče delovne izkušnje pridobiti tudi, če se je delo opravljalo na drug način in ne v obliki delovnega razmerja. Vendar pa - ne glede na pravkar navedeno - ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da delo, ki ga je opravljala tožnica pri Sindikatu delavcev v pravosodju pomeni, da je tožnica s tem izpolnila pogoj petih let delovnih izkušenj na delih, za katera se zahteva VII. stopnja izobrazbe. Pri tem je namreč bistveno, da je bila tožnica v tem obdobju zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru na uradniškem delovnem mestu pravosodnega sodelavca v V. tarifni skupini. Zato se sodišče strinja z zaključkom prvostopnega in drugostopnega organa, da ob sklenjenem delovnem razmerju za polni delovni čas, ki pa ne pomeni izpolnjevanja pogojev po javnem natečaju, ni mogoče izpolniti pogoja zahtevanih delovnih izkušenj v VII. stopnji izobrazbe z delom, ki ga je tožnica ob redni zaposlitvi opravljala pri sindikatu. Glede na to, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je v skladu z 61.a členom ZJU, ki določa, da se kandidati, ki ne izpolnjujejo natečajnih pogojev, ne uvrstijo v izbirni postopek, izdal izpodbijani sklep.

Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Delo na ustrezni stopnji izobrazbe na drug način in ne v delovnem razmerju, omogoča pridobitev ustreznih delovnih izkušenj osebam, ki nimajo sklenjenega delovnega razmerja in zato delo (v polnem delovnem času) opravljajo na drugi pravni podlagi. To pa ni tožničin primer, ki je v delovnem razmerju, vendar pa za dela na V. stopnji izobrazbe. Tožnica torej ni v enakem položaju kot osebe, ki sploh nimajo sklenjenega delovnega razmerja, vendar pa delo opravljajo na drugi pravni podlagi, zato pri tem ne gre za kršitev pravice iz 14. člena Ustave RS. Da dela, ki se opravlja ob delu, za katerega je sklenjeno delovno razmerje, ni mogoče enačiti z delom v polnem delovnem času, nenazadnje priznava tudi tožnica v tožbi, ko navaja, da bi bilo treba eno leto njenega dela v sindikatu upoštevati kot najmanj pol leta delovnih izkušenj. Tudi če bi se njeno letno delo v sindikatu štelo kot pol leta delovnih izkušenj, pa to pomeni, da bi tožnica za izpolnitev pogoja petih let delovnih izkušenj, morala v sindikatu delati deset let in torej že iz tožbenih navedb sledi, da tožnica pogoja petih let delovnih izkušenj ne izpolnjuje.

Na odločitev pa tudi ostale navedbe tožeče stranke v zvezi z drugimi javnimi natečaji in osebami, ki so v njih sodelovale, ter v zvezi s sodelovanjem sindikata v postopku javnega natečaja, ne vplivajo, saj ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.