Jedro

Ker so se toženci spustili v postopek in ob tem niso ugovarjali pristojnosti slovenskega sodišča, prav tako pa v zadevi ne gre za izključno pristojnost, je ob uporabi določbe prvega stavka 24. člena Uredbe 44/2001 in na tej podlagi zaključiti, da so toženci s tiho prorogacijo privolili v pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 o zavrženju tožbe in z dne 24. 6. 2015 o stroških postopka se razveljavita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 odločilo, da slovenska sodišča - Okrožno sodišče v Murski Soboti ni stvarno pristojno za reševanje spora v pravdni zadevi I P 251/2013 in je tožbo v tej zadevi po uradni dolžnosti na podlagi določbe tretjega odstavka 18. člena (1) Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo.

2. S sklepom I P 251/2013 z dne 24. 6. 2015 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju tožencem) povrniti pravdne stroške v znesku 4.895,48 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Zoper oba navedena sklepa se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožujeta tožnika.

4. V pritožbi zoper sklep I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 o zavrženju tožbe tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pojasnjujeta, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo prvi del tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata razveljavitev prodajne pogodbe. V obrazložitvi sklepa je zmotno kot nesporno ugotovilo, da so pravdne stranke tekom postopka same ugotovile, da naj bi bila sporna prodajna pogodba razvezana po samem zakonu, kar pa naj bi izhajalo tudi iz samega tožbenega zahtevka tožnikov z dne 10. 4. 2015, v katerem tožnika zahtevata le vrnitev dvojne are. Ker je tak prvostopenjski zaključek v nasprotju z listinami v spisu, saj sta tožnika v svoji vlogi z dne 10. 4. 2015 izrecno obrazložila, da vztrajajta pri zahtevku za razveljavitev sporne prodajne pogodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 15. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi neupoštevanja tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožnika zahtevata razveljavitev sporne prodajne pogodbe, zmotno uporabilo določbe Uredbe Sveta (ES) 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I) (v nadaljevanju Uredba 44/2001) in 57. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer sklepalo, da ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in zato ni podana izključna stvarna pristojnost sodišča iz 22. člena Uredbe 44/2001, ni pa presodilo ali je podana izbirna stvarna pristojnost za odločanje v zadevi. Pri tem se sklicuje na 5. člen Uredbe 44/2001 in navaja, da je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji oseba lahko tožena tudi v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Po sporni prodajni pogodbi pa je kraj izpolnitve obveznosti v Republiki Slovenji, saj so se prodajalci s pogodbo zavezali nepremičnine izročiti v posest kupcev, prav tako je bila tudi plačana ara kot delna izpolnitev na račun nepremičninskega posrednika v RS. Ker je kraj izpolnitve v Republiki Sloveniji je podana pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje v tej zadevi. Določbe 5. člena Uredbe 44/2001 sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo, zmotno in v nasprotju z 12. točko preambule Uredbe 44/2001 pa je interpretiralo določbo 22. člen Uredbe 44/2001 kot edino možno za določitev pristojnosti po navedeni Uredbi. Sodišče prve stopnje se ni izreklo za nepristojno po 25. členu Uredbe 44/2001, zmotno pa je uporabilo določbo 26. člena Uredbe 44/2001. V skladu s prvim odstavkom 26. člena navedene uredbe se namreč sodišče lahko po uradni dolžnosti izreče za nepristojno le, če se toženec ene države članice, ki je tožen v drugi državi članici, ne spusti v postopek. V konkretnem primeru pa je je bil že opravljen predhodni preizkus tožbe, vsi toženci so odgovorili na tožbo, Vrhovno sodišče RS je pristojnost s sklepom preneslo na naslovno sodišče in opravljen je bil prvi narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležili obe stranki. Ker so se toženci že spustili spor, se sodišče po določbi 26. člena Uredbe 44/2001 več ne more izreči za nepristojno. V tej zvezi pa sodišče prve stopnje zmotno ravnalo tudi, ko ni uporabilo drugega odstavka 53. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki opredeljuje privolitev v pristojnost. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje ter hkrati odloči o stroških pritožbenega postopka kot nadaljnjih pravdnih stroških.

5. V pritožbi zoper sklep I P 251/2013 z dne 24. 6. 2015 o stroških postopka tožnika navajata, da prvostopenjska odločitev o zavrženju tožbe še ni pravnomočna, saj sta se tožnika zoper njo pravočasno pritožila, zato sodišče prve stopnje nima podlage za odločanje o stroški postopka. Pravdni postopek še traja in o njegovem izidu še ni pravnomočno odločeno. Ponavljata vse pritožbene razloge, ki sta jih navedla v utemeljitev svoje pritožbe zoper sklep I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 o zavrženju tožbe in poudarjata, da je zaradi nezakonitosti te odločitve, nezakonita tudi odločitev o stroških postopka. Če pa bi bila prvostopenjska odločitev o zavrženju tožbe skladna z Uredbo 44/2001, sodišču prve stopnje očitata še zmotno uporabo določbe 155. člena ZPP, ker stroški, ki jih je priznalo tožencem, za pravdo niso bili potrebni. Tožencem se namreč po prvem odstavku 26. člena Uredbe 44/2001 ni bilo potrebno spustiti v postopek in odgovoriti na tožbo, če so menili, da sodišče ni pristojno. Z vložitvijo odgovora na tožbo in udeležbo na glavni obravnavi so tako povzročili nepotrebne stroške. Zato vsi ti stroški za predmetno pravdo niso potrebni in jih sodišče po določbi 155. člena ZPP ne bi smelo priznati. Pri odločanju o njih pa je zmotno uporabilo tudi Odvetniško tarifo in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sprejeta odločitev je tako v nasprotju s tarifo in določbo drugega odstavka 155. člena ZPP, odmere stroškov pa ni mogoče preizkusiti, zato uveljavljata še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in prvostopenjski sklep o stroških razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje ter hkrati odloči o stroških pritožbenega postopka kot nadaljnjih pravdnih stroških.

6. Toženci na pritožbi niso odgovorili.

7. Pritožbi zoper oba sklepa sta utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje je oba sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 o zavrženju tožbe izdan v nasprotju z določbami Uredbe 44/2001, ki je relevantno pravo za odločanje o pristojnosti v obravnavanem primeru z mednarodnim elementom, zato je sprejeta odločitev napačna in jo je sodišče druge stopnje razveljavilo. Posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka, sprejeta v sklepu I P 215/2013 z dne 24. 6. 2013. 9. V obravnavanem primeru gre za razmerje z mednarodnim elementom, saj so pravdne stranke osebe s prebivališčem v Republiki Italiji, ki so v Republiki Sloveniji pri notarju sklenile prodajno pogodbo o prodaji nepremičnin, ki ležijo na območju Republike Slovenije. S tožbo, vloženo pred sodiščem v Republiki Sloveniji pa tožnika zahtevata razveljavitev te sporne pogodbe in plačilo dvojne are. Ker mora nacionalno sodišče v skladu z 3.a členom Ustave RS in tretjim odstavkom 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju PEU) po uradni dolžnosti uporabiti pravo EU,(2) katerega del predstavlja tudi sodna praksa Sodišča EU, je odnos med Uredbo 44/2001 (3) ter ZMZPP (in ZPP) takšen, da se ta nacionalna vira ne smeta uporabiti, kadar zadeva spada v meje uporabe Uredbe 44/2001.(4) Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno za odločanje in posledično tožbo zavrglo, saj pri preizkusu pristojnosti ni uporabilo relevantnih določb Uredbe 44/2001. Preizkus pristojnosti bi moralo opraviti na podlagi 25. člena (5) in 1. točke 26. člena (6) Uredbe 44/2001, pri tem pa upoštevati tudi določbo 24. člena (7) Uredbe 44/2001. 10. Tožnika s tožbo zahtevata razveljavitev prodajne pogodbe (katere predmet je sicer bila nepremičnina v Republiki Sloveniji) in plačilo dvojne are. Predmet spora tako ni stvarna pravica na nepremičnini, ki leži v Republiki Sloveniji in ni podana izključna pristojnost slovenskega sodišča po 1. točki 22. člena Uredbe 44/2001.(8) Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da na podlagi Uredbe 44/2001 ni podana izključna pristojnost slovenskega sodišča, vendar njegova ugotovitev ni temeljila na upoštevanju celotnega tožbenega zahtevka, ampak le njegovega dela, ki se nanaša na plačilo dvojne are (16.000,00 EUR s pripadki). V nasprotju z listinami v spisu je namreč ocenilo, da tožnika po pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2015 s tožbenim zahtevkom zahtevata le še plačilo denarnega zneska. Ker v zadevi ni izključne pristojnosti, se sodišče ne more po uradni dolžnosti izreči za nepristojno na podlagi 25. člena Uredbe 44/2001, ampak je treba uporabiti 1. točko 26. člena Uredbe 44/2001 in 24. člen iste uredbe.

11. Na podlagi 1. točke 26. člena Uredbe 44/2001 bi se sodišče prve stopnje lahko izreklo za nepristojno, če bi bila izpolnjena dva kumulativno določena pogoja: 1. če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek. V obravnavanem primeru imajo vsi toženci stalno prebivališče v Republiki Italiji, torej drugi državi članici in so toženi v Republiki Sloveniji, torej je prvi pogoj izpolnjen. Vendar pa so vsi toženci po vročitvi tožbe pravočasno vložili odgovor na tožbo,(9) v katerem so z obširnimi razlogi nasprotovali tožbenemu zahtevku tožnikov in predlagali njegovo zavrnitev, prav tako so se po svojem pooblaščencu udeležili prvega naroka za glavno obravnavo v zadevi, zato ni mogoče zaključiti, da se niso spustili v postopek. Ob tem pa je prav zaradi dejstva, da so se toženci spustili v postopek in ob tem niso ugovarjali pristojnosti slovenskega sodišča, prav tako pa v zadevi ne gre za izključno pristojnost, uporabiti tudi določbo prvega stavka 24. člena Uredbe 44/2001(10) in na tej podlagi zaključiti, da so toženci s tiho prorogacijo privolili v pristojnost slovenskega sodišča. (11) Sodišče prve stopnje bi v skladu z Uredbo 44/2001 po uradni dolžnosti pazilo na mednarodno pristojnost le: 1.) v primeru izključnih pristojnosti in 2.) pri izbirnih pristojnostih, če toženci na tožbo ne bi odgovorili, na podlagi ugovora pa le, če bi ta bil podan že v odgovoru na tožbo, nikakor pa ne na podlagi ugovora, podanega kasneje. Takšen ugovor tožencev, ki so ga podali v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2015, torej po tem, ko so se že spustili v spor, je namreč prepozen in neupošteven ter ne omogoča več presoje prisojnosti slovenskega sodišča.(12) Prav zato, ker je v konkretnem primeru pristojnost slovenskega sodišča podana na podlagi privolitve tožencev, gre torej za izjemno okoliščino po tretjem odstavku 18. člena ZPP, ki sodišču onemogoča, da bi se po (uradni dolžnosti) lahko izreklo za nepristojno v smislu pomanjkanja pristojnosti slovenskih sodišč.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnikov in sklep sodišča prve stopnje I P 251/2013 z dne 16. 6. 2015 razveljavilo. V nadaljevanju postopka bo tako sodišče prve stopnje moralo meritorno odločati v predmetnem o sporu, katerega predmet je tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata razveljavitev sporne prodajne pogodbe in plačilo dvojne are v znesku 16.000,00 EUR s pripadki.

13. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, sprejeta s sklepom I P 251/2013 z dne 24. 6. 2015, saj temelji na predpostavki zavrženja tožbe, takšno odločitev pa je sodišče druge stopnje razveljavilo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo tudi pritožbi tožnikov zoper sklep o stroških postopka in ta sklep, I P 251/2013 z dne 24. 6. 2015, razveljavilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Besedilo tretjega odstavka 18. člena ZPP: „Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila.“ Op. št. (2) : Tako izhaja iz obsežne sodne prakse Sodišča EU: zadeva Van Schijndel (C-430 in 431/93, točka 13), Kraaijeveld (C-72/95, točka 60), Verholen (C-87, 88 in 89/90, točka 15).

Op. št. (3) : Uredba 44/2001, ki je začela veljati 1. 3. 2002, v Republiki Sloveniji pa se uporablja od 1. 5. 2004, je bila sicer razveljavljena z 80. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se je v skladu z njenim 81. členom začela uporabljati (razen določbe 75. in 76. člena) 10. 1. 2015. Vendar pa se ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena Uredbe 1215/2015 za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. 1. 2015, ne glede na določbo njenega 80. člena, še vedno uporablja Uredba 44/2001. Op. št. (4) : O tem Knez R., Burnost pravnih in dejanskih vprašanj mednarodnih zasebnopravnih razmerij, PiD 6-7/2008, str. 1377-1390. Op. št. (5) : Besedilo 25. člena Uredbe 44/2001: „Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 22 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

Op. št. (6) : Besedilo 1. točke 26. člena Uredbe 44/2001: „1. Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.

Op. št. (7) : Besedilo 24. člena Uredbe 44/2001: „Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilno pa ne velja, če se spusti v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče. Op. št. (8) : Prim. sodbo v zadevi C-115/88 Reichert proti Dresdner Bank, sodbo v zadevi C-294/92 Webb proti Webb ter sodbo v zadevi C-518/98 Gaillard proti Chekili. O tem Galič A., Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten 2007/1, str. 187-216. Op. št. (9) : Vsi ostali toženci razen desetega toženca so odgovor na tožbo vložili dne 28. 12. 2012 (list. št. 63 - 68), deseti toženec pa dne 5. 2. 2015 (list. št. 108-112).

Op. št. (10) : Določba 24. člena Uredbe 44/2001 se uporablja tudi takrat, ko je bila zadeva sodišču predložena ob neupoštevanju določb navedene uredbe, in povzroči, da je udeležbo tožene stranke mogoče šteti za tiho priznanje pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu, in torej za dogovor o njegovi pristojnosti. Tako izhaja iz sodbe v zadevi C-111/09 ČPP Vienna Insurance Group, točka 21, sodbe v zadevi C-1/13 Cartier parfums-lunettes in Axa Corporate Solutions Assurance, točka 34, na katere se sklicuje tudi sodba v zadevi C-112/13, točka 53, 54. Op. št. (11) : Če toženec v odgovoru na tožbo ne ugovarja pomanjkanja pristojnosti se vzpostavi presumpcija, da je sprejel pristojnost tega sodišča, presoja mednarodne pristojnosti pa je takrat mogoča le še po uradni dolžnosti v primerih izključne pristojnosti (25. člen Uredbe 44/2001). O tem tudi Galič A., Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten 2007/1, str. 187-216. Op. št. (12) : Enak zaključek je mogoče sprejeti na podlagi analogije v primerih uveljavljanja ugovora pristojnosti slovenskega sodišča po tihi privolitvi v smislu določbe 53. člena ZMZPP, o neupoštevanju takšnih prepoznih ugovorov med drugim tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 649/2004 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 355/2003.