Jedro

Ker naj bi listina, sestavljena leta 1930, predstavljala edini dokument iz časa obstoja bivše agrarne skupnosti, ji ni mogoče odreči dokazne vrednosti zgolj iz razloga, ker je bila sestavljena 19 let pred podržavljenjem, kot sta to storila upravna organa, zlasti ker v dosedanjem postopku (glede na podatke spisa) ni bilo mogoče pridobiti nobenih drugih listin (predvsem iz časa oziroma ob času podržavljenja, tj. leta 1949).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Tolmin, št. 464-5/99/356 z dne 27. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovna zahtevka strank z interesom članov A. in B. d.d. - v likvidaciji, se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka odločil, da se 23 tam navedenim članom bivše Agrarne skupnosti kot prejšnjim lastnikom podržavljenega kmetijskega premoženja vrnejo v naravi v skupno last in posest parc. št. 1208, 1209, 1213, 1207 do 80/100 in 1211 do 51/100, vse k.o. ..., v 2. točki izreka kot zavezanca za vračilo teh parcel določil B. d.d. - v likvidaciji, v 3. točki izreka odločil, da vknjižbo skupne lastninske pravice na teh parcelah izvede Okrajno sodišče v Tolminu na predlog članov Agrarne skupnosti po pravnomočnosti te odločbe, in v 4. točki izreka, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je navedel, da gre za postopek vračila premoženja A. (v nadaljevanju AS A.) po Zakonu o ponovni vzpostaviti agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS). Iz podatkov spisa izhaja, da je bila AS A. ponovno vzpostavljena in vpisana register agrarnih skupnosti 24. 3. 1999. AS A. je ponovno ustanovilo 23 članov, ki so pravni nasledniki prejšnjih članov. Vsi nekdanji člani oziroma njihovi pravni nasledniki izpolnjujejo pogoje iz 4. člena ZPVAS. Premoženje je bilo skupnim lastnikom podržavljeno na podlagi 1. člena priloge XIV. mirovne pogodbe z Italijo ter na podlagi odločbe o prehodu agrarne skupnosti v obče ljudsko premoženje, št. 196/49 z dne 7. 6. 1949 na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih. Po ugotovitvi stanja premoženja in glede na napotila ter ugotovitve drugostopnega organa je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil delno odločbo prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma pojasnil, da ima v tem postopku status stranke z interesom iz razloga, ker je zavezanec za vračilo nepremičnin že napovedal uveljavljanje odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V pritožbenem postopku je drugostopni organ sicer popravil procesno napako kršitve 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma 8. člena ZUP/86, ko je tožniku posredoval vse vloge in listine, ki mu pred prvostopnim organom niso bile posredovane, vendar pa je zagrešil novo kršitev določb postopka. Tožnik je namreč z vlogo z dne 29. 1. 2016 odgovoril, da je iz dopisa iz leta 1930 razvidno, da je bilo članov agrarne skupnosti verjetno 32 in ne le 23. Drugostopni organ je te navedbe zavrnil, sklicujoč se pri tem na zapisnik 1. seje ustanovnega zbora ponovno ustanovljene agrarne skupnosti A. z dne 23. 2. 1999, ki ga je pridobil iz spisa o vpisu v register. Ker drugostopni organ tega zapisnika, ki ga je sam pridobil, ni posredoval tožniku v izjasnitev, je s tem kršil načelo zaslišanja stranke. Sicer drugostopni organ tudi napačno sklepa o dokazni vrednosti zapisnika z dne 23. 2. 1999. V postopku doslej namreč niso bili predloženi dokazi, ki bi izkazovali, kdo je bil član v času podržavljenja. Prvostopni organ je članstvo upošteval na podlagi izjave članov sedanje AS, ki so tudi zatrjevali, da listin o prejšnjih članih ni. Ta izjava ne more imeti večje dokazne vrednosti kot listinski dokazi iz časa pred podržavljenjem. Gre za nedokazano trditev strank. Neutemeljen je zato zaključek, da je bilo prejšnjih članov 23. Enako je tudi neutemeljen zaključek, da ni mogoče upoštevati listine v italijanščini iz leta 1930, ker je nastala 19 let pred podržavljenjem. Organ bi moral presoditi dokazno vrednost te listine in sicer, ali se je število članov AS oziroma udeleženih hišnih številk do podržavljenja leta 1949 spremenilo. Pri tem bi bilo treba upoštevati, da število članov ni podvrženo stalnim spremembam za razliko od sprememb pri posameznih članih, kjer prihaja zaradi dedovanja ali pravnega prometa do sprememb v osebah članov. Tožnik zato meni, da je dejansko stanje v delu, ki se nanaša na število članov in uveljavljenih oziroma neuveljavljenih deležih nepravilno ugotovljeno. Listina iz leta 1930, št. 1378, kat. XI/1/2, naslovljena na Častitljivi Administrativni deležni odbor v (G)ORICI je dejansko vloga članov AS A. Administrativnemu deželnemu odboru v Gorici in je edina listina v spisu, ki se nanaša na obstoj AS pred podržavljenjem in na njene takratne člane. Iz te listine je razvidno, da jo je podpisalo 32 (verjetno pravilneje 30, ker gre pri prvih dveh podpisnikih za popravka) članov AS. Tožnik zato vztraja, da je bilo v času podržavljenja verjetno 32 oziroma 30 članov in ne 23. Zato je odločba nepravilna, saj bi bilo treba upoštevati, da je 9 oziroma 7 deležev neuveljavljenih in da ti pripadajo občini. Sporno je tudi, da organ za zavezanca šteje B. d.d. - v likvidaciji, pri čemer je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva in brez tehtnih razlogov. Organ se ne more sklicevati pri svojih razlogih na razloge, ki jih je podal v drugi odločbi, ki ni sestavni del te odločbe. Sicer pa ne drži, da je odločitev o zavezanca, ki jo je organ sprejel v odločbi z dne 19. 9. 2012, pravnomočna. Tožnik je tudi posebej izpostavil sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 242/2014 z dne 19. 5. 2015, ki je bil izdan v zvezi z nepravdnim postopkom pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer je B. d.d. - v likvidaciji od tožnika zahteval plačilo odškodnine po 73. členu ZDen za zemljišča, ki so bila vrnjena tudi v tem postopku denacionalizacije. Vrhovno sodišče je potrdilo stališče, da B. d.d. - v likvidaciji ni mogel postati lastnik nepremičnin na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Sodišče je torej reševalo isto pravno vprašanje kot v tem zadevi - ali je B. d.d. - v likvidaciji na podlagi vpisa z dne 16. 1. 2006 pri vl. št. 561, k.o. ..., torej istega vpisa kot pri obravnavanih parcelah, lastnik teh parcel. V postopku je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da obravnavana zemljišča niso bila lastninjena po ZLPP in da so bila takrat družbena lastnina in v sredstvih B. d.d. - v likvidaciji (zemljišča so bila izločena iz lastninjenja kot kmetijska zemljišča). Torej so postala ex lege last bodisi RS bodisi Občine C., ne glede na vpis po ZLNDL na B. d.d. - v likvidaciji Tudi pravna stroka je zavzela stališča, da je v takšnem primeru vknjižba po ZLNDL nezakonita. V zvezi s tem je tožnik posredoval tudi pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo z dne 4. 7. 2009. Samo dejstvo, da ni bil izvršen prenos na občino ali RS, še ne pomeni, da zemljišča niso občinska oziroma državna last. Ker pa gre za pridobitev lastninske pravice po zakonu, pridobitni način ni potreben. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah, II Ips 816/94 z dne 26. 9. 1996, II Ips 680/95 z dne 10. 7. 1997. Glede na stališče iz sklepa, II Ips 242/2014, pa tudi ni nobene podlage, da se isti vpis v zemljiško knjigo drugače interpretira v tem postopku. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, obe odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da so bile tožniku v pritožbenem postopku posredovane vse listine v opredelitev. Organ pa se je tudi opredelil do listine iz leta 1930. 5. Stranke z interesom člani AS A. so v odgovoru na tožbo opozorili, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, ker je Vrhovno sodišče s sklepom, II Ips 242/2014 zavrnilo revizijo predlagatelja B. d.d. - v likvidaciji zoper odločbo sodišča prve stopnje. Slednje pa je zavrnilo predlog predlagatelja za določitev odškodnine po 73. členu ZDen. Status stranke je bil tožniku priznan samo, ker je takrat obstajala verjetnost izplačila odškodnine. Prerekali so vse navedbe tožnika, dodali, da listina iz leta 1930 nima nobenega vpliva za ta postopek, ker ne izkazuje članstva ob podržavljenju. Prav tako je organ pravilno določil zavezanca, saj ni bilo v postopku podanih dodatnih dokazov. Ker pa se ne RS in ne Občina C. nista zoper odločbo pritožili, to pomeni, da se strinjata. Sicer so nepremičnine sedaj opredeljene kot nezazidana stavbna zemljišča in glede na podlago njihove opredelitve je šlo za nezazidana stavbna zemljišča tudi na dan 11. 3. 1993, ko je stopil v veljavo Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Po petem odstavku 57. člena Zakona o javnih skladih pa so postala last Občine C. Občina C. je s tožbo poskušala doseči vpis lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 1211 in 1207, k.o. ..., pa je bil njen zahtevek zavrnjen s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, I P 17/2010, kar je bilo potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cp 118/2013. Po napotilih sodbe Upravnega sodišča z dne 30. 3. 2010 je bilo treba ugotoviti, ali obstajajo dokazila o ureditvi premoženjskopravnih razmerij za te nepremičnine (pogodba, sporazum, dogovor) in ker teh nobena stranka ni predložila, je organ upošteval stanje v zemljiški knjigi in določil kot zavezanca B. d.d. - v likvidaciji. Tožnik pa nasprotnega, kar izkazuje zemljiška knjiga, tudi ni izkazal. Predlagali so zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom B. d.d. - v likvidaciji je v odgovoru na tožbo navedel, da ne drži, da so zemljišča ex lege prešla na RS oziroma Občino C., kar izkazuje pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, I P 17/2010. Tožnik se povsem nekritično sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 242/2014, saj je šlo za vprašanje odškodnine po 73. členu ZDen. Teh postopkov ni mogoče enačiti. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožniku povrnitev njegovih stroškov postopka.

7. Tožnik je v dodatnih vlogah prerekal navedbe strank z interesom in vztrajal pri svojem predlogu.

8. Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov na tožbo ni odgovoril. 9. Sodišče uvodoma odgovarja na ugovor stranke z interesom B. d.d. - v likvidaciji, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, pri čemer s sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 242/2014 z dne 19. 3. 2015. Sodišče sodi, da tožnik pravni interes glede na že napovedano uveljavljanje odškodnine po 73. členu ZDen s strani stranke z interesom B. d.d. - v likvidaciji ima. Po 73. členu ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. K plačilu odškodnine po tej določbi pa je zavezan tožnik. Drugačne presoje stranka z interesom ne more doseči s sklicevanjem na zgoraj citirani sklep Vrhovnega sodišča RS, saj je iz njegove obrazložitve razvidno, da ne gre za iste nepremičnine, za vrnitev katerih je v tem upravnem sporu zavezana stranka z interesom.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je v presoji sodišča odločitev prvostopnega organa o vračilu premoženja članov ponovno vzpostavljene AS A.. Tožnik primarno ugovarja kršitvi določb postopka, sporna pa je zanj tudi ugotovitev o številu članov AS A. in posledično o deležih na premoženju, ki se vrača, ter določitev zavezanca za vračilo s to odločbo obravnavanih zemljišč. Prvostopni organ je upošteval, da je nekdanja agrarna skupnost štela le 23 članov, pri čemer se je skliceval na notarski zapisnik št. SV-146/99 z dne 16. 3. 1999, sestavljen (med drugim) na podlagi izjav članov AS A., glede določitve zavezanca za vrnitev premoženja pa je navedel, da se premoženje vrne v skupno last in posest članom, kot so ga imeli ob podržavljenju in da za obravnavana zemljišča ne obstajajo ovire po 32. členu ZDen. Drugostopni organ je odločitvi pritrdil, pri čemer je v dodatno podkrepitev določitvi upravičencev za vračilo vpogledal še v zapisnik 1. seje ustanovnega občnega zbora AS A. z dne 23. 2. 1999 (ki ga je pridobil pri upravnem organu, pristojnem za registracijo društev), glede določitve zavezanca pa je obrazložitev prvostopnega organa deloma dopolnil, deloma pa napotil na svojo odločitev z dne 19. 9. 2012. 12. Sodišče se uvodoma opredeljuje glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

13. Tožnik ugovarja, da mu drugostopni organ v pritožbenem postopku po tem, ko je odpravil kršitev postopka prvostopnega organa (ki tožniku ni posredoval za odločitev relevantnih listin) in mu te listine posredoval, zagrešil novo kršitev določb postopka, ker mu ni v izjavo posredoval zapisnika 1. seje ustanovnega občnega odbora AS A. dne 23. 2. 1999. Sodišče sodi, da opisano postopanje drugostopnega organa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, konkretneje kršitve načela zaslišanja stranke, ki bi že samo po sebi terjalo odpravo odločbe. Drugostopni organ je namreč ta dokument uporabil v podkrepitev potrditve pravilnosti zaključka prvostopnega organa o članstvu bivše AS A., torej ni šlo za novo odkrito dejstvo, o katerem bi se morale stranke postopka imeti pravico izjaviti. Ob tem pa sodišče še pripominja, da se ta listina nahaja tudi med upravnimi spisi prvostopnega organa, iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa pa tudi izhaja, da jo je prvostopni organ upošteval pri ugotovitvi upravičencev do vračila (o čemer se bo sodišče z vidika presoje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja opredelilo še v nadaljevanju te sodbe).

14. Tožnik tudi ugovarja, da je odločitev glede zavezanca nepopolna in brez tehtnih razlogov, pri čemer je zlasti izpostavil dejstvo, da se je drugostopni organ v tem delu skliceval na svojo odločitev z dne 19. 9. 2012, kar se po mnenju tožnika ne sme. S tem ugovorom se pa sodišče strinja. Razlogov, zakaj je možna ta oblika vračila in na kakšni podlagi je kot zavezanec določena stranka z interesom B. d.d. - v likvidaciji, namreč prvostopna odločba ne vsebuje (razen, da se premoženje vrne v skupno last in posest in da za vračilo v naravi ne obstajajo ovire po 32. členu ZDen). Drugostopni organ je obrazložitev v tem delu sicer dopolnil in povzel navedbe iz svoje odločbe z dne 19. 9. 2012, da je bila lastninska pravica na B. d.d. - v likvidaciji vpisana na podlagi 3. člena ZLNDL, da v postopku ni bilo dokazano, da je lastnica nepremičnin Republika Slovenija oziroma SKZGRS oziroma Občina C., da je organ vpogledal v ZLPP, ZJS in Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, in ugotovil, da nepremičnine niso postale last Občine C. ter da se niso prenesle v upravljanje SKZGRS, glede pritožbenih navedb pa je napotil na svojo odločitev z dne 19. 9. 2012. Taka obrazložitev pa ne zadošča. Organ mora v vsaki odločbi, ki jo izda, za svojo odločitev navesti vse razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo narekujejo odločitev, tako na prvi stopnji, ko odloča o vloženi zahtevi, kot na drugi stopnji, ko odloča o pritožbi (214. člen ZUP oziroma 209. člen ZUP/86). Glede na povedano ne obrazložitev odločbe prve stopnje in tudi ne obrazložitev odločbe druge stopnje takih razlogov ne vsebujeta, pri čemer sklicevanje na drugo odločitev (četudi izdano v istem postopku) ne more nadomestiti konkretne vsebinske presoje ugovorov. Ker ima torej prvostopna odločba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, te pomanjkljivosti pa v celoti tudi ni odpravil drugostopni organ, je prvostopna odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

15. Sodišče se strinja tudi z ugovorom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvijo članov bivše AS A. in posledično članov ponovno vzpostavljene AS A., katerim se vrača premoženje, ki ga izpostavlja tožnik.

16. Po 4. členu ZPVAS imajo pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti vsi nekdanji člani ali njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki, na katere je bila premoženjska pravica iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona prenesena, če so državljani Republike Slovenije ali če so domače pravne osebe. Po 8. členu ZPVAS pa se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona; na območjih, ki so bila po 1. svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo, in so bila po 2. svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi (prvi odstavek); član agrarne skupnosti pa lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi vrne le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (drugi odstavek); za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja se smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena ZDen in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu (tretji odstavek); če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine s preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti last občine, na območju katere ležijo (četrti odstavek).

17. Prvostopni organ je ugotovitev o tem oprl predvsem na podatke, ki izhajajo iz zapisnika o 1. seji ustanovnega občnega zbora in ustnih pravil nekdanje AS A. z dne 23. 2. 1999 ter notarskega zapisnika SV-146/99 z dne 16. 3. 1999. Med drugim je navedel, da je članstvo v AS A. pripadalo gospodarstvom v Tolminu oziroma posameznim hišnim številkam, ki so pristopila v agrarno skupnost in da je ponovno vzpostavljeno AS A. ustanovilo 23 članov, ki so nekdanji člani agrarne skupnosti oziroma njihovi dediči ali pravni nasledniki. V postopku pa je pooblaščenka članov AS A. organu dostavila listino iz leta 1930, št. 1378, kat. XI/1/2, naslovljeno na Častitljivi administrativni deželni odbor v (G)ORICI in v vednost komisarju za prisilni stečaj občinskih rab v Trstu, ki pa jo podpisalo (nedvomno) več kot 23 podpisnikov, torej članov bivše AS A. (kot opozarja tožnik: 32 oziroma 30), kar pa vzbuja dvom v pravilnost zaključka organa, še zlasti - kot je na to opozoril tudi tožnik - ker je prvostopni organ svoj zaključek o številu članov bivše AS A. oprl na izjave sedanjih članov ponovno vzpostavljene AS A., podane ob njeni ustanovitvi leta 1999, ne da bi te bile potrjene na kakršenkoli drug način. Ker pa naj bi listina, sestavljena leta 1930, predstavljala edini dokument iz časa obstoja bivše AS A., ji ni mogoče odreči dokazne vrednosti zgolj iz razloga, ker je bila sestavljena 19 let pred podržavljenjem, kot sta to storila upravna organa, zlasti ker v dosedanjem postopku (glede na podatke spisa) ni bilo mogoče pridobiti nobenih drugih listin (predvsem iz časa oziroma ob času podržavljenja, tj. leta 1949).

18. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, torej dopolniti svojo obrazložitev v zvezi z določitvijo zavezanca za vračilo s konkretnimi navedbami glede ugotovljenega dejanskega stanja ter materialnega prava, ki so pripeljali do odločitve, in se pri tem opredeliti do vseh vsebinskih navedb tožnika in ostalih strank postopka, v zvezi z ugotovitvijo o številu članov bivše in ponovno ustanovljene AS A. in posledično številu deležev, ki jih ti člani morejo uveljavljati glede na 8. člen ZPVAS, pa naj organ dopolni ugotovitveni postopek, predvsem naj ponovno oceni dokazno vrednost listine iz 1930, pridobi morebitne druge dokaze (npr. zasliši člane AS A. v zvezi z vsebino te listine, zlasti glede seznama hiš, ki naj bi sestavljale bivšo AS A. in torej posledično članov bivše AS, opravi dodatne poizvedbe glede navedenega, ipd), opravi dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ob upoštevanju rezultata ugotovitvenega postopka ponovno odloči. 19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom članov AS A. in B. d.d. - v likvidaciji pa, ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strank z interesom, temelji na določbah ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker stranki z interesom nista uspeli s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, nista upravičeni do povrnitve stroškov postopka.