Jedro

Za materialnopravno presojo predmetnega kupoprodajnega odnosa pridejo upoštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne 11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a) točke 1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji blaga, sklenjene med strankami, ki imajo svoje sedeže na ozemlju različnih držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka ima sedež v NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI obe državi pa sta državi pogodbenici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 9.542,43 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za 51,54 EUR z zamudnimi obrestmi in za 10%-ne zamudne obresti od zneska 13.625,37 DEM od 25.11.2001 do

31.12.2001 (2. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi sama svoje pravdne stroške in da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 451.360,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. in

4. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka v obsodilnem delu (1. in 3. točka izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtvek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v dolgoročnem poslovnem odnosu. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala od tožene stranke plačilo treh računov, ki izvirajo iz njunega poslovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da uveljavljane terjatve tožeče stranke do tožene stranke obstojijo v ugotovljenem obsegu.

Z računom ... z dne 15.11.2001 (A4) je tožeča stranka uveljavljala od tožene stranke vrnitev avansa in plačilo stroškov zaradi razdrtja pogodbe v skupni višini 16.375,37 DEM (9.542,43 EUR). Tožena stranka je temu zahtevku nasprotvala, trdila je, da je pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, zaradi česar tožeča stranka ni imela pravice pogodbe razdreti.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki v kupoprodajnem poslovnem razmerju. Ugotovilo namreč je, da je tožeča stranka pri toženi stranka naročala vrata in podboje, ki jih je slednja zanjo na podlagi njenih naročil izdelovala in dobavljala. Ugotovilo je, da med strankama ni bil sporen dogovor, da bo tožeča stranka naročeno blago plačevala vnaprej, za kar ji bo tožena stranka priznavala 3% popust pri ceni izročenih izdelkov.

Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka dne 4.6.2001 plačala avans v višini 18.000,00 SIT. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s plačilom tega zneska tožeča stranka avansirala plačilo blaga, ki je bilo opredeljeno v proforma računu št. .... z dne 8.6.2001 (A5). Zaključke o tem, da se navedeni avans nanaša na blago, označeno v navedeni listini (119 kom vrat, 123 kom podbojev) je sodišče prve stopnje podalo v logičnih in jasnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Pri tem je pravilno ocenilo, da je na namen tožeče stranke, da bi od tožene stranke s predmetnim avansom kupila približno enako število vrat in podbojev (kar izhaja iz proforma računa) kazale njene trditve, da je potrebovala takšno blago zato, da bi lahko sama izpolnila svojo pogodbeno obveznost izročiti svojemu kupcu Q. "komisije", ki bi jih sestavila iz naročenih podbojev in vrat. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka za navedeni poslovni odnos tožeče stranka z njenim kupcem Q. vedela.

Zato je pravilno zaključilo, da je tožena stranka vedela, da bi morala tožeča stranka za tega kupca pravočasno izdelati in dobaviti komisije. Torej komplete vrat s podboji, za kar bi kot rečeno potrebovala približno enako število vrat in podbojev. S temi zaključki je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni konkretizirala blaga, na katerega se je nanašal avans, zaradi česar naj bi utemeljeno sama izbrala blago, ki ga je toženi stranki poslala iz zaloge, ki ga je zanjo že pred tem izdelala v vrednosti avansa. Drugačne pritožbene trditve niso upoštevne. Pri tem je zmotno pritožbeno stališče, da je bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka s plačilom zneska 18.000,00 DEM dne

11.6.2001 podala povsem drugo ponudbo od tiste, ki jo je sprejela s potrditvijo zgoraj navedenega predračuna z dne 8.6.2001 zgolj zato, ker je znesek nižji od tistega navedenega v predračunu. Glede na v predračunu konkretizirano blago in ob dejstvu, da je tožena stranka vedela, da tožeča stranka potrebuje enako število vrat in podbojev pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da blago, ki ga je tožena stranka dobavila tožeči stranki dne 13.6.2001 ne pomeni pravilne izpolnitve pogodbe, saj je pošiljka vsebovala 22 vrat in 174 podbojev. To pa je po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi katerega je tožeča stranka utemeljeno razdrla pogodbo. Za materialnopravno presojo predmetnega pogodbenega odnosa pridejo v poštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne

11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a) točke

1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji blaga, sklenjene med stranmi, ki imajo svoje sedeže na ozemlju različnih držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka ima sedež v NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI, obe državi pa sta državi pogodbenici. Zato se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na določbe ZOR v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotavljena kršitev predmetne prodajne pogodbe predstavlja bistveno kršitev v smislu določbe 25. člena Dunajske konvencije. Namreč tožeča stranka je izkazala, da je potrebovala z avansom plačano blago za sestavo komisij, ki naj bi jih prodala svojemu kupcu, katerih pa iz dejansko dobavljenega blaga ni mogla sestaviti. To pa pomeni, da je dejansko ostala brez tistega kar je opravičeno pričakovala od pogodbe. Zato je v smislu določbe 1 a). točke 49. člena Dunajske konvencije imela pravico razdreti pogodbo. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je bilo toženi stranki kot prodajalki znano, za kakšne potrebe je tožeča stranka kupila predmetno blago, se nima pravice sklicevati na dolžnost tožeče stranke kot kupke pravočasno jo obvestiti o ugotovljenih napakah glede istovetnosti blaga (40. člen Dunajske konvencije). Zato pritožbene trditve v to smer niso upoštevne. Tožena stranka je namreč vedela, da dobavljeno blago ni bilo istovetno s pogodbeno določenim. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da ni izkazano, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina predmetne pogodbe, vendar pritožbene trditve v to smer niso pomembne, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podan drug razlog za razdrtje pogodbe. Dunajska konvencija v 81. členu predpisuje enake učinke v zvezi z razvezo pogodbe, kot jih ZOR predpisuje v 132. členu za razdrto pogodbo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki uveljavljani preostanek kupnine. Tožeča stranka je ob razdrtju pogodbe z izjavo toženi stranki, da ji daje blago na razpolago, le-tega vrnila. Zato ne držijo pritožbene trditve, da ji tožeča stranka blaga ni vrnila. Nesporno pa je, da tožena stranka blaga, ki ji ga je dala na razpolago tožeča stranka, po razdrtju pogodbe ni hotela prevzeti, zato ga je tožeča stranka utemeljeno prodala, da bi zamanjšala stroške, ki jih je imela s skladiščenjem le-tega (1. odst. 88. člena Dunajske konvencije). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri prodaji tega blaga tožeča stranka ravnala kot dober gospodar in da je zanj iztržila primerno kupnino. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge, ki temeljijo na oceni izpovedi prič, pogodbe s kupcem A. B. z dne 5.11.2001 (A11) ter ponudbi z dne 25.10.2001 (A13).

Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče odgovorilo z jasnimi razlogi v obrazložitvi. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Materialnopravno je sodišče prve stopnje pravilno tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške skladiščenja njenega blaga, ki je ostalo pri tožeči stranki, kakor tudi, da je dolžna plačati od obeh zahtevkov (vrnitve preostanka kupnine in stroškov skladiščenja) zamudne obresti (78. člen Dunajske konvencije). Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino zamudnih obresti v smislu določbe 78. člen v zvezi s 2. odst. 7. člena Dunajske konvencije.

Z računom št. 073/01 z dne 26.9.2001 (A10) je tožeča stranka vtoževala stroške, ki jih je imela pri reševanju reklamacije zaradi neustreznega podboja, ki ga je kupila od tožene stranke v skupni višini 300,80 DEM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen za znesek 200,00 DEM (102,26 EUR), saj se je le v tem obsegu nanašal na stroške v zvezi z reklamacijo. Pri tem je zavrnilo trditve tožene stranke, da napake na predmetnem podboju niso izkazane. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podboj ni barvno ustrezal, zaradi česar ga je končni kupec H. zavrnil. Ugotovilo je tudi, da so zaradi tega nastali tožeči stranki uveljavljani stroški ter da je tožeča stranka pravilno in pravočasno o ugotovljeni napaki obvestila toženo stranko. Teh pravilnih zaključkov tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Z njimi namreč konkretnih razlogov, s katerimi je te zaključke sodišče prve stopnje obrazložilo, ne napada. Trditve, da je tožena stranka reševala reklamacije zgolj na podlagi ustreznega reklamacijskega zapisnika, ki pa ga tožeča stranka ni predložila, pa je tožena stranka podala prvič v pritožbi. To pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati (1. odst. 337. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je materilanopravno pravilno naložilo toženi stranki plačilo uveljavljanih stroškov, v zvezi z nepravilno izpolnitvijo kupne pogodbe (74. člen Dunajske konvencije).

Z računom ... z dne ... (A14) je tožeča stranka uveljavljala plačilo stroškov prevoza in skladiščenja 2 X 2 palet blaga tožene stranke po njenem naročilu v februarju 2001 v skupni višini 2.088,00 DEM (1.067,58 EUR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporna okoliščina, da je tožeča stranka opravila storitve, ki so predmet tega računa. Tožena stranka je nasprotovala zahtevku s trditvijo, da storitve ni naročila. Sodišče prve stopnje pa je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo drugače. Svoje zaključke ni oprlo zgolj na izpoved priče P., ki pa jo je po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo za prepričljivejšo od izpovedi priče S.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo še druge razloge in dejstva, ki so potrjevala njeno izpoved. Navedlo pa je tudi razloge o tem, zakaj izpoved priče S. ni prepričljiva. Drugačne pritožbene trditve zato niso upoštevne. Tožena stranka pa v svojih trditvah ni pojasnila, zakaj je štela, da naj bi tožeča stranka storitev opravila brezplačno. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila predmetna storitev opravljena in da je bila opravljena po naročilu tožene stranke in za njen račun, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki to storitev plačati skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva o tem, kaj naj bi se zgodilo z blagom tožene stranke, ki je bil predmet zaračunane storitve, niso pomembna, saj tožena stranka v zvezi s tem blagom ni postavila nobenih zahtevkov. Zato tudi pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka napada navedeno stališče sodišča prve stopnje, niso upoštevne.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo o višini obrestne mere zamudnih obresti, ki gredo tožeči stranki od pravdnih stroškov. Gre za tolarsko terjatev, za katero veljajo določbe 378. člena OZ. Zato so neupoštevne drugačne pritožbene trditve.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst.165. člena ZPP).