Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec kot etažni lastnik obravnavanega stanovanja dolžan tožnici plačati vtoževane stroške upravljanja ter ji povrniti stroške zavarovanja stavbe, vzdrževanja in obratovanja, ki jih je tožnica zanj založila iz lastnih sredstev, je pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 28.11.2017 zavrglo. Z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 54697/2017 z dne 19.6.2017 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti tudi nadaljnje stroške postopka v znesku 34,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper obe odločbi se je pritožil toženec.

3. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati pripravljalno vlogo z dne 28.11.2017, saj čeprav jo je predložil le v enem izvodu, bi jo sodišče lahko kopiralo. Ponovno pojasnjuje, da je stanovanje, na katerega se nanašajo vtoževane terjatve, kupil v letu 2004 od M. P. Kupnina je bila plačana v celoti in sledil je vpis v zemljiško knjigo na ime toženca. Ker je M. P. kršila najemno pogodbo, je toženec zahteval, da mu stanovanje izroči, česar pa ni storila. Sodišče s kršenjem zakona in nasilnim zavlačevanjem izroča stanovanje, katerega je plačal že v letu 2004, M. P. Nazadnje je izvršilna zadeva za izročitev stanovanja pristala na Ustavnem sodišču, ki je prepovedalo opravljanje kakršnihkoli dejanj v tej zadevi do odločitve Ustavnega sodišča. Zadeva je na Ustavnem sodišču že tri leta. Menda to sodišče ni nič dokončno razsodilo in je zadevo le vrnilo na okrajno sodišče. Ker sodišča tožencu v šestnajstih letih niso izročila stanovanja, slednji še ni postal njegov dejanski lastnik. Sodišča vsa ta leta s kršenjem pravil, zakonov in zavlačevanjem izročajo stanovanje M. P., zato so dolžna poskrbeti, da slednja poravna vse svoje obveznosti v zvezi s tem stanovanjem, in sicer vse do dne njegove izročitve tožencu. Vse v zvezi s stanovanjem se odvija brez vednosti in soglasja toženca, kar dodatno dokazuje, da toženec ni njegov dejanski lastnik in zato z zakonom določena razmerja v tem primeru ne veljajo. Sodišče naj zato tožencu izroči stanovanje, pri čemer toženec nima do tožnice do dneva izročitve stanovanja nikakršnih obveznosti.

4. Tožnica je na pritožbo toženca zoper sodbo odgovorila. Predlaga, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa naj se pritožba zavrže zaradi nedopustnega pritožbenega razloga.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi t.i. relativnih bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Toženec v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrglo pripravljalno vlogo toženca z dne 28.11.2017, ker jo je vložil le v enem izvodu. Sodišče ni dolžno kopirati vlog strank, temveč je vsaka stranka dolžna izročiti sodišču vlogo v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko. Enako velja za priloge (1. odst. 106. člena ZPP). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju vloge toženca pravilna.

8. V tej pravdi tožnica kot upravnik večstanovanjske stavbe na ... ulici v L. zahteva od toženca kot lastnika stanovanja št. 10 v tej stavbi plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja, stroškov zavarovanja stavbe in obratovalnih stroškov, kot izhajajo iz predloženih razdelilnikov stroškov, za obdobje od septembra 2016 do maja 2017. 9. Iz izpodbijane sodbe izhajajo dejanske ugotovitve, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik navedenega stanovanja, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o upravljanju večstanovanjske stavbe na ... , L., ter da je tožnica dobaviteljem iz lastnih sredstev poravnala vtoževane obratovalne stroške.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je plačevanje stroškov upravljanja, vzdrževanja, stroškov obratovanja in stroškov zavarovanja stavbe obveznost etažnih lastnikov, razen v primeru sklenjene najemne pogodbe, ko je obveznost plačevanja obratovalnih stroškov, če najemna pogodba ne določa drugače, najemnikova (četrti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Tudi v tem primeru, za katerega pa v obravnavani zadevi ne gre, saj toženec ni trdil, da je imel v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, sklenjeno najemno pogodbo z dejanskima uporabnikoma stanovanja1, pa velja, da lastnik stanovanja odgovarja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno (peti odstavek 24. člena SZ-1). Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec kot etažni lastnik obravnavanega stanovanja dolžan tožnici plačati vtoževane stroške upravljanja ter ji povrniti stroške zavarovanja stavbe, vzdrževanja in obratovanja, ki jih je tožnica zanj založila iz lastnih sredstev, je zato pravilen, stališče toženca, da je dolžna stroške poravnati M. P. kot dejanska uporabnica spornega stanovanja, pa napačno. Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika upoštevaje relevantno materialno pravo (24. člen SZ-1) namreč ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja v tej pravdi. Pritožnik zato ne more uspeti z navedbami, da toženec stanovanja ne uporablja, ker mu ga M. P. ne izroči niti mu ga v več kot 16 letih ni izročilo izvršilno sodišče. Morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku lahko toženec uveljavlja le v razmerju do države, ne pa v razmerju do tožnice, ki niti ni stranka navedenega izvršilnega postopka, pa tudi sicer ni odgovorna za stisko, v kateri se je znašel toženec. Prav tako ni relevantna okoliščina za odločitev v tej pravdi, da toženec ni sklenil s tožnico nobene pogodbe. Pogodba o upravljanju z upravnikom je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in lastniki, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev na večstanovanjski stavbi, pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom pa se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Ko je pogodba o upravljanju sklenjena, zavezuje vse etažne lastnike, v primeru spremembe lastništva nepremičnine pa tudi njihove pravne naslednike (53. člen SZ-1). Sklenjena pogodba o upravljanju zato zavezuje tudi toženca, pa čeprav je ni podpisal2. Na obstoj toženčeve obveznosti prav tako v skladu s 24. členom SZ-1 ne vpliva dejstvo, da s tožnico ni sklenil nobene druge pogodbe niti z njo ni imel nikakršnega opravka. Pravno neodločilne so tudi ostale pritožbene navedbe, zato na njih pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Toženec ni trdil, da dejanska uporabnika zasedata stanovanje na podlagi (še veljavne) najemne pogodbe, temveč je trdil, da dejanska uporabnika neupravičeno zasedata njegovo stanovanje in da zato zoper njiju teče postopek izpraznitve in izročitve stanovanja. Pri tem vztraja tudi v pritožbi. 2 Toženec trditev v smeri, da pogodba o upravljanju ni bila sklenjena v skladu z 53. členom SZ-1, ni podal.