Jedro

Če je predlagana obnova postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP (osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe), je pomembna tudi okoliščina, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1372/99-12 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 26.7.1999 in to odločbo odpravilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote L., Izpostava C. z dne 14.7.1995 (1. točka izreka) in odločila, da se predlogu A.T. ugodi in se dovoli obnova postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem Komiteja za urejanje prostora Občine L.C. z dne 23.6.1992, s katerim je bila tožnici dovoljena sprememba namembnosti poslovnega prostora v pritličju hiše ... v gostinski lokal. Vlagatelj obnove se v postopek pritegne kot stranka (2. točka izreka). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je, po presoji tožene stranke, predlagatelj obnove verjetno izkazal, da je solastnik objekta ..., ne glede na to, da ni vpisan v zemljiški knjigi. Zato bi moral sodelovati v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tako je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da gre po navedeni določbi ZUP za absoluten obnovitveni razlog. Podan je s samim dejstvom, da upravni organ ni vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Toda za odločanje o dovolitvi obnove postopka ni nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe, kot to navaja tožena stranka. Takšno stališče je napačno. Obnova postopka iz navedenega razloga se dovoli le, če iz okoliščin izhaja, da predlagatelj obnove ni vedel za izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločba izdana. Da bi šlo za tak primer tožena stranka ne ugotavlja. Tega tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih ni mogoče zaključiti, glede na to, da je v postopku za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja sodelovala solastnica stanovanja - predlagateljeva žena. To ni sporno, saj je tožnica že v pritožbi zatrjevala, da je bil predlagatelj s postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja seznanjen. Tožena stranka bo zato morala glede na navedeno presoditi, ali je uveljavljani obnovitveni razlog podan.

Pritožbo vlaga predlagatelj obnove A.T. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbe. Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo na vsebino tožbe. Te navedbe so lažne. Trditev o seznanjenosti s postopkom ni izkazana oziroma dejansko ugotovljena z ustreznim dokazom. Sama domneva, da če je v postopku sodelovala F.T., da je za postopek vedel tudi predlagatelj obnove, ni zadosten razlog za ugoditev tožbi. Dejstva so ravno nasprotna. Sodišče bi moralo preveriti navedbe tožnice in ugotoviti dejansko stanje o sodelovanju predlagatelja obnove v spornem upravnem postopku.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča stališče tožene stranke, da je v zadevi nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe, v tem primeru ni pravilno. Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke o dovolitvi obnove odpravilo na podlagi tožbe investitorice. Vendar je zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje. Prav okoliščine, za katere vlagatelj obnove v pritožbi trdi, da niso izkazane, bodo predmet novega postopka. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, upoštevati tudi, kakšen vpliv ima v konkretnem primeru sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 178/93-14 z dne 2.6.1994 (ki je med podatki predloženega upravnega spisa) in s katero je bila zavrnjena tudi tožba F.T. (žene predlagatelja obnove), upravni spor pa se je nanašal prav na lokacijsko dovoljenje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.