Jedro

Dosedanji dokazni postopek pokazal, da sta bili v zvezi s spornimi deli v neposrednem kontaktu (le) priči B.V. in P.A. V nadaljnjem dokaznem postopku je sodišče prve stopje, kot sledi iz izpodbijane sodbe, ugotovilo, da zaslišana priča B.V. ni nastopal kot zastopnik tožeče stranke. Sklepanje sodišča prve stopnje, češ da je bila med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana ustna pogodba o delu, je zato materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. II Ig 66/94 z dne 11.1.1994 se razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 267.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 dalje."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 260.200,00 SIT za stroške postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 260.200,00 SIT.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Na strani tožeče stranke je dokazno breme o obstoju zatrjevane ustne pogodbe o delu (7. in 212. člen ZPP), na podlagi katere naj bi tožeča stranka imela vtoževano terjatev do tožene stranke za opravljeno delo (148. člen ZOR).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi zatrjevano ustno pogodbo tožeča stranka sama sklenila s toženo stranko. Tega tožeča stranka izrecno tudi ni zatrjevala. Pač pa je dosedanji dokazni postopek pokazal, da sta bili v zvezi s spornimi deli v neposrednem kontaktu (le) priči B.V. in P.A. (prim. sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.10.2001 z opr. št. III Pg 104/2000, l. št. 52 in sklep pritožbenega sodišča z dne 6.3.2003, opr. št. I Cpg 283/2002, l. št. 72). Zato je pritožbeno sodišče v pravkar citiranem sklepu z dne 6.3.2003 sodišču prve stopnje naložilo, naj ugotovi, v kakšni vlogi je nastopal B.V., ko se je za dela dogovarjal s toženo stranko preko njenega tedanjega direktorja P.A. V nadaljnjem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje, kot sledi iz izpodbijane sodbe, ugotovilo, da zaslišana priča B.V. ni nastopal kot zastopnik tožeče stranke. Sklepanje sodišča prve stopnje, češ da je bila med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana ustna pogodba o delu, je zato materialnopravno zmotno. Izjavo volje, na podlagi katere lahko pride do sklenitve pogodbe, namreč lahko poda stranka osebno (prim. 26. in 28. člen ZOR), ali pa se pogodba sklene po zastopniku (84. in naslednji členi ZOR). Sklepanje sodišča o obstoju pogodbe med pravdnima strankama tako nima osnove v ugotovljenih dejstvih (prim. zgoraj). Trditve tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, češ da je bila priča B.V. v obravnavanem primeru zastopnik tožeče stranke, pa so v nasprotju z izpovedbo te priče, kakor tudi v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, po kateri B.V. ni nastopal v vlogi zastopnika tožeče stranke. Zgolj opravljeno plačilo avansa tožeči stranki ob povedanem ne more zadostovati za sklenitev pogodbe med pravdnima srankama (prim. 26. člen ZOR).

Plačilo avansa je namreč dejanje dolžnika iz izpolitvene faze obravnavanega pogodbenega razmerja, izpolnitev pa se lahko veljavno (to je pravno učinkovito) opravi tudi tretjemu (1. odst. 305. člena ZOR). Pritožbeno sodišče dodaja dvoje. Prvič, na drugačno presojo ne more vplivati zanikanje priče B.V., da bi sam sklenil sporno ustno pogodbo. Vprašanje, ali je bila priča B.V. sam pogodbena stranka, namreč ni predmet tega gospodarskega spora. In drugič, tožeča stranka ni ponudila nobene trditvene podlage, ki bi govorila v prid presoji, da je tožeča stranka podala izjavo volje za sklenitev zatrjevane pogodbe (1. odst. 28. člena ZOR) po priči B.V. zato, ker bi mu odredila, da jo kot sel prenese toženi stranki.

Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega pritožnik upravičeno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 154. člena in 2. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi propadla. Zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, sama pa nosi svoje stroške postopka. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 260.200,00 SIT (1400 odvetniških točk x 110,00 SIT = 154.000,00 x 1,20 - DDV = 184.800,00 SIT + 75.400,00 SIT za plačane sodne takse). Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo veljavno Odvetniško tarifo v času oprave storitve in vrednost Odvetniške točke v času odmere (2. odst. 14. člena v zvezi s 3. odst. 17. člena Odvetniške tarife). Ker je tožena stranka zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh, kot je razvidno iz izreka sodbe. Zamuda s plačilom naloženih stroškov nastopi po izteku paricijskega roka (arg. 3. odst. 313. člena ZPP). Zato zakonske zamudne obresti začnejo teči šele v primeru zamude tega roka.