Jedro

V odgovoru na tožbo je tožena stranka zatrdila, da je bilo ob sklenitvi pogodb o kratkoročnem posojilu izrecno dogovorjeno, da bo namesto tožene stranke posojilo tožeči stranki vrnila druga družba, s čimer je bila seznanjena tudi tožeča stranka ter se je z dogovorom strinjala. Tovrstne trditve predstavljajo trditve o prevzemu dolga, ne pa trditev o prevzemu izpolnitve. Na 429. člen OZ, (ki se nahaja v odseku o prevzemu dolga), se je tožena stranka tudi izrecno sklicevala. Pri prevzemu izpolnitve dolžnik ostaja zavezan prvotnemu upniku in se v razmerju do upnika njegov položaj ne spreminja, zato tudi če bi do prevzema izpolnitve prišlo (pa takšnih trditev ni bilo) na utemeljenost tožbenega zahtevka to ne bi imelo nobenega vpliva, razen če bi dejansko prišlo do izpolnitve obveznosti, kar pa v postopku tudi ni bilo zatrjevano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 37.870,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka opozorila na nesklepčnost tožbe v 1. točki odgovora na tožbo, tožeča stranka pa se do njenega ugovora ni opredelila, niti ni uskladila tožbenega zahtevka v skladu s trditveno podlago. Zahtevek bi morala oblikovati tako, da bi vtoževala vsako posamezno obveznost po vsaki posamezni posojilni pogodbi posebej, za vsako posojilno pogodbo bi morala posebej določiti višino glavnice in višino zakonskih zamudnih obresti. Ker tega ni storila, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči. Sodišče je štelo, da pogodba z dne 16.2.2006 ne predstavlja fiktivne pogodbe. Navaja, da tožena stranka ni nikdar zatrjevala, da je bila sklenjena fiktivna pogodba, temveč je zatrjevala, da je bila sklenjena navidezna pogodba. Pogodba je fiktivna takrat, ko pri njej ne pride do dejanske izpolnitve. Tožena stranka je zatrjevala, da je treba pri vrednotenju pravnoposlovnih ravnanj pravdnih strank izhajati iz 2. odstavka 5. člena ZDavP-2 v povezavi s 3. odstavkom 74. člena ZDavP-2 in 4. odstavkom 74. člena ZDavP-2. Z izogibanjem ali zlorabo davčnih predpisov se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da med pravdnima strankama ni obstajalo soglasje volj za sklenitev take pogodbe, zato ni mogoče govoriti o navideznih pravnih poslih v smislu določb tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2. Ker pa je bil edini cilj pravdnih strank pridobitev davčnih ugodnosti, je pri sklepanju pogodbe prišlo do zlorabe instituta posojilne pogodbe. Sodišče ni ugotovilo bistvene ugotovitve, kaj je bil smisel (kavza) za sklepanje posojilnih pogodb med pravdnima strankama. Kaj je nedovoljeno izogibanje ali nedovoljena zloraba in kaj je dovoljena davčna optimizacija, je vprašanje, ki ga je treba presojati od primera do primera. Če davčni zavezanci sklepajo med seboj posle, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitve davčne ugodnosti, pridobitev ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov in je iz okoliščin primera razvidno, da je to edini cilj davčnih zavezancev, to pomeni zlorabo predpisov. Prav to je bistvena ugotovitev glede dejanskega stanja, ki jo je sodišče spregledalo. Ker je bilo toženi stranki izplačano posojilo, to ni imelo nobenih davčnih učinkov za nobeno od pravdnih strank. Na to kaže vsebina tipskih posojilnih pogodb in sklenjenih aneksov, tak način je bila ustaljena poslovna praksa družb v skupini A., d.d., to dokazuje tudi izpovedba priče M. B.. Glede pogodbe z dne 7.6.2006 in pogodbe z dne 10.7.2006 je sodišče navedlo, da ne verjame, da naj bi družba A. K., d.d. prevzela dolg tožeče stranke in navaja, da dogovor o prevzemu dolga po 1. odstavku 427. člena OZ ni bil sklenjen. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke, saj je ta zatrjevala pravni institut prevzema izpolnitve po določbah 434. člena OZ, sodišče se je zato postavilo na napačno materialnopravno predpostavko in je zato sprejelo napačno odločitev.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožba v konkretni zadevi nesklepčna in da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek (prav tožbo) zavreči. Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz tožbe v konkretnem primeru jasno razvidno, kakšno pravno varstvo tožeča stranka zahteva. Tožena stranka je navedla dejstva, ki predstavljajo pravno podlago za vrnitev posojila, kar je tožeča stranka tudi zahtevala, navedla je tudi višino dolgovanega zneska ter zamudne obresti, skratka, navedla je dejstva, iz katerih je izhajala posledica, ki jo je zahtevala s tožbenim zahtevkom. Sodišče je pravilno navedlo, da odsotnost zapisa samih številk po posameznih pogodbah ne predstavlja nesklepčnosti v takem smislu, kot jo predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) za ravnanje sodišča, ko mu nalaga zavrnitev (in ne zavrženje) tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba (glede pogodbe št. S-3/2006), da tožena stranka ni zatrjevala, da je bila sklenjena fiktivna pogodba. Tožena stranka je trdila, da je bila pogodba o kratkoročnem posojilu št. S-3/2006, ki je bila dne 16.2.2006 podpisana med tožečo in toženo stranko, zgolj način za dosego izplačila nagrade, potreben za vodenje knjig ter davčne razloge, posojilno razmerje med strankama dejansko ni obstajalo, ker tožena stranka ni bila nikoli zavezana za vračilo prejetega zneska v višini 5.000.000,00 SIT, pogodba pa je fiktivna, ker dejansko pomeni način izplačila obljubljene nagrade toženi stranki. Glede davčnih razlogov je podala le splošno in nesubstancirano navedbo, tako da njene obsežne navedbe v pritožbi o zlorabi predpisov in pojasnila v zvezi s tem predstavljajo nedopustne pritožbene novote, zato sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ne odgovarja (1. odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je glede trditev tožene stranke navedlo, da tožena stranka sodišča ni prepričala, da je šlo pri pogodbi z dne 16.2.2006 za fiktivno pogodbo, z namenom izplačila nagrade toženi stranki in za to navedlo razloge v 13. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožena stranka tako ni izkazala, da je bila nagrada odobrena s strani skupščine (7. člen pogodbe o zaposlitvi, B 7), pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena med pravdnima strankama, tožena stranka tudi ni izkazala, da bi bila tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik pooblaščen za izplačilo nagrade toženi stranki po individualni pogodbi o zaposlitvi ali da bi bil sprejet kakršenkoli zavezujoč sklep pristojne osebe, samo shema lastniške strukture pa tega ne more nadomestiti, prav tako ne navedbe strank. Sodišče je pravilno z gotovostjo zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Da je bil znesek toženi stranki izročen, ni bilo sporno, posojilno pogodbo je podpisala, sodišče pa je ugotovilo tudi, da je tožena stranka sama priznala, da jo je direktor tožeče stranke že ob sklenitvi prve posojilne pogodbe vprašal, na kakšen način namerava vrniti posojilo.

8. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem priče M. B. zavrnilo, pritožba se sklicuje na njegovo izpovedbo v zapisniku glavne obravnave Okrajnega sodišča v S. glede dejstva zlorabe predpisov. Kot že navedeno, je tovrstne trditve konkretizirala šele v pritožbi, zaslišanje priče M. B. pa je v postopku predlagala glede sklenitve dogovora o izplačilu nagrade toženi stranki in ne glede dejstva, ki ga zatrjuje v pritožbi. Na njegovo zaslišanje v tej povezavi se zato neutemeljeno sklicuje.

9. Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi sodišče odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke, saj naj bi ta (glede drugih dveh pogodb) zatrjevala pravni institut prevzema izpolnitve po določbah 434. člena Obligacijskega zakona, OZ in ne prevzema dolga po 1. odstavku 427. člena OZ. Navedeno ne drži. V odgovoru na tožbo je tožena stranka zatrdila, da je bilo ob sklenitvi pogodb o kratkoročnem posojilu št. S-9/2006 ter S-8/2006 izrecno dogovorjeno, da bo namesto tožene stranke posojilo S., d.o.o. vrnila družba A. K. d.d., s čimer je bila seznanjena tudi tožeča stranka ter se je z dogovorom strinjala. Tovrstne trditve zagotovo predstavljajo trditve o prevzemu dolga, ne pa trditev o prevzemu izpolnitve. Na 429. člen OZ, (ki se nahaja v odseku o prevzemu dolga), se je tožena stranka tudi izrecno sklicevala. Sicer pa pri prevzemu izpolnitve dolžnik ostaja zavezan prvotnemu upniku in se v razmerju do upnika njegov položaj ne spreminja, zato tudi če bi do prevzema izpolnitve prišlo (pa takšnih trditev ni bilo) na utemeljenost tožbenega zahtevka to ne bi imelo nobenega vpliva, razen če bi dejansko prišlo do izpolnitve obveznosti, kar pa v postopku tudi ni bilo zatrjevano.

10. Ugotovitev v zvezi s prevzemom dolga in zaključka, da takšen dogovor ni bil dokazan, sicer tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

11. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (569 – 578. člen OZ ter 427. člen OZ). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).