Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikov o zatrjevanih duševnih bolečinah zaradi razžalitve dobrega imena in časti, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če tožnika nista hotela založiti za stroške izvedenca psihiatrične stroke, katerega sta najprej predlagala, to še ne pomeni, da ju o zatrjevani škodi ni treba zaslišati in ta dokaz v nadaljevanju oceniti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v razmerju do obeh tožnikov v zavrnilnem delu za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in v celoti za M. F. za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (prisojeni znesek 150.000,00 SIT in zavrnilni del glede tega zahtevka) in v odločitvi glede pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (za M. F. odškodnina v znesku 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1998 dalje do plačila in za A. F. odškodnina v znesku 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1998 dalje do plačila).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilu prvemu tožniku 450.000,00 SIT odškodnine, drugotožniku 200.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od glavne obravnave dalje do plačila in naložilo tožečima strankama plačilo pravdnih stroškov. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Ni jasno, zakaj je sodišče naložilo izvedencu, naj pregleda le enega tožnika. Z drugo sodbo je A. F. prejel le 200.000,00 SIT, pri čemer iz sodbe ni razvidno, zakaj manj. K temu je pripomogla odsotnost pooblaščenke na naroku, saj kljub predloženim dokazilom o zadržanosti, sodišče ni preložilo naroka. Sodišče je na naroku prebralo le izvedeniška mnenja in nič drugega. Če bi sodišče vprašalo tožnike, kakšne občutke so imeli ob zmerjanju, bi jih ti opisali, čeprav je težko opisati prizadetost in si s tem ponovno povzročati bolečine. Drugi tožnik je dobil odpor do obiskovanja tega kraja zaradi napada in sodišče ga o tem ni zaslišalo. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj so stroški nastali tudi s temeljem.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe.

Prvotožnik ni utrpel resnih poškodb, pač pa sled, kar je razvidno iz izvedeniškega mnenja dr. J. P. Poškodbe niso povzročile nobenih funkcionalnih sprememb na tem delu telesa. Prvotožnik je utrpel določene telesne bolečine, ki niso bile hude ali intenzivne, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je nekajkrat previsoka. Neutemeljena je odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker to ne izhaja iz izvedeniškega mnenja, pač pa le iz trditev prvotožnika samega. Neutemeljeno je bila prisojena odškodnina za strah prvotožniku, saj ob takšni poškodbi straha ni bilo. Sodišče je prisodilo odškodnino na podlagi vere izključno navedbam in mnenjem prvotožnika. Za drugotožnika pa ni šlo za poškodbe, pač pa za površinske odrgnine brez posledic, čemur smo vsi vsakodnevno izpostavljeni. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in strah je zato neutemeljena.

Na vročeni pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritrditi je treba pritožbenim navedbam obeh tožnikov, da je sodišče preuranjeno odločalo o tožbenem zahtekvu iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da ker tožnika nista izkazala, da bi bila prizadeta, za izvedenca psihiatra pa nista založila stroškov, je sodišče njuna zahtevka zavrnilo. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem in da o tem tožbenem zahtevku tožeča stranka ni bila zaslišana. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, saj predloženi dokazi niso bili izvedeni. Ker je sodišče prve stopnje o tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP/77).

Nima pa prav tožeča stranka v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni preložilo obravnave, za katero je pooblaščenka obeh tožnikov prosila za preložitev. Tožnika sta na obravnavo prispela in nista navajala, da prosita za preložitev, sodišče pa je z dopisom sporočilo, da naroka ne bo preklicalo (list. št. 85). Tudi če sodišče ne bi sporočilo svoje odločitve o prošnji za preklic obravnave, to na pravilnost in zakonitost sodbe ne bi vplivalo. Tožeča stranka bi se morala prepričati, ali je sodišče njeni prošnji ugodilo. Glede na povzeti potek dogodkov, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba v sodbi obrazlagati, zakaj je narok opravilo, kljub temu, da je pooblaščenka prosila za preložitev. Če bi sodišče prve stopnje na naroku korektno zaslišalo tožečo stranko v smeri, kot je bil podan dokazni predlog že v tožbi (list. št. 3), bi lahko o tožbenem zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve imena in časti odločalo.

Zgolj dejstvo, da tožnika nista založila za izvedenca psihiatra, še ne pomeni, da so zatrjevana dejstva tožeče stranke avtomatično nedokazana. Predlagani dokaz je treba izvesti in šele nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritrditi je treba pritožbi tožene stranke v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o prisojenih 150.000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka pa v pritožbi za to odkodnino meni, da je prenizka. Ker je v sodbi glede obrazložitve te odškodnine podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je bilo treba odločitev o tožbenem zahtevku iz tega naslova razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. člen ZPP). Tožena stranka namreč v pritožbi poudarja, da iz izvedeniškega mnenja prof. dr. J. P. sledi, kot da prvotožnik funkcionalnih posledic nima. Sodišče nato v sodbi prisodi odškodnino iz tega naslova in iz izvedeniškega mnenja povzame le del ugotovitev v zvezi z bolečinami, verjame tožniku glede nemožnosti hoje v hrib in bolečin v nogi pri daljši hoji ter nato prisodi odškodnino. Iz izvedeniškega mnenja izhaja nekaj drugega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma je iztrgalo del ugotovitev v zvezi z zatrjevano škodo prvotožnika, zato je podano nasprotje med listinami v spisu in relevantnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje o tem zahtevku ponovno odloči. Pri tem bo treba tudi razjasniti glede na tožnikovo zatrjevanje o nastali funkcionalni posledici pri hoji, zakaj je razlika v izvedeniškem mnenju izvedenca dr. A. K. (list. št. 28) in izvedeniškim mnenjem prof. dr.

J. P. Šele nato bo mogoče o zahtevku ponovno odločiti.

Pač pa je bilo treba zavrniti obe pritožbi v delu, ko napadata prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin za prvotožnika.

Za vse odškodnine, ki jih je sodišče prisodilo po določbi 200. člena ZOR, je treba ugotoviti, da gre za presojo pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine in fizične bolečine. Pri vseh prisojenih odškodninah je pritožbeno sodišče upoštevalo ugotovljeno stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Pri odločanju o vsakem zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Tožeča stranka trdi, da so prisojene odškodnine prenizke, tožena stranka pa, da so previsoke. Za tožnika mora prisojena odškodnina pomeniti zadoščenje. Kaj je zadoščenje v konkretnem primeru, je individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire (2. odstavek 200. člena ZOR). Te meje pa določajo medsebojna razmerja med manjšimi, višjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

Gotovo je škodo prvotožnika mogoče uvrstiti med manjše škode. Enako velja za škodo drugotožnika.

Sodišče prve stopnje je za prvotožnika ugotovilo, da je prestal dva dni hudih bolečin, pet dni srednjih in lahkih dvanajst dni. Nato so pri prvotožniku ostale še en mesec nelagodnosti in bolečine predvsem pri hoji po neravnem terenu. Sodišče prve stopnje je pravilno med fizične bolečine štelo tudi vrsto nevšečnosti, katere je moral prvotožnik prestajati med potekom zdravljenja, saj je moral iti večkrat k zdravnku, oskrbovati rano, dalj časa mirovati.

Iz tega naslova mu je sodišče prisodilo odškodnino 200.000,00 SIT, kar je glede na podana merila utemeljeno.

Tožnik je zahteval tudi odškodnino za strah. Sodišče mu je prisodilo 100.000,00 SIT odškodnine, kar je primeren znesek.

Sodišče je verjelo tožniku, ki je izpovedal, da se je samega dogodka prestrašil, ko je toženec pričel mahati z grabljami in ga nato napadel od zadaj. Krajši čas je bil tožnik tudi v strahu za izid zdravljenja, vendar je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil primarni strah hujši. Za drugotožnika pa tožena stranka meni, da mu ne gre nobena odškodnina. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče verjelo drugotožniku, da se je ob samem dogodku ustrašil, saj ga je toženec potegnil z motorja in udaril. Verjelo je tudi njegovi izpovedbi v delu, da ga dosedaj še ni nihče v takšni situaciji udaril in da je bil zato zelo prizadet. Zato mu je prisodilo odškodnino v znesku 100.000,00 SIT. Gre za strah ob samem dogodku, ki je bil intenziven, poleg tega pa tudi utemeljen, saj ga je drugotoženec poškodoval in ne le grozil. Za prestane fizične bolečine je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku 100.000,00 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je drugotožnik utrpel odrgnine v predelu levega očesa, vratu in udarnine levega stegna. Iskal je pomoč v zdravstvenem domu, kjer so mu rane oskrbeli. Nato je nekaj dni moral ležati. Iz izvedeniškega mnenja je nadalje ugotovilo, da so stalne, srednje, hude bolečine trajale pet dni, nato še lahke osem dni. Višji tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen, saj drugotožnik ni utrpel hudih bolečin, skupni čas trajanja bolečin pa tudi ni presegal 13 dni.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, ki graja v celoti odškodnino za drugega tožnika, saj meni, da če se poškodbe zacelijo brez sleherne klinične posledice, odškodnina ne gre. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno pravno izhodišče ni pravilno. Tožena stranka pa v pritožbi ni obrazložila pritožbe proti drugotožniku glede višine prisojene odškodnine. V mejah materialnopravnega preizkusa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta odškodnini primerni.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP/77. Treba pa je pritrditi pritožbi tožeče stranke, da izhodišče v sodbi glede odločitve o pravdnih stroških ni pravilno. Res je podlaga za odločitev o pravdnih stroških uspeh v pravdi. Vendar je treba pripomniti, da so v prvem sojenju nastali pravdni stroški tudi zaradi temelja odškodninskega zahtevka in da je v tem delu tožena stranka propadla. V nadaljevanju postopka res sicer s temeljem niso nastali nadaljnji pravdni stroški, saj o tem več ni bilo spora. Vendar bo glede na celotni uspeh v pravdi treba ugotoviti, da je do prve odločitve bilo treba izvajati dokaze tudi glede temelja.