Jedro

Ocena potreb 4 letnega otroka, zmožnosti staršev in odmera preživnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank, mladoletnega sina Leona dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, očetu pa naložilo plačevanje preživnine in sicer za mesec avgust 1998 23.000,00 SIT, od 1.9.1998 dalje pa po 30.000,00 SIT mesečno, kar je nato s sklepom z dne 4.4.2000 popravilo na 35.000,00 SIT. Zoper izrek sodbe, s katerim je sodišče določilo višino preživnine za mladoletnega sina, in zoper popravni sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče bistveno previsoko ocenilo otrokove potrebe. Nesporno predstavlja strošek za vrtec 22.200,00 SIT, pravilno pa je ocenjen tudi strošek za igrače in igrala v povprečju na 1.500,00 SIT in za prehrano izven varstva v vrtcu 10.500,00 SIT mesečno. Strošek za obleko v višini 6.600,00 SIT je previsoko ocenjen in bi bila realna ocena 5.000,00 SIT mesečno. Otrok je bil v času odločanja star 4 leta, preživnina pa se zanj določa za čas od 2 do 4 let. Ko je bil otrok manjši so bile te potrebe manjše, kot so sedaj, ko je star 4 leta. V starosti 4 leta otrok tudi ne potrebuje več plenic in je znesek 4.000,00 SIT upoštevan po nepotrebnem. Sodišče je ugotovljenim stroškom prištelo še tako imenovane kolektivne stroške v višini 18.700,00 SIT, kar je ugotovilo tako, da je skupne režijske stroške delilo s številom uporabnikov. Taka delitev ne gre, saj otrok porabi bistveno manj, kot odrasla oseba. Tožnica bi imela najeto stanovanje tudi, če mladoletnega otroka ne bi bilo in je zato nepravično, da se stroški v višini 1/4 prištejejo k otroku. Tožena stranka ocenjuje, da bi bil pravičen znesek kolektivnih stroškov, ki odpade na otroka, 10.000,00 SIT mesečno. Če se od tako ugotovljenih potreb odšteje otroški dodatek, ki ga prejema tožnica, znašajo potrebe otroka povprečno 43.000,00 SIT, polovica tega zneska pa zaokroženo 22.000,00 SIT, kolikor je po oceni toženca realna preživnina. Toženec je bil v začetku preživninskega obdobja, ki se obravnava v tej pravdi, v zelo slabem finančnem položaju, saj je prišel iz vojske in je zato treba korigirati znesek, ki je dosojen za mesec avgust 1998. V tem obdobju je toženec plačal vse kolektivne stroške, ki so odpadli na skupnost, v kateri sta nekdaj živela tožnica in toženec, zato bi ob upoštevanju, da stroška 22.200,00 SIT za vrtec v tistem mesecu ni bilo, potrebno določiti preživnino za ta mesec v znesku največ 10.000,00 SIT. V sodbi ni rezultatov poizvedb pri VVO o tem, ali je otrok ves čas obiskoval vrtec ali ne, ampak sodišče izhaja iz okoliščin, kot da je otrok ves čas obiskoval vrtec. O teh okoliščinah sodba tudi nima nobenega razloga. Prav tako sodba operira z zneskom preživnine 35.000,00 SIT, medtem ko izrek govori o 30.000,00 SIT tako, da je obrazložitev nejasna in v nasprotju z izrekom. Tudi zneski, ki se navajajo kot ocene povprečnih stroškov, se ne pokrivajo s seštevki, ki jih sodišče po tako ocenjenih stroških prikazuje. Zaradi vsega navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je sklenila dogovor, da bo za Komunalo opravljala določena vrtnarska dela, zaradi česar je tudi izposlovala status samostojnega podjetnika. Ta dela pa so bila toženi stranki izročena v opravilo le v določenem časovnem obdobju in v določeni količini, nakar delodajalec tega dela ni več imel. Toženec ni navezal nobenih drugih poslovnih stikov z drugimi naročniki tako, da ne prejema več nobenega dohodka od tega in je dejavnost v mirovanju. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma naj jo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami. V pritožbi zoper sklep toženec navaja, da takšno postopanje sodišča ne nudi nobene pravne varnosti. O tako pomembni okoliščini, kot je višina preživnine, se ne more izdajati popravnih sklepov, še zlasti, ker tudi obrazložitev samo enkrat omenja znesek 35.000,00 SIT in se zneski, ki jih je sodišče navajalo kot ocene povprečnih stroškov, niso pokrivali s seštevki, ki jih sodišče po ocenjenih stroških prikazuje, s čimer želi tožena stranka poudariti, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi šlo za očitno napako. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlog za popravo sodbe zavrne. Pritožba zoper sodbo je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi zoper sklep o popravi sodbe: Po določilu 1. odst. 328. čl. ZPP predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah in druge očitne pisne in računske pomote, o čemer se izda poseben sklep (2. odst. istega čl.). Do očitnih pomot pri zapisih lahko pride v kakršnikoli zadevi in zato ni ovir, da sodišče ne bi moglo izdati popravnih sklepov tudi v pomembn(ejš)ih zadevah. Strah tožene stranke, ki ga izraža v pritožbi, da bi zaradi tega lahko izgubila pravico do pritožbe, je odveč, saj v primeru, ko gre za popravo odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe, teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen popravljeni prepis sodbe (prim. 3. odst. 328. čl. ZPP). Kolikor pa tožena stranka ugovarja, da ni bilo razlogov za popravo, ker iz obrazložitve ni mogoče razbrati, da gre res za popravo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi ne le izrecno zapisan znesek preživnine v višini 35.000,00 SIT, ampak ta znesek izhaja tudi iz drugih računskih prikazov sodišča v obrazložitvi. Dejstvo, da posamezni prikazi niso popolnoma natančni sesštevki, kot opozarja toženec, na takšen zaključek nima vpliva, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). K pritožbi zoper sodbo: Iz gornje obrazložitve že izhaja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v nasprotju med izrekom in obrazložitvijo, ni podana. Ni pa tudi res, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, ali je otrok v vsem obdobju, za katerega je sodišče prve stopnje določilo preživnino, obiskoval vrtec. Sodišče namreč na strani 4 obrazložitve sodbe ugotavlja, da je bil sin Leon vključen v vrtec 1.9.1998, za kar je imelo podlago v sporočilu VVO, iz katerega je razvidna tudi višina stroškov oskrbe sina Leona v letih 1998 in 1999 (str. 54 in 55 spisa). Odločilna dejstva (obiskovanje vrtca in višina stroškov oskrbe) so torej v sodbi ugotovljena in o njih tudi razumljivo navedeni razlogi. Tudi dejstvo, da se prikazani stroški preživljanja sina Leona matematično popolnoma ne ujemajo z izračunom sodišča, ne kaže na obstoj zatrjevane procesne kršitve, saj gre le za neznatno odstopanje, ki na višino prisojene preživnine nima vpliva. Ob nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v mejah iz 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje pritožnik izpodbija zato, ker naj bi sodišče previsoko ocenilo potrebe mladoletnega sna Leona, pri čemer izrecno ugovarja višini stroškov obleke (ki naj bi znašali 5.000,00 SIT mesečno in ne 6.600,00 SIT), stroškom za plenice (ki jih ni, sodišče pa jih je upoštevalo v višini 4.000,00 SIT) in kolektivnim stroškom (ki naj bi znašali 10.000,00 SIT in ne 18.700,00 SIT). Stroške vrtca (22.200,00 SIT), igrač (1.500,00 SIT) in prehrane doma (10.500,00 SIT) priznava. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z oceno v pritožbi izpodbijanih stroškov preživljanja otroka. Strošek 6.600,00 SIT mesečno, kar ni niti 80.000,00 SIT letno, ni pretiran. Otrok v starosti, kot je Leon, obleko razmeroma hitro prerašča in tudi hitro umaže. Cene sezonskih oblačil (zlasti letnih in zimskih) so različne in ocena 6.600,00 SIT povprečno mesečno je zato povsem primerna. Kot ugotavlja sam toženec v pritožbi, je s sodbo določena preživnina za določeno otrokovo starostno obdobje v enakem znesku, čeprav so se morda v tem obdobju potrebe otroka nekoliko spreminjale (po njegovi oceni naj bi bile potrebe večjega otroka večje). Po oceni pritožbenega sodišča v starostnem obdobju od 2 do 4 let praviloma ne prihaja do bistveno spremenjenih potreb otroka, ki bi narekovale odmero različne preživnine po posameznih obdobjih, kolikor te niso povezane z njegovim vstopom v vrtec ali podobno. Tako je treba v zvezi s stroškom plenic, kateremu toženec oporeka, ugotoviti, da je bil ta strošek v začetku tega pravdnega postopka, ko je bil Leon star komaj dve leti, nedvomno potreben. Čeprav je morda ta sedaj strošek res odpadel, pa so zato nastopli drugi tudi zato, ker se otrok v starosti štirih let začne družiti s sovrstniki, zanimati za različne prireditve, namenjene otrokom ipd. Poleg tega so s preživljanjem otroka še številni drugi stroški, ki se denarno vnaprej niti ne dajo ovrednotiti (npr. stroški zdravil v času bolezni, stroški kozmetike in higiene). Zgolj dejstvo, da je otrok prenehal uporabljati plenice torej ne pomeni okoliščine, ki bi vplivala na spremembo višine preživnine. Tudi t.i. kolektivne stroške je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo. Za te stroške je znano, da s številom družinskih članov sicer naraščajo, vendar so v večštevilčnih družinah na osebo nižji kot v družinah z manjšim številom družinskih članov. Logično pa je, da se računajo na člana družine in jih ni mogoče enostavno zmanjševati tako, kot to prikazuje toženec: nenazadnje je tudi strošek najemnine za stanovanje odvisen od števila družinskih članov, saj bi manjštevilna družina lahko najela manjše stanovanje in zanj plačevala nižjo najemnino. Torej je edino prav, da se stroški obračunavajo tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz dosedaj prikazanih številčnih podatkov je razvidno, da v denarju ocenjene mesečne potrebe otroka znašajo 63.500,00 SIT (22.200,00 SIT vrtec + 10.500,00 SIT prehrana doma + 1.500,00 igrače + 4.000,00 SIT plenice oz. drugo + 6.600,00 SIT obleka + 18.700,00 SIT kolektivni stroški). Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da znašajo 67.560 SIT, a kot že rečeno, to na porazdelitev preživninskega bremena med preživninska zavezanca ne vpliva. Ob določanju preživnine namreč sodišče poleg otrokovih potreb upošteva možnosti vsakega izmed staršev in določi višino prispevka za preživljanje v sorazmerju s temi možnostmi (79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Že samo groba primerjava teh zmožnosti pokaže, da so toženčeve možnosti večje: ima le eno preživninsko obeznost, plačo v primerjavi s tožničino v razmerju 1:1,3, poleg tega pa še dohodek iz dejavnosti, ki je v obdobju 1.8.1998 do 26.11.1999 znašal 3.705.953,00 SIT oziroma neto (po odbitju stroškov, ki jih v višini 1.170.000,00 SIT zatrjuje toženec) 2.535.953,00 SIT ali 158.497,00 SIT mesečno. Porazdelitev preživinskega bremena 59.000,00 SIT (63.500,00 SIT - 4.500,00 SIT otroškega dodatka) v razmerju 24.000,00 SIT (tožnica) : 35.000,00 SIT (toženec) ali 1:1,45 je zato povsem primerna. Ostane še odgovor na grajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povezano z ugotovitvijo toženčevih zmožnosti, za katero pa je že iz prejšnjega odstavka obrazložitve razvidno, da je pritožbeno sodišče ni štelo za utemeljeno. Gre za toženčevo trditev, da je njegova dejavnost podjetnika posameznika v mirovanju in mu sedaj Komunala ne nudi več ustreznega dela. Potrdilo Komunalnega podjetja Novo mesto je bilo izdano v novembru 1999 in se je nanašalo na obdobje 1.8.1998 do 26.11.1999. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 21.1.2000, pritožba zoper njo pa vložena 7.3.2000. Četudi toženec v tem času še ni prejel nobenega nadalnjega naročila, to zaenkrat ne kaže na njegovo nemožnost pridobivanja dohodka iz dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, toženec pa se bo kot podjetnik vendarle lahko potrudil, da bo lahko s svojimi možnostmi otroku zagotovil preživnino, ki bo ustrezala njegovim potrebam. Kolikor pa bi v tej smeri vendarle prišlo do spremenjnih okoliščin, bi bila morda to lahko podlaga spremembi preživnine. Za mesec avgust 1998 je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo preživnine v znesku 23.000,00 SIT. Nižjo preživnino za ta mesec je sodšče določilo zato, ker v tem mesecu otrok še ni obiskoval vrtca. Po toženčevih navedbah v vlogi z dne 13.11.1998 se je tožnica odselila iz skupnega bivališča dne 14.11.1998. Tožnica je torej že tudi za mesec avgust morala kriti določen del t.i. kolektivnih stroškov zase in za otroka. Četudi je bil gmotni položaj toženca takoj ob prihodu s služenja vojaškega roka nekoliko slabši, pa se tudi na ta čas nanaša plačilo Komunalnega podjetja Novo mesto in ki je, kot je bilo že omenjeno, mesečno znašalo povprečno 158.497,00 SIT. Ob takšnih prejemkih v primerjavi s tožničinimi pa določitev nižje preživnine za mesec avgust 1998 ni na mestu. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter materialnopravno pravilno odločilo. Pritožba toženca je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.