Jedro

Ker z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 34/91) glede davka od dohodka iz premoženja ni določena izjema, velja za plačilo davka od najemnine, plačane v letu 1991 za več let, določba 65. člena zakona o dohodnini iz leta 1990. To pomeni, da davčno osnovo predstavlja sorazmerni del najemnine, ki odpade na posamezno leto.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.7.1992, s katero ji je bil odmerjen davek od dohodkov iz premoženja, doseženim z oddajanjem poslovnih prostorov in posebni republiški ter občinski davek od plačil za storitve. V obrazložitvi navaja, da je najemnik s financiranjem krovskih del poravnal najemnino za čas od septembra 1990 do januarja 1991. Krovska dela so bila plačana 26.8.1991 in je tako organ prve stopnje na podlagi 65. člena zakona o dohodnini pravilno štel, da je tožnica v letu 1991 z oddajanjem poslovnega prostora dosegla dohodek, ki zmanjšan za plačani 10 % posebni republiški in občinski davek od plačil za storitve v skupnem znesku 17.200,00 SIT, znaša 68.800,00 SIT. Od celotnega dohodka so bili odšteti normirani stroški v višini 40 % in na to odmerjen davek.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala, da so bili dejanski stroški vzdrževanja višji od normiranih, kar je razvidno iz predračuna del. Dela so bila dokončana v letu 1992, zato meni, da je obdavčitev možna šele v letu 1993. Drugih dohodkov iz naslova najemnine tožnica ni imela, bili pa so še drugi stroški, ki niso prikazani (beljenje, urejanje okolice, ogrevanje). Glede na to, da zakon ne precizira takšnih primerov, upravni organi pa v občinah različno tolmačijo zakon, predlaga, da sodišče to upošteva in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za davek od dohodka iz premoženja, doseženim z oddajanjem poslovnih prostorov. Ni sporno, da je najemnina bila poravnana s financiranjem krovskih del, ki so bila plačana ob podpisu pogodbe 26.8.1991. Ugotovitev tožene stranke, da je s tem bila poravnana najemnina za čas od meseca septembra 1990 do januarja 1991 je sicer v nasprotju s podatki spisa, saj je iz priložene poravnave razvidno, da se s financiranjem krovskih del poravna najemnina od meseca septembra 1990 do januarja 1992. Toda ne glede na to nepravilnost, je pravilen zaključek, da gre za primer, ko je najemnina plačana za več let. Ker so krovska dela bila plačana 26.8.1991, tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno štel, da je tožnica v letu 1991 z oddajanjem poslovnega prostora dosegla dohodek, pri čemer se sklicuje na določbo 65. člena zakona o dohodnini. Iz citiranega besedila 65. člena zakona o dohodnini je mogoče zaključiti, da sta oba organa uporabila spremenjeno določbo 65. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 34/91), ki velja od 1.1.1992 dalje, čeprav gre za odmero dohodnine za leto 1991. Glede na določbo 4. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90), da se višina dohodnine in davkov ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katero se dohodnina odmerja, če s tem zakonom ni drugače določeno, bi v obravnavani zadevi morala biti uporabljena določba 65. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90), saj navedeni zakon ne določa drugače. Po določbi 65. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 pa se v primeru, ko je dohodnina plačana za več let vnaprej, davek plačuje toliko let, za kolikor je bila najemnina plačana. Davčno osnovo za posamezno leto tvori sorazmerni del najemnine. Upoštevajoč to določbo, bo v dopolnjenem postopku potrebno ugotoviti, kolikšen znesek najemnine odpade za posamezno leto in tako določiti davčno osnovo za vsako leto. Plačilo davka je torej odvisno od višine najemnine, ki odpade na posamezno leto in ne od tega, kdaj so bila opravljena krovska dela, kot to zmotno meni tožnica.

Tožnica je v pritožbi tudi zatrjevala, da so stroški vzdrževanja višji od normiranih. Na ta pritožbeni ugovor tožena stranka ni odgovorila. V odločbi citira samo vsebino določbe 2. odstavka 61. člena zakona o dohodnini, po kateri se priznajo dejanski stroški vzdrževanja in upravljanja, če zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, ne da bi obrazložila, zakaj meni, da tožnici ni mogoče priznati višjih stroškov od normiranih. S tem so bila kršena pravila postopka, saj mora organ druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zaradi česar jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP). Tožena stranka bo tako v ponovnem postopku morala presoditi tudi ta pritožbeni ugovor in oceniti ponujena dokazila glede višjih stroškov. Seveda pa bo mogoče upoštevati le tiste stroške, ki se nanašajo na poslovni prostor, kateri je bil oddan v najem.

Materialni predpis je bil torej nepravilno uporabljen. Kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev. Zato je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena citiranega zakona. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.