Jedro

Reparacijski zahtevek se praviloma uveljavlja sočasno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma nezakonitosti premestitve. Tožnik je od zapadlosti posameznega mesečnega zneska na plačilni dan dalje imel vse pravne možnosti, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov razlike za čas nezakonite premestitve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 62,80 EUR mesečno za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v višini 621,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter da se toženki naloži plačilo stroškov postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pravila o zastaranju, ker je zavzelo stališče, da je petletni zastaralni rok začel teči od zapadlosti terjatev na plačilni dan. Poudarja, da tožnik takrat še ni imel pravice terjati izplačila razlike v plači. Pravica je po mnenju tožnika lahko nastala šele s pravnomočnostjo sodbe Pdp 1137/2015, s katero je pritožbeno sodišče razveljavilo sklepa toženke o premestitvi tožnika, kar pomeni, da pred tem zastaranje terjatev ni moglo začeti teči. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-1117/12, Up-89/14 ter izpostavlja, da je treba pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali preprečeno uveljavljanje zahtevkov. V tem oziru poudarja, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi tožbo na izplačilo razlike v plači vložil pred odločitvijo sodišča o zakonitosti sklepa o premestitvi, saj bi bilo v nasprotnem primeru tožniku kot delavcu nesorazmerno oteženo uveljavljanje terjatev. Trdi, da sta sodbi VIII Ips 286/2007 in VIII Ips 393/2008, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, s prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča preseženi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača znesek v višini 62,80 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je med strankama predhodno potekal delovnopravni spor zaradi premestitve tožnika z delovnega mesta višji kriminalist specialist na delovno mesto višji policist, zaradi česar je bil tožnik uvrščen iz 29. v 28. plačni razred. Spor se je zaključil s sodbo Pdp 1137/2015 z dne 17. 3. 2016 v povezavi s sodbo I Pd 1918/2011 z dne 25. 9. 2015, s katero je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep toženke z dne 2. 6. 2011 o premestitvi tožnika in Sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 11. 2011 ter odločilo, da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delovno mesto višjega kriminalista specialista ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta. Tožnik je na podlagi odločitve, da se razveljavita sklepa o premestitvi, za navedeno obdobje vtoževal plačilo razlik v plači med 29. in 28. plačnim razredom.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja. Odločilo je, da so, ker je bila tožba vložena 11. 1. 2021 so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice (202. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1) in triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti (347. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zastarale vse vtoževane (mesečne) glavnice in zakonske zamudne obresti. Zavzelo je stališče, da terjatve iz naslova plače zapadejo na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (134. člen ZDR-1), zastaranje pa začne teči prvi dan po zapadlosti, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ).

7.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da zastaralni roki terjatev iz naslova plačila razlike v plači začnejo teči pred pravnomočno sodbo o razveljavitvi sklepov o premestitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o zastaranju, ko je odločilo, da so terjatve iz naslova plač (reparacijske terjatve) zapadle na plačilni dan, mesečno najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec in da je zastaranje začelo teči prvi dan po zapadlosti, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Navedeno stališče je v skladu z enotno sodno prakso, ki jo je Vrhovno sodišče vzpostavilo s sodbo VIII Ips 393/2008, po kateri tako za odškodninske kot tudi reparacijske terjatve iz naslova plač velja, da se zapadlost ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, temveč terjatve zapadejo v plačilo na dan, ko bi bile izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Enako stališče velja za reparacijske zahtevke zaradi nezakonite premestitve, kakršnega uveljavlja tožnik v tej zadevi.

8.Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da pred pravnomočno razveljavitvijo sklepov o premestitvi ni mogel zahtevati plačila razlik v plači iz tega naslova. Reparacijski zahtevek se praviloma uveljavlja sočasno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma nezakonitosti premestitve. Tožnik je od zapadlosti posameznega mesečnega zneska na plačilni dan dalje imel vse pravne možnosti, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov razlike za čas nezakonite premestitve, pa tega ni storil vse do 11. 1. 2021. Če je tožnik menil, da je zaradi premestitve prikrajšan v plači, bi lahko v sporu glede nezakonitosti premestitve uveljavljal tudi plačilo razlik v plačah.¹ Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je to zahteval šele po poteku petletnega zastaralnega roka (202. člen ZDR-1).

9.Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1117/12, Up-89/14, ki naj bi presegla sodbi VIII Ips 286/2007 in VIII Ips 393/2008. Ta se nanaša na razlago glede teka zastaralnih rokov v primeru posebno utemeljenih okoliščin v primeru odškodnin ''izbrisanih''. Tožnik v svojih pritožbenih navedbah ni izkazal nikakršnih okoliščin, ki bi v luči odločbe Ustavnega sodišča predstavljale takšne nepremagljive ovire, da bi dejansko onemogočile sodno uveljavljanje izpolnitve plačila razlik v plači. Tako ni mogoče šteti, da bi ta odločitev Ustavnega sodišča presegla sodno prakso delovnih sodišč v zvezi z zapadlostjo reparacijskih zahtevkov.

10.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).

-------------------------------

1V zadevi Pdp 1137/2015 je tožnik postavil splošni zahtevek za priznanje vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega mesta višji kriminalist specialist.