Jedro

Da lahko sodišče poseže v pravnomočno odločitev o višini preživnine, mora najprej ugotoviti nastanek bistveno spremenjenih okoliščin na strani zakonca za plačilo preživnine ali upravičenca do preživnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni v točki I izreka tako, da se zavrne še preostali zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožeča stranka A. K. dolžan za mld. A. K. R., rojeno .... 2011 namesto preživnine določene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV P 137/2012 z dne 18. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 347/2013 z dne 1. 8. 2013 v višini 180,00 EUR od 10. 3. 2014 dalje plačevati znižano mesečno preživnino v višini 150,00 EUR, vse na račun matere in zakonite zastopnice D. R.. Do pravnomočnosti sodbe dospele preživninske obroke mora plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v R Sloveniji, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem obvestilu centra za socialno delo. V primeru zamude pri plačevanju mesečnih preživninskih obrokov je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude posameznega preživninskega obroka do dneva plačila.

II. Spremeni se točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje in se sedaj glasi: “Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 604,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.”

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 405,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo IV P 165/2014 z dne 11. 3. 2015 je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znižanje preživnine in je odločilo, da je tožeča stranka dolžna za 30,00 EUR plačevati manj preživnine kakor je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, IV P 137/2012 z dne 18. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 347/2013 z dne 1. 8. 2013. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ima zakonita zastopnica tožene stranke sedaj nekoliko boljše finančno stanje, kot ga je imela ob določitvi preživnine, tožnik pa je brez dohodkov in nima možnost prejemanja nadomestila od dohodkov iz družbe katere lastnike je bil. Ne gre pa za tako velike spremembe, da bi opravičevale mesečno znižanje preživnine za 80,00 EUR. Potrebe mld. A. še vedno znašajo okoli 380,00 EUR mesečno, prej pa so znašale 450,00 EUR in sodišče meni, da tožnik ob dejstvu, da sicer nima rednih prilivov, je pa lastnik kmetije in je sposoben delati, dolžan prispevati k preživljanju mld. A. preživnino v višini 150,00 EUR mesečno. Sodišče meni, da bo tožnik zmogel plačevati preživnino v višini 150,00 EUR in s tem ne bo ogroženo njegovo preživljanje, bo pa s tem denarnim prispevkom k preživljanju otroka prispeval nekaj manj kot polovico vseh stroškov mld. otroka, na materi pa bo še naprej vsa vzgoja in oskrba, ki v denarju nista izmerljiva, pri pokritju stroškov pa ji bo v pomoč otroški dodatek, ki ga prejema. Pri tem je uporabilo določbe člena 132 in 129a Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Odločitev o pravdnih stroških je sprejelo na podlagi določbe člena 413 ZPP.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Toženka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o tem, da so se spremenile razmere na strani pravdnih strank nasprotuje in meni, da pri tožniku ni prišlo do nikakršnih spremenjenih okoliščin v zvezi z višino njegovega dohodka. Tožnik je namreč že pred zaključkom sojenja v zadevi IV P 137/2013 navajal, da njegova družba O.-R. in K. d.n.o. ne posluje več. Prav tako je v postopku predložil sklep o prenehanju družbe v skrajšanem postopku dne 17. 1. 2013 ter na naroku navajal, da se bo firma zaprla, da je potrebno kriti še obveznosti, da se na zavodu še ni prijavil ter da nima nobenih prejemkov. Sodišče je v predmetni zadevi kot spremenjeno okoliščino štelo, da je bila firma, katere družbenik je bil tožnik, izbrisana dne 28. 2. 2013, to je po zadnji glavni obravnavi v zadevi IV P 137/2012, ter da iz tega naslova tožnik nima več možnosti pridobivanja dohodkov niti tisti, ki so bili izkazani s plačilnimi listinami za mesec november 2012, december 2012 in januar 2013 v neto izplačilih 585,56 EUR do 600,00 EUR. Slednje je neutemeljeno, saj je višje sodišče v zadevi Cp 347/2013 ob odločanju že razpolagalo z dokazilom o izbrisu firme, katere družbenik je bil tožnik, prav tako je razpolagalo z višino prihodkov uradno pridobljenih pri DURS, kakor tudi s tožnikovimi plačilnimi listinami. Iz same izpovedbe tožnika izhaja, da sploh pri njemu ni prišlo do nobenih spremenjenih okoliščin, tako tudi v času odločanja o določitvi preživnine v zadevi IV P 137/2012 očitno ni imel nobenega priliva iz naslova poslovanja družbe O.-R. in K. d.n.o. in prilivov tudi zaradi zaprtja poslovanja nima niti sedaj. Tako se izkaže, da ima tožnik očitno vir prihodkov, ki ga sicer sodišču niti v zadevi IV P 137/2012, niti v predmetni zadevi ne izda, dejstvo pa je, da tožnik prihodke ima, kar izhaja iz njegovega dobroimetja na TRR in iz njegove lastne izpovedbe o tem, kakšne ima stroške ter nenazadnje iz dejstva, da nima rednega vira prihodka, pa je doslej kljub temu mesečno plačeval po 180,00 EUR preživnine za toženko. Ker je višje sodišče določilo preživnino glede na stanje ob zaključku naroka za glavno obravnavo v zadevi IV P 137/2012, to pa je bilo v januarju 2013, je za samo odločitev o preživnini v predmeti zadevi ter v zvezi s tem za ocenjevanje spremenjenih okoliščin na strani tožnika irelevantno dejstvo, da je tožnik imel od 4. 3. leta 2013 do 5. 11. 2013 nadomestilo za brezposelnost mesečno 361,74 EUR neto katerega sedaj ne prejema več, saj je navedeno nadomestilo začel prejemati po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo v zadevi IV P 137/2012. Toženka meni, da je sodišče tudi neutemeljeno uporabilo podatke o stanju na tožnikovem računu v mesecu novembru 2014 in ga primerjalo s stanjem v mesecu januarju 2013, iz razloga, ker gre za dva meseca, ki v tožnikovem primeru nista primerljiva, ker v tem obdobju ni mogel prejeti subvencij. Prav tako ne drži, da se je finančno stanje zakonite zastopnice od določitve preživnine dalje izboljšalo. Res je, da zakonita zastopnica sedaj dela 8 ur, ob določitvi preživnine pa je delala 4 ure, vendar je imela skrajšan delovni čas zaradi starševstva, kar pomeni, da je že prej prejemala isti mesečni prihodek kakor sedaj prejema plačo. Zakonita zastopnica je tudi ob določitvi preživnine prejela regres, v približno isti višini kot ga je prejela sedaj in tudi glede tega pri njej ni prišlo do nobenega izboljšanja dejanskega stanja, kvečjemu ima zakonita zastopnica višje stroške, katerih pa sodišče neutemeljeno ob razsojanju ni upoštevalo. Tako zakonita zastopnica sedaj plačuje višjo najemnino kot jo je ob določanju preživnine. Prav tako sedaj potekajo stiki pod nadzorstvom na CSD Š. in sicer enkrat tedensko, kar za zakonito zastopnico predstavlja dodaten strošek. Z rastjo in razvojem je prišlo tudi do povečanih potreb mld. toženke tako glede prehrane, oblačil, obutve, saj je toženka v obdobju intenzivne rasti, ko zelo hitro preraste oblačila in obutev. Po mnenju toženke je sodišče ugotovilo okoliščine, ki pa ne predstavljajo bistveno spremenjene okoliščine pri določitvi preživnine in, ki bi bile takšne stopnje, da bi utemeljevale znižanje preživnine. Toženka meni, da do spremembe okoliščin, ki bi narekovale znižanje mesečne preživnine za 30,00 EUR, po določitvi preživnine v postopku IV P 137/2012 ni prišlo, zato je sprememba neutemeljena in zato tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da se pravno relevantne okoliščine za spremembo odločitve višine preživnine, niso bistveno spremenile. Zato je v nadaljevanju sodišče neutemeljeno na novo določilo višino preživnine in sicer tako, da jo je zmanjšalo za 30,00 EUR. Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo člena 132 ZZZDR, ki uvaja sistem prilagajanja preživnin spremenjenim osebnim okoliščinam in preživninskim okoliščinam preživninskih upravičencev in zavezancev (zvišanje, znižanje, ukinitev preživnine). Iz dejanskih ugotovitev in primerjave preživninskih zmožnosti obeh preživninskih zavezancev, tako očeta kot matere, in sicer v primerjavi z dejanskim stanjem kot je bilo ugotovljeno v pravdnem postopku, ki je pravnomočna podlaga za plačevanje preživnine in sicer opr. št. IV P 137/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 347/2013 z dne 1. 8. 2013 pa izhaja, da se preživninske sposobnosti tožene stranke niso bistveno spremenile, prav tako se niso bistveno spremenile preživninske sposobnosti tožeče stranke, ki je zavezana za plačevanje preživnine. Pravilno pritožba opozarja, da izhaja iz sodbe VSC Cp 347/2013 z dne 1. 8. 2013, da tožnik kot zavezanec za plačevanje preživnine iz naslova zaposlitve, takrat ni imel prejemkov. Toženec že takrat ni bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, stanje na kmetiji katere lastnik je, pa je takšno, da toženec ni gojil živine. Zaradi opremljenosti s stroji in mehanizacijo pa kosi in spravlja krmo, z izkupičkom od prodaje, pa je v letu 2012 zaslužil 1.000,00 EUR, njive pa je dajal v brezplačen najem. Zaradi kmetovanja na kmetiji je toženec prejel tudi subvencijo v znesku 758,00 EUR, subvencija in dohodek od prodaje krme pa sta njegova edina dohodka iz kmetijske dejavnosti. Sodišče je zaključilo, da kljub temu, da so prihodki tožnika nizki in so pridobitne zmožnosti toženca zelo majhne, bo toženec od 1. 10. 2012 dalje zmožen plačevati preživnino v znesku 180,00 EUR. To preživnino je toženec, sedaj tožnik, redno plačeval. Tožnik je tožbo za znižanje preživnine vložil 10. 3. 2014, odločitev sodišča druge stopnje pa je bila sprejeta 1. avgusta 2013 in iz primerjave preživninskih sposobnosti tožnika se izkaže, da sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi ugotovilo spremembe preživninskih sposobnosti na strani tožeče stranke. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih sprememb na strani matere mld. tožnice glede njenih preživninskih in pridobitnih sposobnosti. Sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, da so današnje mesečne potrebe mld. otroka 450,00 EUR in sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zaključilo, da so se njene preživninske potrebe znižale za 70,00 EUR. Čeprav so se nekoliko znižali stroški za vrtec, pa so se na drugi strani povečali njeni stroški za bivanje, saj je sodišče ugotovilo, da ima zakonita zastopnica sedaj večje stanovanje in najemnina znaša 116,00 EUR, prej pa je znašala 97,00 EUR. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da se niso na strani matere mld. otroka bistveno spremenile njene finančne zmožnosti, čeprav se je zaposlila za osem ur, ker je že prej prejemala nadomestilo za starševstvo, saj je delala skrajšan delovni čas in je že prej prejemala isti mesečni dohodek, kakor sedaj prejema plačo. Obe sodišči, v tem in v prejšnjem postopku pa sta nadalje še ugotovili, da bo na materi še naprej vsa vzgoja in oskrba mld. otroka, ki v denarju nista izmerljivi, pri pokritju stroškov pa ji bo v pomoč otroški dodatek, ki ga prejema (otroški dodatek je namenjen otroku in ne staršem). Ker tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih sprememb pri ugotavljanju preživninskega bremena obeh staršev, in da se preživninske sposobnosti tožeče stranke, to je očeta mld. otroka, niso bistveno spremenile, prav tako se bistveno niso spremenile preživninske zmožnosti matere mld. tožnice, je sodišče prve stopnje materialno pravno neupravičeno poseglo v že pravnomočno določeno preživnino in je s tem tudi zmotno uporabilo določbo 129. člena ZZZDR. Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine za otroka po 132. členu ZZZDR je potrebno upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129.a člena ZZZDR, saj mora pri odmeri preživnine sodišče upoštevati otrokovo korist in potrebe upravičenca ter zmožnosti zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah). Ker v izpodbijani sodbi ni mogoče ugotoviti bistveno spremenjenih okoliščin na strani pravdnih strank, je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in ob uporabi določbe prvega odstavka 351. člena ZPP in 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del zahteve tožeče stranke za znižanje preživnine še za nadaljnjih 30,00 EUR.

6. Tožeča stranka v sporu na prvi stopnji zaradi spremenjene odločitve sodišča druge stopnje ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji kot jih je priglasila tožena stranka v stroškovniku z dne 22. 1. 2015, zato mora povrniti nagrado za postopek po tar. št. 1100 v znesku 188,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 174,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 20,00 EUR, dvakrat potne stroške v znesku 111,00 EUR, parkirnino v znesku 1,80 EUR, vse povečano z 22 % DDV po tar. št. 6007. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP.

7. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške kot jih je priglasila in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 20,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 405,04 EUR. Te stroške je dolžna povrniti na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih