Jedro

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar, če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku. Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa za izvršbo šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Ko torej dolžnik obrazloženo ugovarja, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, tj. s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Da pa bi lahko sodišče o tem presojalo, mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek, pri čemer dejanski podatki, ki jih vsebuje verodostojna listina, ne predstavljajo njenih dejanskih navedb, saj gre za listino, ki ima v pravdnem postopku le dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe, ne more pa jih nadomestiti. Če tožeča stranka trditvene podlage ne navede, je njena tožba nesklepčna, sodišče pa mora tak tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13.10.2005, opr. št. P., razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.08.1997, opr. št. I. razveljavi še v 1. in 3. točki izreka ter se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožeči stranki 12.802,52 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila tožeča stranka, ki navaja, da je predlogu za izvršbo predložila verodostojno listino - izpisek iz knjigovodske evidence - v kateri so navedeni posamezni stroški, ki se vtožujejo, tako vrsta posameznega stroška kot njegova višina. Stališče, da taka listina ne predstavlja trditvene podlage tožeče stranke, je napačno, saj se je tožeča stranka v svoji vlogi sklicevala na posamezne stroške in ob tem tudi pojasnila, kako so s-e ti delili. Naziranje, da izpisek iz knjigovodske evidence ni del predloga za izvršbo, je neutemeljeno, saj je potrebno predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine le-to predložiti, sodišče pa sklepa o izvršbi brez nje sploh ne bi izdalo. Pomen verodostojne listine je ravno v tem, da podatki, ki so v njej zajeti, predstavljajo verodostojne podatke o stanju, vrsti in višini dolga. Tožeča stranka je sklicujoč se na verodostojno listino pojasnila, kakšna je višina posameznega stroška, zato zaključek sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila, katere stroške in v kakšni višini jih vtožuje, predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje še navaja, da je pojasnila, kako so se posamezni stroški delili, toženka pa je zgolj pavšalno ugovarjala načinu obračunavanja, saj ni z ničemer pojasnila, zakaj je bilo obračunavanje stroškov napačno. Ob takšnih navedbah toženke se sodišče v način razdelitve posameznih stroškov ni bilo dolžno spuščati. Predlaga, da pritožb-eno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), o čemer je bil pritožnik pravilno poučen v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar, če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku (primerjaj 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 44/2006 - uradno prečiščeno besedilo, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ), kot se je to zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ko torej dolžnik (sedaj toženka) obrazloženo ugovarja na podlagi verodostojne listine izdanemu sklepu o izvršbi, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, tj. s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Da bi lahko sodišče o tem presojalo, pa mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek (primerjaj 212. člen ZPP). Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa za izvršbo šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku, ter imajo le še naravo dokazne listine (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.04.2005, opr. št.Cp).

Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice (Juhart, dr. J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1974, str. 271). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da dejanski podatki, ki jih vsebuje verodostojna listina, ne predstavljajo dejanskih navedb tožeče stranke, saj gre, kot že rečeno, za listino, ki je lahko "le" dokaz v pravdnem postopku, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe, ne more pa jih nadomestiti. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ustreznih navedb sploh ni podala, saj je zmotno menila (kot je to razvidno tudi iz njenih pritožbenih navedb), da je verodostojna listina del predloga za izvršbo in torej tudi del tožbene/trditvene podlage. Pogoj, da tožeča stranka v postopku z zahtevkom uspe, je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti) (glej Zobec, J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 349). Tako za navajanje dejstev kot za predlaganje dokazov velja "čisto" razpravno načelo, kar pomeni, da je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem in samo v rokah strank, sodišče pa kot podlago za svojo odločitev ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla (glej Triva, dr. S., Bejalec, dr. V., Dika, dr. M., Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 142). Na podlagi obrazloženega se stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja v pritožbi (češ da so podatki, navedeni v verodostojni listini, del njene trditvene podlage, zato naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP), izkaže kot neutemeljeno.

V predmetni zadevi je tožeča stranka kot upravnica objekta, v katerem je toženka lastnica stanovanja, vtoževala plačilo glavnice 12.802,52 SIT, pri čemer je v pripravljalni vlogi še pojasnila, kako so se posamezni stroški delili (pri čemer so te navedbe o ključu delitve, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pomanjkljive), ni pa zatrdila in pojasnila, kolikšen del tožbenega zahtevka odpade na katerega (tj., na katero vrsto) od navedenih stroškov. Glede na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje ni moglo odločiti drugače, kot da je sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo, saj le-ta nima dejanske podlage (nesklepčna tožba - primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 09.03.2005, opr. št. II Cp 1388/2004). Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka namreč ne more soditi na podlagi vsebine toženčevega ugovora, verodostojne listine in drugih predloženih dokazov, ne da bi tožeča stranka podala ustrezne tožbene navedbe.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo.