Jedro

Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na parceli št. 1401/3 k.o. B. kot služeči stvari obstoji služnostna pravica peš hoje in vožnje z motornimi vozili, ki poteka vzdolž meje s parcelo št. 1401/1 k.o. B., in sicer od parcele št. 3930/1 k.o. B. v širini obstoječe tlakovane poti, ki poteka po parceli 1401/3 k.o. B., največ pa v širini 2,84 m in dolžni 25 m do zavoja na parcelo 1401/1 k.o. B., v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine s parc. št. 1401/1 k.o. B. (I. točka izreka). Toženkama je naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 1.178,16 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zavrnilo njun ugovor, da služnost na lastni stvari ni mogoča. Prva toženka je bila do leta 2012, ko je umrla njena mati ter mati prvega tožnika, solastnica gospodujoče parcele do 1/6 celote, na zapuščinski obravnavi pa se je odpovedala svojemu deležu na tej nepremičnini, prav tako pa dednemu deležu po materi, kakor izhaja iz sklepa o dedovanju D 274/2012 z dne 4. 9. 2012. Ker je bila toženka do leta 2012 tako hkrati (so)lastnica tako gospodujoče kot služeče parcele, služnost ni mogla nastati in se priposestvovanje pred tem obdobjem ni moglo začeti. Stvarna služnost je namreč pravica za potrebe gospodujoče nepremičnine izvrševati določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča nepremičnina). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujočo in služečo) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste nepremičnine pojmovno izključena, s tem pa tudi priposestvovanje takšne služnosti, kar po navedbah pritožbe podpirajo tudi stališča sodne prakse. Pritožnica vztrajata tudi, da je bila uporaba sporne služnostne poti tožnikom dovoljena le do preklica oziroma do ureditve lastnega dostopa do javne ceste za potrebe njihove nepremičnine in je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo vsebino takšnega dogovora, ki je bil sklenjen po smrti očeta prvega tožnika in prve toženke, ko so se urejala medsebojna lastniška razmerja. Toženka je pri tem dobila parcelo, na kateri je zgradila hišo, ter sporno pot. Prvostopenjsko sodišče v 14. točki obrazložitve izraža dvom v obstoj dogovora o uporabi sporne poti do preklica, v 15. točki obrazložitve pa nato temu dogovoru pripiše naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Glede na navedeno pa se po prepričanju pritožbe sodišče sploh ni jasno predelilo, ali je bil (po toženkah zatrjevan) dogovor sploh sklenjen ali ne, tako da je zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter notranjih protislovij izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo odločb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče, ko sklepa, da mama prvega tožnika ter prve toženke v primeru dogovora za uporabo poti do preklica ne bi celotne parcele ogradila z ograjo, prezre, da je bila predmetna ograja postavljena že leta 1964, kar je bilo med pravdnimi strankami nesporno. Prva toženka pa je dobila parcelo za izgradnjo hiše ter sporno pot kasneje, ko je bil sklenjen tudi dogovor o uporabi poti do preklica. Tlakovano pot je financirala toženka, sodišče prve stopnje pa ne pojasni, na osnovi česa zmotno sklepa, da naj bi pot sofinancirala mama, zato izpodbijana sodba nima potrebne obrazložitve. Dogovor je bil znan tudi prvemu tožniku, ki je izpovedal, da je bila sporna pot leta 1974 prenesena na toženke, nato pa neprepričljivo nadaljeval, da podpis na pogodbi naj ne bi bil njegov. Prvi tožnik je takrat že bil polnoleten in seznanjen tudi s predmetnim dogovorom. Lasten dostop za potrebe hiše prve toženke je bil v interesu vseh in bi preprečil spore med pravdnimi strankami. Sodišče prve stopnje je obravnavanemu dogovoru zmotno pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti, saj spregleda, da bi toženki v primeru, ko rok za ureditev lastnega dostopa do javne ceste za potrebe nepremičnine tožnikov ni bil določen, vedno imeli možnost zahtevati ureditev lastnega dostopa do javne ceste v primernem roku, v kolikor ta ne bi bil urejen, bi dogovor štel za preklican. Sodišče pa bi tožbeni zahtevek moralo zavrniti že zato, kjer je prvi tožnik služnost izvrševal s silo. V tem primeru služnosti vendar ni mogoče priposestvovati (54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR in 217. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Ob sporni poti je namreč sadil različne rastline, do toženk pa je bil nesramen in agresiven. Priča A. J. je namreč povedal, da so se zaradi groženj prvega tožnika umaknili v notranjost hiše, tudi iz dopisa odvetnika z dne 17. 7. 2013 pa izhaja, da je prvi tožnik napadal prvo toženko. Nejasna in nepravilna pa je tudi utemeljitev sodišča, da naj bi tožnika posest izvrševala dobroverno. Dobrovernost namreč ni pogoj za priposestvovanje služnosti, tudi sicer pa je tožnik vedel, da je sporna pot v lasti toženk. Sam je namreč izpovedal, da je bila leta 1974 prenesena nanje, neprepričljiv pa je bi pri tem, da podpis na pogodbi ni njegov. Ker nepremičnina tožnikov leži tik ob javni cesti, pa tudi ni nobene potrebe, da se za dostop do te nepremičnine uporablja sporna pot. Zaradi nekoristnosti in nepotrebnega obremenjevanja sosednje (služeče) nepremičnine, služnost tako niti ni mogla nastati. Glede na obrazloženo toženki sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži povračilo pravdnih stroškov toženk. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožnika v pritožbenem odgovoru v celoti prerekata pritožbene navedbe toženk in se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in se nanje sklicuje tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba notranje skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno razjasnilo vse ključne okoliščine obravnavanega primera, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati pravno pravilna.

6. V obravnavani zadevi ni sporno in izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige (priloga A2 in A3), da sta tožnika - zakonca, solastnika parcele št. 1401/1 k.o. B., v naravi stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem, toženki - mati in hči, pa solastnici sosednje ležeče parcele. št. 1401/3 iste k.o., ki se uporablja za potrebe dostopa do nepremičnin obeh pravdnih strank do javne ceste in v naravi predstavlja tlakovano pot. Prvi tožnik ter prva toženka sta brat in sestra. Tožnika v predmetnem postopku uveljavljata obstoj stvarne služnosti na parceli toženk št. 1401/3 v korist njune nepremičnine na temelju določb o priposestvovanju. V okviru dokaznega postopka se niti ni pokazalo kot sporno, da tožnika zatrjevano služnostno traso uporabljata za dostop do svoje nepremičnine, prav tako pa ne, da se uporablja za peš hojo ter vožnjo z osebnimi vozili. Nesporen je tudi potek sporne poti v naravi in je nazorno razviden iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo ob priliki ogleda na kraju samem (priloga C1). Sporno med pravdnimi strankami pa je, ali so se izpolnili pogoji za ex lege (z izpolnitvijo z zakonom določenih pogojev) pridobitev sporne potne služnosti kot stvarne pravice na temelju priposestvovanja. Z ozirom na zatrjevanja tožnikov, da se sporna pot uporablja za dostop do njune nepremičnine, ki predstavlja domačijo pravdnih strank, že od petdesetih let prejšnjega stoletja oziroma že več kot štirideset let, je sodišče prve stopnje pri pravni presoji pravilno izhajalo iz določb ZTLR, ki je veljal do 1. 9. 1980 do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003), ter pred tem datumom veljavnega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Po izvedenem dokaznem postopku in opravljenem dokaznem vrednotenju (8. člen ZPP), ki ga pritožba ne more omajati, pa je že zgolj ob uporabi določb ZTLR kot pravilen potrebno podpreti prvostopenjski zaključek o tem, da so se pogoji za nastanek sporne stvarne služnosti s priposestvovanjem v danem primeru izpolnili.

7. Najprej je potrebno kot pravno zmotno zavrniti pritožbeno prepričanje, da zaradi solastništva prve toženke na gospodujoči parceli do leta 2012 priposestvovalna doba ni mogla teči. Prva toženka je bila do leta 2012, ko je v okviru zapuščinskega postopka po pokojni materi svoj solastni delež odstopila prvemu tožniku – svojemu bratu (sklep o dedovanju D 274/2012 z dne 4. 9. 2012 v prilogi B4), sicer res solastnica parcele št. 1401/1 do 1/6 celote, vendar navedeno na tek priposestvovalne dobe ni imelo vpliva. Izhajajoč tako iz določb ODZ (§ 472 ODZ), ZTLR (prvi odstavek 49. člena ZTLR) kot sedaj veljavnega SPZ (210. člen SPZ) je (stvarna) služnost pojmovno opredeljena kot stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik dolžan glede svoje stvari nekaj trpeti ali opustiti, imetnik pravice pa je upravičen, da stvar v določenem obsegu uživa. O stvarni služnosti govorimo takrat, kadar je vsakokratni lastnik služečega zemljišča dolžan nekaj trpeti ali opustiti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča zaradi boljšega gospodarskega izkoriščanja tega zemljišča. Stališče pritožbe, da je za stvarno služnost pomembno razmerje med dvema nepremičninama, ki sta v lasti različnih titularjev, je načeloma sicer pravilno. Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice. Odraz tega pravila so tudi pozitivnopravne določbe (§ 526 ODZ, tretji odstavek 58. člena ZTLR in 224. člen SPZ), ki v primeru združitve lastniškega položaja na služeči in gospodujoči nepremičnini (konsolidacija) predvidevajo ex lege prenehanje služnosti. Ne drži pa, da so te določbe analogno uporabne tudi za primer, ko je (so)lastnik služeče nepremičnine hkrati tudi solastnik gospodujoče nepremičnine in obratno. Iz tega razloga ob takšnem lastniškem položaju tudi nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem ne more biti izključen, takšnega stališča pa ne podpirata ne pravna teorija ne sodna praksa, ki sta jasno izrazili prepričanje, da se načelo nemini res sua servit na solastniške položaje nad služečo ter gospodujočo nepremičnino ne razteza. Takšno stališče gradi na bistveni razliki med lastninsko pravico, ki njegovemu nosilcu zagotavlja izključno (najobsežnejšo) oblast nad stvarjo (lahko jo poseduje, uporablja, uživa na najobsežnejši način in z njo razpolaga), ter solastninsko pravico, ki solastnika upravičuje do posesti in uporabe stvari skupaj z drugimi solastniki sorazmerno s svojim solastniškim deležem brez poseganja v pravice drugih solastnikov. V ozir pri tem vzame, da je izvrševanje stvarne služnosti, čeprav se ta v zemljiško knjigo lahko vpiše le kot breme celotne služeče nepremičnine, praviloma vezano na določen njen realni del. Z ozirom, da solastninska pravica daje pravico do uporabe celotne nepremičnine, vendar le v sorazmerju z velikostjo solastniškega deleža, ne predpostavlja pa, da lahko posameznik realni del nepremičnine uporablja na določno opredeljen način, se tudi stvarna služnost v breme služeče nepremičnine v (so)lasti služnostnega zavezanca, ki je hkrati tudi solastnik gospodujoče nepremičnine, pokaže kot koristna. Četudi je prva toženka vsa upravičenja na služeči nepremičnini lahko izvrševala že zaradi (so)lastninske pravice na njej in v sporazumu z drugim solastnikom, pa navedeno ni mogoče trditi za druga solastnika gospodujočega zemljišča, to je tožnika, ki sta kljub solastninski pravici prve toženke na gospodujoči nepremičnini potno služnost na služeči nepremičnini v njeni solasti lahko priposestvovala. Možnost priposestvovanja sporne stvarne služnosti pa ne bi bila izključena niti, v kolikor bi bila tožnika hkrati tudi sama solastnika služeče nepremičnine. Takšno sklepanje narekuje konfliktna narava interesov solastninske skupnosti, kjer je položaj posameznega solastnika zaradi upravičenja zahtevati delitev solastne stvari v negotovosti. Ker posamezni solastnik lahko svoj idealni delež na nepremičnini v solastnini tudi (proti svoji volji) izgubi, kakor naj bi se zgodilo tudi v obravnavanem primeru,1 je izražen njegov interes, da kljub solastninskemu deležu na služeči nepremičnini pridobi oziroma ohrani tudi služnostno pravico na tej nepremičnini za potrebe gospodujoče parcele v njegovi (so)lasti.2 Pri ustanovitvi stvarne služnosti, kar velja enako za njen nastanek na podlagi priposestvovanja, je vselej potrebno izhajati iz koristi gospodujočega zemljišča. Takšna korist pa je v danem primeru, ko je prva toženka kot solastnica služeče nepremičnine do leta 2012 bila tudi solastnica gospodujoče nepremičnine, nedvomno izražena3 in ne vodi v zaključek, da priposestvovanje sporne stvarne služnosti do leta 2012 ni bilo mogoče, kot zmotno navaja pritožba.

8. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot pogoj za nastop priposestvovanja navaja tudi dobro vero tožnikov, tek priposestvovalne dobe pa računa od leta 1977, ko naj bi prva toženka po lastni izpovedbi postala (so)lastnica služeče nepremičnine. Četudi glede na zgoraj obrazloženo solastništvo prvega tožnika na služeči parceli ne gre šteti kot oviro za priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujoče parcele v njegovi solasti, že tek priposestvovalne dobe pred uveljavitvijo ZTLR dne 1. 9. 1980 od leta 1977 dalje sicer narekuje uporabo določb pred tem veljavnega ODZ. Četudi je citirani zakon glede na dikcijo § 1460 in § 1477 tudi za priposestvovanje služnosti v daljši, dvajsetletni priposestvovalni dobi, določal pogoj dobroverne posesti, pa se sodišču prve stopnje z vprašanjem dobrovernosti tožnikov v obravnavani zadevi ni bilo potrebno ukvarjati. Skladno z določbo prvega odstavka 54. člena ZTLR se je stvarna služnost namreč pridobila s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Za t.i. nepravo priposestvovanje, ki ga enako kot prej veljavni 54. člen ZTLR ureja tudi sedaj veljavni drugi odstavek 217. člena SPZ, je bilo za nastop stvarnopravnih učinkov namreč potrebno zgolj dvajsetletno dejansko izvrševanje služnosti ter dejstvo, da se ni izvrševala na nepošten način (vi, clam, precario - drugi odstavek 54. člena ZTLR), o čemer še v nadaljevanju. Podlaga za nastanek služnosti je tako dolgotrajno mirno izvrševanje služnosti, saj pozitivnopravna ureditev temelji na domnevi, da lastnik gospodujoče nepremičnine, če dalj časa dovoli izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristaja na njen nastanek. Slednje pa hkrati zahteva, da se služnost ves čas izvršuje opazno, saj to daje lastniku služeče nepremičnine osnovo, da ustrezno zavaruje svoj pravni položaj. Z ozirom, da je predmetni dokazni postopek pokazal, da sta tožnika sporno potno služnost v obdobju dvajsetih let mirno izvrševala tudi po uveljavitvi ZTLR dne 1. 9. 1980 in se je dvajsetletna priposestvovalna doba torej iztekla že zgolj ob uporabi določb tega zakona, sodišču prve stopnje, ker ZTLR, kot že pojasnjeno, pogoja dobrovernosti priposestvovalca za nastanek stvarne služnosti s potekom dvajsetletne priposestvovalne dobe ni zahteval, vprašanja dobrovernosti tožnikov pri izvrševanju zatrjevane stvarne služnosti niti ni bilo potrebno presojati. Za odločitev v predmetni zadevi je zato irelevantno, ali je tožnik vedel, da je bila lastninska pravica na služeči nepremičnini leta 1973 z darilno pogodbo prenesena na prvo toženko in njenega (sedaj že pokojnega) moža ter je bila ta parcela leta 1974 tudi odmerjena, pravni posel pa je bil nato zemljiškoknjižno izveden.

9. Tožnik je v predmetnem postopku zatrjeval, da se sporna služnostna pot za potrebe dostopa do nepremičnine tožnikov, ki predstavlja tudi domačijo prvega tožnika in prve toženke, nemoteno, mirno in brez nasprotovanja toženk uporablja že vse od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje oziroma že več kot 40 let. Sodišče prve stopnje je tem navedbam pravilno sledilo, saj so bile potrjene tako s skladno izpovedbo prvega tožnika samega ter njegove žene – druge tožnice, prav enako pa izhaja tudi iz pisnih izjav prič B. G., sina tožnikov (priloga A8), njegove partnerke K. B. (priloga A9) ter tožnikovih sosedov R. in M. L. (priloga A10). Tudi prva toženka sama je izpovedala, da tožnikoma uporabe sporne poti nikoli niso branili, da se ne bi smela voziti. Pojasnila je tudi, da je sporna služnostna pot obstajala že preden si je prva toženka leta 1980 začela graditi hišo, vendar je takrat vodila zgolj do parcele tožnikov in je bila ožja ter pokrita s travo in gramozom, ob gradnji pa so jo nato nekoliko razširili. Tudi druga toženka je izpovedala, da so prvemu tožniku velikokrat dejali, da lahko pot uporablja ves čas in je ne bodo zaprli, bilo bi pa dobro, če bi si naredil svojo pot, kar zgolj potrjuje navedbe tožnikov o mirni uporabi sporne poti vsaj vse od leta 1980 in najmanj do leta 2012, ko so se med pravdnimi strankami po smrti matere prvega tožnika in prve toženke zaostrili medsebojni odnosi, kar pa brez dvoma predstavlja izpolnitev 20-letne priposestvovalne dobe, kot jo zahteva prvi odstavek 54. člena ZTLR.

10. Kljub dejstvu, da so se odnosi med pravdnimi strankami po smrti pravne prednice prvega tožnika ter prve tožene v letu 2012 poslabšali, je predmetni dokazni postopek po zgoraj obrazloženem pokazal, da toženki tožnikoma nemoteno uporabo sporne poti sicer omogočata še tudi danes in drugače ne izhaja niti iz predmetne pritožbe. Stvarnopravnim učinkom, ki jih ima za posledico dolgotrajno izvrševanje sporne služnosti, pa toženki kot že v postopku na prvi stopnji v tudi pritožbi oporekata z zatrjevanjem, da je bila sporna služnost dovoljena le do preklica (prekarij). Skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZTLR namreč velja, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Glede na rezultate predmetnega dokaznega postopka pa tudi sodišče druge stopnje podpira zaključek izpodbijane sodbe o tem, da izvrševanje sporne potne služnosti ni bilo dovoljeno zgolj do preklica. Sodišče prve stopnje ima o tem tudi jasne in skladne razloge. V 14. točki obrazložitve po dokaznem vrednotenju ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP namreč sprejme razumljiv, prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zaključek o tem, da tožnikoma uporaba sporne poti za potrebe dostopa do njune nepremičnine ni bila dovoljena le do preklica oziroma do ureditve lastne poti. Tega še dodatno podkrepi z argumentacijo v 15. točki obrazložitve, kjer pravilno pojasni, da bi o prekarni naravi spornega pravnega razmerja lahko govorili le, ko bi toženki imeli možnost kadarkoli preklicati dovoljeno uporabo poti ali če bi bilo za vsakokratno uporabo sporne poti potrebno pridobiti njuno dovoljenje. Navedeno v konkretnem primeru po stališču sodišča prve stopnje ni izkazano, saj to sodišče ocenjuje, da je dovoljenju toženk pripisati naravo dogovora o ustanovitvi služnosti, in sicer glede na ugotovitve dokazanega postopka, da sta toženki uporabo sporne poti dovolili z namenom, da se trajno uredi dostop do nepremičnine tožnikov, kar pa ni v logičnem protislovju s predhodnim prvostopenjskim zaključkom, da v danem primeru ne gre za prekarij, temveč so argumenti izpodbijane sodbe ravno nasprotno skladni in dopolnjujoči se. S pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11. Toženki sta v predmetnem postopku zatrjevali, da je bilo ob oziroma po sklenitvi darilne pogodbe leta 1973 med mamo prvega tožnika in prve toženke ter prvim tožnikom na eni strani ter prvo toženko in njenim (sedaj že pokojnim) možem na drugi strani, po kateri sta toženka in njen mož dobila parcelo, na kateri sta gradila hišo, ter sporno pot, dogovorjeno, da je tožnikoma uporaba sporne poti dovoljena do ureditve lastnega dostopa njune nepremičnine do javne ceste, torej do preklica, čemur pa prvostopenjsko sodišče glede na vse okoliščine obravnavanega primera pravilno ni sledilo. Kot izpostavlja že izpodbijana sodba, je o obstoju takšnega dogovora izpovedala zgolj prva toženka, druge pravdne stranke pa zaslišane navedenega niso potrdile. V prid tako zatrjevanega dogovora ne govori niti katera od v predmetnem postopku predloženih izjav prič, tudi izjava partnerja prve toženke A. J. (priloga B5) ne. V prid obstoja prekarnega razmerja ni mogoče razumeti niti izpovedbe druge toženke, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da je bilo tožniku vselej rečeno, da lahko pot uporablja ves čas in je ne bodo zaprli, samo »fajn« bi bilo, če bi si on naredil svojo pot, saj izhajajoč iz te ne gre sklepati, da sta imeli toženki možnost tožnikoma uporabo sporne poti kadarkoli z enostransko izjavo volje preklicati. Da med pravdnimi strankami v zvezi z uporabo sporne poti ni obstajalo zgolj obligacijsko razmerje (prekarij), pa sodišče prve stopnje pravilno sklepa tudi ob dejstvu, da so sporno pot za dostop do nepremičnine tožnikov uporabljali že pravni predniki tožnika ter prve toženke, saj gospodujoča parcela predstavlja domačijo pravdnih strank, do katere se je po sporni poti dostopalo še preden je prva toženka pričela z gradnjo stanovanjske hiše. Z ozirom, da je bila lastninska pravica na sporni poti na prvo toženko in njenega moža prenesena zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo toženk, kot je izpovedala prva toženka, se tudi ne pokaže kot izkustveno sprejemljivo, da bi mati prvega tožnika in prve toženke pristala na spremembo kvalitete upravičenja za uporabo sporne poti, ki se je že v preteklosti vseskozi uporabljala za dostop do gospodujoče nepremičnine v obsegu in na način kot ustreza stvarni pravici. To velja sploh, ko sporna pot predstavlja edino potno povezavo nepremičnine tožnikov do javne ceste, nepremičnina tožnikov pa je bila v času sklenitve darilne pogodbe leta 1973 že ograjena z betonsko ograjo, ki sicer meji na javno cesto. Sodišče prve stopnje argumente sicer niza tudi za primer, ko bi bila nepremičnina tožnikov ograjena šele po sklenitvi s strani toženih strank zatrjevanega dogovora o uporabi sporne poti do preklica, vendar pritožba pri tem prezre, da enako logično sklepa tudi za primer, ko je bila ograja narejena že pred sklenitvijo spornega dogovora. Pri tem pravilno kot izkustveno nesprejemljivo ocenjuje, da bi se mati pravdnih strank ob že urejeni in ustaljeni poti za dostop do gospodujoče nepremičnine zavezala k ureditvi nove lastne dovozne povezave do javne ceste. Da med pravdnimi strankami ni bil dosežen dogovor o uporabi sporne poti le do preklica oziroma do ureditve lastne poti, pa sodišče prve stopnje pravilno sklepa tudi upoštevaje dejstvo, da sta tožnika leta 1991 poskrbela za tlakovanje sporne poti in to vseskozi tudi vzdržujeta, kar v primeru zaveze, da si na novo uredita lastno pot, tožnika ob logičnem sklepanju ne bi naredila. O tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo glede na prepričljivo izpovedbo tožnika o tem, da sta tlakovanje sporne poti do tožnikove nepremičnine financirala skupaj z mamo, ki mu je nekaj priložila, prva toženka pa je plačala le paleto tlakovcev za preostali del, ki vodi do njene stanovanjske hiše, pri delu pa ni ničesar prispevala. Da sta tlakovanje sporne služnostne poti financirala tožnika, ki to pot vseskozi tudi vzdržujeta, pa skladno izhaja tudi iz izjav prič B. G., K. B. ter R. in M. L.. Slednja sta še posebej pojasnila, da je prvi tožnik sporno pot pred tridesetimi leti tlakoval do meje s parcelo prve toženke, kar je skladno z izpovedbo prvo tožnika o tem, da je prva toženka zgolj plačala tlakovce za preostali del poti do lastne nepremičnine.

12. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer zaključuje, da je dovoljenju toženk, da tožniki hodijo in vozijo po sporni poti, pripisati naravo dogovora o ustanovitvi služnosti, vendar pa velja na tem mestu še enkrat poudariti, da dogovor o ustanovitvi služnosti (zavezovalni pravni posel) ni pogoj za pridobitev te stvarne pravice s t.i. nepravim priposestvovanjem. Kot izpostavljeno že zgoraj, je za ex lege nastop stvarnopravnih učinkov ključno zgolj mirno dejansko izvrševanje služnostnih upravičenj v obdobju dvajsetih let ali v daljšem časovnem obdobju (prvi odstavek 54. člena ZTLR), ki pa je v obravnavanem primeru po zgoraj obrazloženem nedvomno izkazano. S tem, ko sta toženki tolerirali uporabo njune poti s strani tožnikov, pri čemer sta vztrajali še tudi po sklenitvi darilne pogodbe leta 1973, sta tožnikoma namreč vsaj do pojava trenj med pravdnimi strankami leta 2012, v kolikor sta že takrat zatrjevali obligacijsko naravo pravice tožnikov do uporabe sporne poti (prekarij), priznavali položaj služnostnih upravičencev, kar pa za priposestvovanje stvarne služnosti ob uporabi že zgoraj citirane določbe ZTLR zadošča. Prvostopenjsko prepričanje, da med pravdnimi strankami ni bila dogovorjena uporaba sporne poti do preklica oziroma do ureditve lastnega dostopa do javne ceste za potrebe nepremičnine tožnikov, pa ima še dodatno oporo ob logičnem sklepanju, da bi toženki v primeru dogovora o uporabi sporne poti zgolj do preklica oziroma do ureditve lastnega dostopa do javne ceste, ureditev takšnega dostopa v razmerju do tožnikov gotovo tudi zahtevali. V prid zgoraj navedenemu pa govori tudi izjava priče B. G., ki je pojasnil, da se vprašanje, ali, na kakšen način in kako dolgo smeta tožnika uporabljati sporno pot, vse do predloga prvega tožnika za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, ki pa je bil podan šele leta 2019 (priloga A4), nikoli ni pojavilo, kot tehtno izpostavlja že izpodbijana sodba.

13. Drugi odstavek 54. člena ZTLR sicer res določa, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari služnost izvrševal s silo, vendar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno presodi, da okoliščine, ki bi narekovale sklepanje, da sta tožnika sporno služnost izvrševala na prav tak način, v danem primeru niso izkazane. O izvrševanju stvarne služnosti s silo bi namreč lahko bilo govora zgolj v primeru, ko bi lastnik služečega zemljišča izvrševanju služnostnih upravičenj jasno in navzven zaznavno nasprotoval, na primer z izrecno prepovedjo uporabe sporne poti ali namestitvijo določenih ovir nanjo, lastnik gospodujoče parcele pa bi neoziraje na navedeno nadaljeval z uporabo sporne poti (izvrševanje služnosti v nasprotju s prepovedjo, samovoljna odstranitev na pot nastavljenih ovir oziroma zapor). Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da iz izpovedb pravdnih strank ter izjav prič ne izhaja, da bi toženki kakorkoli nasprotovali ali tožnikoma preprečevali izvrševanje sporne potne služnosti, tako da bi jo ta morala izvrševati s silo oziroma proti volji toženih strank. Navedeno pa ne izhaja niti iz v predmetnem postopku drugih izvedenih (listinskih) dokazov. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik ob sporni poti zasadil nekaj drevja in brajde (ki jih je na zahtevo toženk nato tudi odstranil), vendar pa sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da sajenje rastlinja ob sporni poti ne pomeni ravnanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot uporabo sporne poti s silo in v nasprotju z voljo lastnikov služnostne poti, saj takšno ravnanje niti ne predstavlja izvrševanja služnostnih upravičenj (hoja in vožnja po sporni poti za potrebe dostopa do gospodujoče nepremičnine) in ne pomeni uporabe služnostne poti. Sicer drži, da so se odnosi med pravdnimi strankami, ki so bili pred tem dobri, po smrti mame prvega tožnika ter prve toženke skrhali in je prvi tožnik tudi sam dopustil možnost, da se je v razmerju do toženk kdaj grdo obnašal, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da se sporna razmerja med pravdnimi strankami niso nanašala na uporabo služnostne poti. Podlage za takšno sklepanje namreč ne nudijo ne izpovedbe pravdnih strank ne izjave prič, o nasprotovanju toženk izvrševanju sporne služnosti pa ni mogoče prepričljivo sklepati niti na podlagi dopisa pooblaščenca prve toženke prvemu tožniku z dne 17. 7. 2013 (priloga B3), za katerega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da vsebuje zgolj poziv prvemu tožniku, da preneha obtoževati (da je zatajila zemljiškoknjižno lastništvo sporne poti) in napadati toženko. Tudi iz pisne izjave partnerja prve toženke A. J. (priloga B5), ki sicer daje sklepati, da sta bila prvi tožnik in prva toženka v določenem konfliktnem razmerju, ne izhaja, da bi se sporna razmerja nanašala na uporabo služnostne poti. Tudi sicer pa je kot ključno potrebno ugotoviti, da se je dvajsetletna priposestvovalna doba, četudi računamo, da je začela teči šele leta 1980 z uveljavitvijo ZTLR, iztekla že pred pojavom spornih odnosov med pravdnimi strankami v letu 2012. Pred tem obdobjem so se namreč nesporno dobro razumeli.

14. Prvostopenjskega zaključka o obstoju sporne stvarne služnosti pa pritožba ne more omajati niti s sklicevanjem na nekoristnost te služnosti ter posledično nepotrebnost obremenjevanja nepremičnine toženk. V tej zvezi velja toženkama pojasniti, da načelo koristnosti stvarne služnosti šteje za splošno nezapisano predpostavko našega služnostnega prava.4 Stvarna služnost mora biti v korist nepremičnini kot taki, pri čemer je odločilna gospodarska potreba gospodujoče nepremičnine in ne individualni interesi njenega vsakokratnega lastnika. Koliko je služnost koristna in ugodna za nepremičnino, se presoja po objektivnih, vendar ne strogih merili. Služnost bo objektivno koristna takrat, kadar bo koristna vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine. Služnost bo ugasnila oziroma ne bo pogojev za njen nastanek le, če bo (postala) popolnoma nekoristna. Za nastanek stvarne služnosti se nikakor ne zahteva, da bi ta bila za gospodujočo nepremičnino nujno potrebna. Dejstvo, da služnostni upravičenec na podlagi služnosti pridobljene prednosti lahko doseže tudi na drugačen način, zato ne povzroči prenehanja služnosti oziroma ne predstavlja ovire za njen nastanek na podlagi priposestvovanja. V danem primeru, ko je med pravdnimi strankami nesporno, da sporna služnostna pot predstavlja edino povezavo tako nepremičnine tožnikov kot nepremičnine toženk, na kateri stoji njuna stanovanjska hiša, do javne ceste, o čemer se je sodišče prve stopnje tudi samo prepričalo na ogledu, pa ne more biti prav nobenega dvoma, da je korist sporne služnosti za potrebe gospodujoče nepremičnine izkazana in je bila prisotna v celotnem teku dvajsetletne priposestvovalne dobe, saj se do parcele tožnikov nikoli ni dostopalo na kakršenkoli drugačen način. Zaradi pravila, da more biti stvarna služnost vselej koristna, ne rabi pa biti nujno potrebna, pa na njen ex lege nastanek s priposestovanjem v ničemer ne vpliva dejstvo, da je neposredno povezavo nepremičnine do javnega cestnega omrežja, kar velja tudi v obravnavani zadevi, mogoče urediti.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženk skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na pritožbeni neuspeh toženki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Sama pa stroške odgovora na pritožbo nosita tudi tožnika, saj njuna izvajana v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnik je zatrjeval in izpovedal, da darilne pogodbe iz leta 1973 ni podpisal sam, temveč ga je podpisala njegova mama. Prisoten ni bil niti ob odmeri služeče nepremičnine leta 1974 in je za prenos lastninske pravice na služeči parceli na prvo toženko izvedel šele po mamini smrti leta 2012. Navedenemu pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo z ozirom, da prva toženka zaslišala ni mogla potrditi prisotnosti prvega tožnika pri sklepanju darilne pogodbe, temveč je v tej zvezi dejala le, da je bil tožnik takrat še mlad. Prav tako ni potrdila navzočnosti tožnika pri odmeri sporne poti leta 1974. 2 O vsem obrazloženem podrobneje tudi VS RS sodba II Ips 109/2019 z dne 12. 6. 2020. 3 Pri ustanovitvi stvarne služnosti je treba izhajati iz koristi gospodujočega zemljišča in če vsi upravičenci na tem zemljišču niso upravičenci na služečem zemljišču (kar je primer tudi obravnavani zadevi), takšna korist nedvomno obstaja (M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 873). Po nemškem pravu pa je ustanovitev služnosti v takšnem primeru tudi izrecno zakonsko predvidena (§ 1009 BGB: »(1) Stvar, ki je v solasti, je lahko obremenjena tudi v korist enega od solastnikov. (2) Obremenitev nepremičnine v solastnini v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine, kot obremenitev druge nepremičnine v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine, ki je v solastnini, ni izključena zaradi tega, ker druga nepremičnina pripada enemu izmed solastnikov nepremičnine, ki je v solastnini.«) 4 Tratnik v Nepremičninsko pravo, 1. del. Zemljiškoknjižno pravo, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2005, str. 205.