Jedro

Izgube prihodkov tožečih strank, na katere so se sklicevale v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ni mogoče obravnavati kot relevantne škode v smislu navadne škode. Ta kategorija bi lahko predstavljala le osnovo za uveljavljanje kategorije izgubljenega dobička, pri čemer pa bi tožeče stranke morale upoštevati tudi odhodke, ki bi jim s tem v zvezi nastali v okviru njihovega poslovanja. Ker pa so tožeče stranke tudi po pozivu sodišča izrecno izključile uveljavljanje škode zaradi izgubljenega dobička, so tožbene navedbe v delu, s katerim utemeljujejo nastalo škodo na izgubljenih prihodkih, nesklepčne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani 4. in 5. točki izreka, ki se nanaša na prvo in tretje toženo stranko, potrdi.

Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke na plačilo 234.091,42 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07. 01. 2008 dalje (točka 4.1. izreka) in tožbeni zahtevek tretje tožeče stranke na plačilo zneska 377.866,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2005 dalje (točka 4.3. izreka). Posledično je odločilo, da so tožeče stranke dolžne solidarno povrniti pravdne stroške toženi stranki v višini 6.840,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

V pritožbenem roku sta pravočasno pritožbo vložili prvo in tretje tožeča stranka in uveljavljali bistveno kršitev določb pravdnega postopa iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo vztrajala pri vseh dosedanjih navedbah in nasprotovala pritožbenim navedbam pritožnic.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeče stranke so s tožbo od tožene stranke uveljavljale povrnitev škode, ki naj bi jo utrpele v posledici neutemeljene razveze pogodb o financiranju razvojnega partnerstva Pobude skupnosti E., ki so jih tožeče stranke s toženo stranko podpisale 08. 11. 2004. Vsaka od tožečih strank je na tej podlagi od tožene stranke uveljavljala denarni zahtevek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeče stranke so zato nastopale kot navadni sosporniki, ki so v okviru pravde od tožene stranke uveljavljale vsaka svoj denarni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi pretežnega dela tožbenih zahtevkov tožnic utemeljilo na ugotovitvi, da je imela tožena stranka utemeljen razlog za razvezo pogodb v skladu s 5. členom pogodbe, kakor tudi na ugotovitvi, da tožeče stranke niso uspele dokazati nastanka stroškov, ki bi jih lahko uveljavljale v smislu škode zaradi razdrtja pogodbe. Prav tako pa po mnenju prvostopenjskega sodišča niso na konkretizirani ravni utemeljile zatrjevano škodo zaradi izgube dobrega imena in ugleda.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izhodišču prvostopenjskega sodišča glede predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti dokazane pri uveljavljanju tožbenega zahtevka na tej podlagi. Na strani tožnika, ki uveljavlja tožbeni zahtevek na tej podlagi, je trditveno in dokazno breme tako glede protipravnega ravnanja povzročitelja škode, kot tudi glede škode, ki naj bi nastala oškodovancu. Glede na to, da so tožeče stranke po pozivu sodišča na jasno opredelitev glede narave odškodninskega zahtevka v pisni vlogi z dne 17. 01. 2008 vztrajale pri trditvah, da uveljavljajo škodo zaradi izgubljenega prihodka in škodo zaradi izgube na ugledu in izrecno izključile uveljavljanje škode zaradi izgubljenega dobička, je prvostopenjsko sodišče takšne navedbe pravilno interpretiralo kot uveljavljanje navadne škode in nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda pravne osebe. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da predstavlja navadno škodo zmanjšanje premoženje oškodovanca. Gre torej za zmanjšanje obstoječega premoženja, ki se lahko kaže v uničenju stvari ali prenehanju pravice, ki spadajo v premoženjski okvir oškodovanca. Poleg tega pa se navadna škoda lahko kaže tudi v obliki manjvrednosti stvari ali nastalih stroškov popravila ali odprave posledic kršitvenega ravnanja. Izgube prihodkov tožečih strank, na katere so se sklicevale v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ni mogoče obravnavati kot relevantne škode v smislu navadne škode. Ta kategorija bi lahko predstavljala le osnovo za uveljavljanje kategorije izgubljenega dobička, pri čemer pa bi tožeče stranke morale upoštevati tudi odhodke, ki bi jim s tem v zvezi nastali v okviru njihovega poslovanja. Ker pa so tožeče stranke tudi po pozivu sodišča izrecno izključile uveljavljanje škode zaradi izgubljenega dobička, so tožbene navedbe v delu, s katerim utemeljujejo nastalo škodo na izgubljenih prihodkih, nesklepčne. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno upoštevalo priloge, ki sta jih tožeči stranki priložili k tožbi (priloga A 13 in A 15) kot podajanje trditvenih navedb tožnic. Sodišče prve stopnje je neutemeljenost tako uveljavljane škode utemeljijo na dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka razdrla pogodbo, preden bi tožeče stranke lahko pričele z izvajanjem aktivnosti v obdobju izvajanja in razširjenja. Te dejanske ugotovitve tožeči stranki v pritožbi ne izpodbijata. Konkretizirano ne izpodbijata niti ugotovitve, da tožeče stranke niso dokazale nastanka dejanskih stroškov, ki jih je prvotožeča stranka prikazovala v svoji specifikaciji kot podlago za obračun uveljavljane škode. Torej tudi če bi bilo utemeljitev odškodninskega zahtevka s strani tožečih strank v predloženih ocenah (A 13 in A 15) potrebno razumeti v smislu uveljavljanja povrnitve dejanskih stroškov, ki so posamezni tožeči stranki nastali v povezavi z izvajanjem pogodbe, ki je bila razdrta na podlagi ravnanja tožene stranke, bi tožeče stranke morale glede takšnih stroškov predložiti tudi ustrezne dokaze. Takšnih dokazov pa tožeči stranki nista ponudili niti v okviru tožbenih navedb, niti v svojih lastnih ocenah takšne škode v navedenih prilogah.

Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da tožeče stranke niso ponudile ustrezne trditvene podlage in relevantnih dokazov tudi glede uveljavljane škode zaradi izgube dobrega imena in ugleda. Za takšen zahtevek je podlaga v določbi 183. člena Obligacijskega zakonika. Takšne ugotovitve pritožnici izpodbijata zgolj z zatrjevanjem, da sta tako škodo nedvomno utrpeli, pri čemer pa se sklicujeta na obvestilo tožene stranke za medije, objavljenem na svoji spletni strani. Takšne pritožbene trditve po eni strani pomenijo zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, po drugi strani pa tudi s temi trditvami pritožnici nista uspeli nadomestiti svojih pomanjkljivih trditev glede tako uveljavljane nepremoženjske škode. Za utemeljitev tovrstnega zahtevka bi tožeči stranki morali poleg samega nedopustnega ravnanja ponuditi tudi trditve o okoliščinah na osnovi katerih bi sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Zgolj tožbeno sklicevanje na višino nastale škode v tem smislu ne zadošča. Iz navedenih razlogov se izkaže, da pritožba ni utemeljena v delu, s katero izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti uveljavljane škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Ob takšni ugotovitvi pa so neodločilne preostale pritožbene navedbe, s katerimi izpodbijajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neizkazanem protipravnem ravnanju tožene stranke. Ker tožeči stranki nista uspeli dokazati nastale škode, s tožbenim zahtevkom ne moreta uspeti. Posledično se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki se tičejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanem protipravnem ravnanju tožene stranke.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker pritožnici nista uspeli s pritožbo, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Kot potrebnih pravdnih stroškov pa pritožbeno sodišče ni priznalo niti toženi stranki glede priglašenih stroškov v odgovoru na tožbo, saj tožena stranka z navedenim pisnim odgovorom ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 165. člena ZPP).