Jedro

Sodišče bi moralo tožnici glede na določbo prvega odstavka 44. člena kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, kjer je določeno, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih osebnih dohodkov v podjetju, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil nezakonito uvrščen med presežke delavcev, ali da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, pavšalno odškodnino priznati v bruto znesku.

Delovnopravno pavšalna odškodnina, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, predstavlja institut delovnega prava "sui generis". Stranke kolektivne pogodbe se lahko glede na določbe konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela in zakona o delovnih razmerjih prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine, ki jo izplača delodajelec delavcu za svoje nezakonite odločitve. In zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki sicer urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina za nezakonitost, ki sicer pripada delavcu poleg reparacijskega in reitegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank.

Izrek

Revizija tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na tožnico spremeni tako, da ji je tožena stranka poleg zneska 155.876,50 SIT dolžna plačati še 91.703,50 SIT (enaindevetdesettisočsedemstotri 50/100 tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.1993 do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se revizija tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 28.885,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1998 dalje do plačila in stroške revizijskega postopka v znesku 56.790,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1999 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino za nezakonito uvrstitev med presežne delavce v znesku 155.876,50 SIT z zakonitimi obrestmi od 10.3.1993 do plačila, v 8. dneh pod izvršbo. Kot neutemeljen je zavrnilo za 91.703,50 SIT višji zahtevek tožnice in obrestni zahtevek za čas od 1.5.1993 do 9.3.1995. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožeča stranka je revizijo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da predpisi o delovnih razmerjih, ki določajo plače, označujejo bruto plačo oz. bruto osebni dohodek in ne neto plače. Zato je tudi izračun za odškodnino potrebno pripraviti v skladu s temi določbami, to pa tudi pomeni, da mora biti tožnici odškodnina priznana v bruto in ne v neto znesku. Po mnenju tožeče stranke je napačno tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka prišla v zamudo šele, ko je bil postavljen zahtevek. Po določbi kolektivne pogodbe je namreč obveznost plačati odškodnino podana že od pravnomočne ugotovitve nezakonite uvrstitve med presežne delavce, kar pomeni, da je s tem tudi določen rok izpolnitve. Zato ji pripadajo zamudne obresti že od pravnomočnosti te ugotovitve dalje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi pritožbi tožeče stranke.

Tožena stranka je revizijo vložila iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici ne bi smela biti priznana še pavšalna odškodnina, ker je bila tožnici že povrnjena vsa povzročena škoda. Delovno razmerje je bilo ponovno vzpostavljeno z vsemi pravicami tudi za nazaj. Ker določbe kolektivne pogodbe o pavšalni odškodnini ni mogoče obravnavati kot pogodbeno kazen, ni zakonite podlage za ugoditev zahtevku. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je formalno revizijo vlagala stranka, za katero iz uvoda sodb nižjih sodišč ne izhaja, da je bila stranka v postopku, čeprav je vsebinsko jasno, da je bila stranka postopka ves čas revidentka. Očitno je, da je napako povzročila že sama tožeča stranka v tožbi, kasneje pa jo je v uvodu sodbe povzelo sodišče prve stopnje, ki pa je nato v izreku ugodilo zahtevku druge tožnice, kot je bila opredeljena v uvodu sodbe. Napako je nato, prav tako v uvodu sodbe, ponovilo tudi sodišče druge stopnje. To napako, ki je samo tehničnega - pisnega značaja, bosta nižji sodišči naknadno odpravili s sklepi o popravi sodbe, v skladu z določbami 342. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar opozarja revizija tožeče stranke (nanjo pazi tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP). Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače niso povsem jasne. Kljub temu pa je bližje pravni logiki razlogovanje, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni določeno drugače, pomeni bruto zneske. Zato bi moralo sodišče tožnici glede na določbo prvega odstavka 44. člena kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPČMB - Uradni list RS, št. 12/91), kjer je določeno, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih osebnih dohodkov v podjetju, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil nezakonito uvrščen med presežke delavcev, ali da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, pavšalno odškodnino priznati v bruto znesku oziroma denarno izraženo v znesku 247.580,00 SIT.

Za odločitev glede višine pavšalne odškodnine v bruto ali neto znesku je pomembno vprašanje, kdaj se šteje plača za izplačano. Zakon o davkih na izplačane osebne dohodke (Uradni list RS, št. 48/90) določa v 3. členu, da se davek obračunava in izplačuje od bruto osebnega dohodka. Ker je poleg tega v 3. členu zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93) še določba, da se plača šteje za izplačano, ko so plačani prispevki in akontacija davka na plače, to pomeni, da o izplačanih povprečnih osebnih dohodkih lahko govorimo samo pri bruto, ne pa pri neto zneskih. Tako imenovani neto zneski plače so samo ostanek izplačane plače, ki je odvisen od številnih subjektivnih faktorjev in ne kaže več dejansko izplačne plače. Je pa v praksi pogojno lahko uporabljiv pri določanju nekaterih socialnih korektivov, saj je poenostavljeno povedano, dejanski vir preživetja. Vendar to ne daje nobene pravne podlage za tolmačenje, da lahko izplačane povprečne osebne dohodke v podjetju zmanjšamo na neto zneske plač. Zato je po stališču revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (pred njim pa že tudi sodišče prve stopnje), ko je pri določanju višine pavšalne odškodnine kot izplačane povprečne osebne dohodke v podjetju upoštevalo neto plače, to je plače po odbitku davkov in prispevkov.

Revizijsko sodišče načelno soglaša z navedbami tožene stranke, da kolektivne pogodbe v delovnem pravu tako za "pavšalno odškodnino" kot kasneje "pogodbeno kazen" uporabljajo neprimerne izraze, ki lahko zaradi enakih izrazov in pojmov, pa drugačne vsebine v obligacijskih razmerjih, pomenijo vnašanje nejasnosti v pravno terminologijo.

Revizijsko sodišče je že sprejelo stališče, da delovnopravno pavšalna odškodnina, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, predstavlja institut delovnega prava "sui generis". Stranke kolektivne pogodbe se lahko glede na določbe konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen - Službeni list FNRJ, št. 8/58 v zvezi z Uradnim listom RS - mednarodne pogodbe -, št. 15/92) in zakona o delovnih razmerjih (112. člen - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine, ki jo izplača delodajelec delavcu za svoje nezakonite odločitve. In zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki sicer urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina za nezakonitost, ki sicer pripada delavcu poleg reparacijskega in reitegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine noben od veljavnih predpisov ne prepoveduje. Zato revizijsko sodišče ne more sprejeti navedb tožene stranke v reviziji.

Revizijsko sodišče se pridružuje pravnemu stališču, zavzetemu v izpodbijani sodbi glede pričetka teka zamudnih obresti. V 44. členu KPČBM ni določen rok za izplačilo odškodnine v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožena stranka, ob upoštevanju določbe 324. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89), lahko prišla v zamudo (ker ni bilo predhodnega opomina) šele z vložitvijo tožbe 10.3.1995. Zato je bilo tudi pravilno odločeno, da pričnejo teči zamudne obresti od prisojenih zneskov šele s tem dnem.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na revidentko D.K. tako, da je tožnici priznalo še razliko do bruto zneska zahtevane pavšalne odškodnine.

V skladu z določbo 393. člena ZPP pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno revizijo tožene stranke.

O stroških na pritožbeni in revizijski stopnji je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Stroškov na prvi stopnji ni spreminjalo, saj ni moglo upoštevati poviška zaradi zastopanja več strank, priznani stroški za enega tožnika pa so v skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95) ob upoštevanju prve točke tarifne številke 10 in prve točke tarifne številke 13 ter plačane takse. Tožnici pa je odmerilo v skladu s citiranimi tarifnimi številkami in ob upoštavanju plačanih sodnih taks stroške pritožbe in revizijske stroške, pri čemer je upoštevalo sklepe o uskladitvi vrednosti točke (87,40 SIT oziroma 76,50 SIT) v odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 62/98 oziroma 3/97), tako da znašajo odmerjeni pritožbeni stroški 28.885,00 SIT, revizijski stroški pa 56.790,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).