7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Športnega društva A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba Športnega društva A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 852/2002 z dne 28. 1. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1040/99 z dne 24. 4. 2002 in s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za odpravo sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) v delu, ki se nanaša na 32. točko II. razdelka in na III. razdelek. Vrhovno sodišče je tej odločitvi pritrdilo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 64. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98 – v nadaljevanju ZSpo), glede na to, da je imel pritožnik na spornih nepremičninah, ki so bile v družbeni lastnini, pravico uporabe.

2.Pritožnik se ne strinja z odločitvijo, da se sporne nepremičnine določi za športne objekte občinskega pomena in zatrjuje kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 33. člena Ustave oziroma iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ker naj bi imel na spornih nepremičninah odplačno pridobljeno stvarno pravico uporabe, meni, da niso podani pogoji, ki so po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice potrebni za poseg v premoženje posameznika. Poleg tega trdi, da v konkretnem primeru sploh ne gre za športne objekte. Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) naj bi torej posegla v premoženjsko pravico pritožnika in si prilastila njegove nepremičnine brez zagotovljene odškodnine.

3.Pritožnik zatrjuje tudi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Trdi, da se ne Vrhovno sodišče ne Upravno sodišče nista opredelili o bistvenih tožbenih in pritožbenih navedbah, in sicer da v obravnavanem primeru tako po namembnosti objektov kot po pravicah, ki so na njih obstajale, ne gre za nepremičnine, na katere se nanaša prvi odstavek 64. člena ZSpo. Te navedbe naj bi bile odločilne za pravilno uporabo materialnega prava. Zato sodiščema očita arbitrarnost. Ustavno pritožbo utemeljuje tudi z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-232/00 in št. Up-232/02. Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi sodbi sodišč in odpravi oziroma razveljavi Sklep MOL v izpodbijanem delu.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na to, da je vsebina 1. člena Prvega protokola h EKČP enaka vsebini določbe 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožnikove očitke, ki se nanašajo na kršitev navedene določbe mednarodne konvencije presojalo v okviru zatrjevanih kršitev te ustavne določbe. Očitki o teh kršitvah so neutemeljeni. Dejstvo, da pritožnik s svojo zahtevo po izločitvi spornih nepremičnin iz lastnine MOL in s tem njihovem drugačnem lastninjenju ni uspel, namreč samo po sebi ne zadošča za utemeljitev kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjski položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje take kršitve. Te kršitve tudi ni mogoče utemeljiti z očitkom, da odločitev sodišč temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnik v svoji ustavni pritožbi ne zatrjuje. Poleg tega pa je treba pojasniti, da je v postopku presoje ustavne skladnosti določbe prvega odstavka 64. člena ZSpo Ustavno sodišče že odločilo, da ta ni v neskladju z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št 27/02 in OdlUS XI, 26). Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja argumente, ki jih je Ustavno sodišče pri tej ustavni presoji že upoštevalo. Zato je očitno, da Sklep MOL niti odločitvi sodišč v zvezi z njim iz razlogov, ki jih navaja pritožnik, ne kršijo pravice iz 33. člena Ustave.

5.Ker je vsebina 6. člena EKČP, kot jo uveljavlja pritožnik, vsebovana v določbi 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče njegove očitke presojalo v okviru navedene določbe Ustave. Pri tem je ugotovilo, da bi lahko bil pomemben očitek, da se sodišči nista opredelili do pritožnikovih navedb. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč obsega tudi pravico do izjave, iz katere za sodišče izhaja dolžnost, da se s strankinimi, za odločitev relevantnimi navedbami seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori, kakor tudi, da morajo biti odločitve sodišč razumno pravno utemeljene in ne smejo biti očitno napačne, ker so sicer samovoljne. Vendar pa ta pritožnikov očitek ni utemeljen. S pritožbo na Vrhovno sodišče je pritožnik uveljavljal razlikovanje med pravico uporabe in pravico upravljanja ter dejstvo, da sporne nepremičnine niso športni objekti. Vrhovno sodišče se sicer res ni opredelilo glede namembnosti spornih nepremičnin, vendar v konkretnem primeru kljub temu ne gre za očitano kršitev, ker se mora sodišče opredeliti le do tistih navedb, ki so za odločitev pomembne. Glede na to, da pritožnik v postopku pred Upravnim sodiščem namembnosti spornih nepremičnin ni uveljavljal, ta okoliščina tudi ni mogla vplivati na presojo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje. O navedbah pritožnika v zvezi z naravo pravic na spornih nepremičninah pa se je Vrhovno sodišče v sodbi opredelilo. Pojasnilo je tudi, da za pravilno odločitev ni pravno pomemben odplačni način pridobitve pravice uporabe na spornih nepremičninah. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z izpodbijano odločitvijo in da pravo, ki je urejalo pravico uporabe in pravico upravljanja na družbeni lastnini, razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan