Jedro

Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, takšno ugotovitev potrjuje sklep Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine in izterjavo 362,84 EUR s pp, ko pritožbeno sodišče v pravnomočni odločbi ugotavlja, da je že na podlagi nespornih dejstev mogoče zaključiti, da je bila dolžnikova pravica, torej pravica tožnika, iz sodbe iz leta 2003 oziroma 2005 s sklenjeno najemno pogodbo že realizirana oziroma da je upnik (Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) dokazal, da je svojo vzajemno obveznost dolžniku izpolnil na drug način (s ponudbo in sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu ..., Rimske Toplice), dolžnik pa se je s tem strinjal (283. člen OZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno, zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za katero je zaprosil v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju, št. II P 341/2017. Odločitev je tožena stranka oprla na ugotovitev, da iz zadeve št. P 341/2017 ne izhajajo druge oziroma nove okoliščine, kot že izhajajo iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, na katero se navezuje zadeva št. II P 341/2017 in ki je že bila realizirana s tem, ko je Ministrstvo za obrambo 3. 1. 2006 s tožnikom sklenilo najemno pogodbo za stanovanje v Rimskih Toplicah, s čimer je bila opravljena t. i. nadomestna izpolnitev. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2015 z dne 5. 7. 2017. Zato po mnenju tožene stranke tožnik v zadevi št. P 341/2017 nima verjetnih izgledov za uspeh in pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni izpolnjen.

2. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka. Vlaga jo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne odločitve. Pojasnjuje, da izpodbijana odločitev temelji na zmotni uporabi dejstev in dokazov iz primera Bpp 480/2018 in obširno pojasnjuje razloge in okoliščine sklenitve najemnega razmerja za stanovanje v Rimskih Toplicah. Pojasnjuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na pravdni primer št. P 38/2002 in navaja, da je za konkretni primer pridobitve BPP pomembno to, da se razjasnijo okoliščine v zvezi z zadevo št. P 38/2002, ki je po tožnikovi presoji problematična že s časovnega vidika. Meni, da določene okoliščine, kot na primer dokazila Ministrstva za obrambo iz leta 2005 niso bila sodno preverjena, gre pa za dokazila, ki se bodo uporabila tudi v sodnem postopku št. P 341/2017. Prav tako so sodno nepreizkušene in v ničemer dokazane navedbe glede tega, da mu Ministrstvo za obrambo ne bi moglo omogočiti vselitve v stanovanje v Laškem. Tudi ta trditev še ni bila sodno preizkušena. Nepreizkušena in neupravičena trditev je tudi trditev istega ministrstva, da od njih ni zahteval izpolnitve obveznosti iz naslova sočasnosti in se ponovno sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Celju, št. P 38/2002. 3. Tako v zadevi št. II P 341/2017, v kateri zaproša za BPP, obstajajo listinsko in drugače materialno dokazljive zmote navedb tožene stranke v tej pravdni zadevi in posledično so zmotne tudi odločitve, ki jih tožnik v nadaljevanju izčrpno povzema in dokazuje resničnost svojih trditev. Pojasnjuje tudi, da razlogi, ki jih je navedlo Višje sodišče v Celju, št. Ip 197/2015 niso utemeljeni in navaja za to trditev dva poglavitna razloga. Sodišče opozarja na pravico, da ima vsaka stranka pred sodišči pravico do pravnega zastopanja, torej pravico, ki izhaja iz Ustave RS in je stranka, ki v pravdnem postopku nima zastopnika, v neenakopravnem položaju, zato je kršena njena pravica iz 22. člena Ustave RS. Sodišče opozarja tudi na morebitne zamujene možnosti v primeru, če s tožbenim zahtevkom v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe, št. P 341/2017, ne bi uspel. Prisiljen bo vlagati pravna sredstva, ker gre v zadevi za zanj življenjsko pomemben pravni spor, ki traja vse od leta 1992. Sodišču zato predlaga, da po izvedbi dokaznega postopka prouči vse njegove navedbe in se o njih izreče ter presodi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Ker je prejemnik denarne socialne pomoči sodišču predlaga tudi, da ga oprosti morebitne obveznosti plačila kakšne sodne takse, če bi jo bil dolžan plačati.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Strinja se z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke ter na zadevo, za katero prosi za BPP. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru slednji pogoj ni izpolnjen, saj prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh.

8. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na zadevo št. II P 341/2017, v kateri je tožnik vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za obrambo, zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe, opr. št. In 229/2017. 9. Tožena stranka je odločitev v obravnavani zadevi oprla na podatke spisa opr. št. Bpp 480/2018, in pojasnila, da gre v tej zadevi za dejansko stanje, ki se neposredno navezuje na dejansko stanje v obravnavani zadevi. Že v tej zadevi je pojasnila, da je prosilec prošnjo za dodelitev BPP, zaradi vložitve tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe št. In 229/2010 utemeljeval s podatkom, da je bilo toženi stranki (Ministrstvo za obrambo) v zadevi št. P 38/2001, s sodbo z dne 4. 9. 2003 naloženo, da je dolžna prosilcu (tožniku v tem upravnem sporu) omogočiti vselitev v prejšnje zakonito zasedeno stanovanje v Laškem, kot uporabniku in mu povrniti nastale pravdne stroške. Tožnik je v tej zadevi zatrjeval, da tožena stranka obveznosti iz te sodbe ni izpolnila in navajal tudi, da bi se lahko izselil iz stanovanja v Rimskih Toplicah (v zvezi s čemer teče izvršilni postopek, št. In 229/2010), ne bi pa se mogel istočasno vseliti v stanovanje v Laškem, ker mu tožena stranka tega ne omogoča. Tako iz prosilčevih navedb v tej zadevi izhaja, da Ministrstvo za obrambo svoje obveznosti po pravnomočni in izvršljivi sodbi, št. P 38/2002 ni izpolnilo, zato želi vložiti predlog za odlog izvršbe.

10. V nadaljevanju je tožena stranka obširno povzela tudi navedbe, ki jih je prosilec navajal v izvršilnem postopku št. In 229/2010 ter ugotovila, da je že v zadevah, št. Bpp 480/2018 in Bpp 551/2018 ocenila, da je bila sodba, št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005 že realizirana, s tem, ko je Ministrstvo za obrambo s prosilcem dne 3. 1. 2006 sklenilo najemno pogodbo za stanovanje v Rimskih Toplicah. Tožena stranka je pojasnila tudi, da so bile navedbe Ministrstva za obrambo o nadomestni izpolnitvi obveznosti, potrjene s sklepom Višjega sodišča v Celju, št. Ip 197/20015 z dne 5. 7. 2017, kjer je Višje sodišče zaključilo, da je bila sodba, št. P 38/2002 že realizirana. Tožena stranka je pojasnila tudi, da v izvršilnem postopku, št. In 229/2010 tožnik (Ministrstvo za obrambo) ne zahteva izpraznitve stanovanja v Rimskih Toplicah na podlagi sodbe, št. P 167/96 z dne 2. 12. 1997, ampak je pravna podlaga v tem izvršilnem postopku odpoved najemne pogodbe, sklenjene 3. 1. 2006, zaradi kršitve pogodbe s strani prosilca, ki je bila ugotovljena (odpoved najemne pogodbe) s sodbo, št. P 505/2018 z dne 17. 3. 2009. 11. Sodišče glede na opisano vsebino zadeve, št. P 38/2001 ter št. In 229/2010 zato v celoti soglaša s toženo stranko, da tožnik v tej zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Strinja se s stališčem tožene stranke, da gre v zadevah št. Bpp 480/2018 in obravnavani zadevi za primerljivo dejansko stanje, zato zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka teh podatkov ne bi smela uporabiti. Soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo tožene stranke, da je bila nadomestna izpolnitev realizirana s sklenitvijo najemne pogodbe dne 3. 1. 2006 (ki je bila odpovedana zaradi prosilčevega neplačevanja najemnine in drugih stroškov, povezanih s stanovanjem). Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, takšno ugotovitev potrjuje sklep Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine in izterjavo 362,84 EUR s pp, ko pritožbeno sodišče v pravnomočni odločbi ugotavlja, da je že na podlagi nespornih dejstev mogoče zaključiti, da je bila dolžnikova pravica, torej pravica tožnika, iz sodbe iz leta 2003 oziroma 2005 s sklenjeno najemno pogodbo že realizirana oziroma da je upnik (Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) dokazal, da je svojo vzajemno obveznost dolžniku izpolnil na drug način (s ponudbo in sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu ..., Rimske Toplice), dolžnik pa se je s tem strinjal (283. člen Obligacijskega zakonika).

12. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi po presoji sodišča ne vplivajo tožnikove navedbe, v katerih sodišču predlaga presojo navedb in trditev, do katerih so se že opredelila prej navedena (in stvarno pristojna) sodišča, zato sodišče te tožbene predloge kot neutemeljene zavrača. 13. Glede na navedeno je po presoji sodišča zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, torej, da niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v predmetni izvršilni zadevi, pravilen.

14. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik je sicer s predlogi za izvedbo dokazov smiselno predlagal opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba predlaganih dokazov (zaslišanje odvetnika A.A., tožnika in predstavnika Ministrstva za obrambo ter branje listinskih dokazov) pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi, št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na navedeni podlagi je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

15. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.