Jedro

Sodišče prve stopnje je opravičeno opustilo dokaz z DNK odtisom. Za izvedenca je postavilo (tretji odstavek 252. člena ZPP) ustrezno ustanovo v Angliji, toženca pozvalo, naj položi stroške za izvedbo tega dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP), potem pa ta dokaz opustilo, ker jih toženec ni založil (tretji odstavek 153. člena ZPP). Izvedensko delo opravlja izvedenec, ki ga določi sodišče (prvi odstavek 251. člena ZPP) in tako toženca zakon ne pooblašča, da se sam dogovarja z izvedencem za izvedensko delo, kar je v obravnavanem primeru vrhu tega še neizvedljivo, saj je potrebno opraviti preiskave krvi vseh treh udeležencev tega postopka. Vse potrebne informacije je postavljena ustanova iz Anglije poslala sodišču in se nahajajo v spisu. Tudi pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo, ker ni ustreglo pritožbeni zahtevi za ponovno sojenje z izvedbo tega dokaza, ker toženec ni izkazal, da iz opravičenih razlogov ni založil potrebnih stroškov (drugi odstavek 353. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je že tretjič, potem ko je v obnovitvenih postopkih dvakrat razveljavilo svoji sodbi, spet enako razsodilo, da je toženec naravni oče zdaj že polnoletnega tožnika, ki ga je 12.2.1978 (v izreku očitno napačno 1987) rodila tožnica, in da mora do njegove polnoletnosti zanj plačevati preživnino na tožničine roke. Do prepričanja o toženčevem naravnem očetovstvu je prišlo na podlagi opravljene analize inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani (eritrocitnih in serumskih skupin) krvi vseh strank, ki toženca ni izključila kot naravnega očeta; na podlagi tipizacije tkiva, opravljene pri Zavodu SRS za transfuzijo krvi, ki toženca ni izključila kot naravnega očeta, verjetnost očetovstva pa izkazala le kot 89,2 % ; na podlagi dokaza s tipizacijo tkiva in določanjem HLA-A in HLA-B lokusa ter HLA-DR lokusa, po kateri je toženčevo očetovstvo dokazano s 93,5 % verjetnosti; na podlagi dokaza z antropološko preiskavo, ki je ob tožnikovi starosti pet let pokazala I. stopnjo verjetnosti toženčevega očetovstva, ob starosti 14 let pa II. stopnjo verjetnosti; na podlagi izpovedi priče M. V. in tožnice same, zaslišane kot stranke. Toženec pa ni založil predujma za dokaz po metodi DNK odtis (DNA Finger Printing), za kar se je sodišče dogovorilo z ustrezno angleško ustanovo, vendar je ta dokaz zaradi povedanega opustilo. Ni se tudi podvrgel preiskavam svoje neplodnosti, ki jo je sicer zatrjeval. Višje sodišče je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je prvo sodišče utemeljeno pustilo dokaz po metodi DNK odtis, ker tožnik predujma za njegovo izvedbo ni založil (tretji odstavek 153. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), dokazu o njegovi neplodnosti pa se izkazano ni podvrgel, zaradi česar se ni mogel izvesti, sodišče pa je lahko brez njega opravilo glavno obravnavo (226. člena ZPP).

Proti tema sodbama vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da obe sodišči zaključujeta enako in da sta glede svojih napačnih trditev v hudi zmoti. Ni utemeljena trditev, da toženec ni založil sredstev za izvedbo dokaza DNA odtis, saj se je sam obrnil na ustrezno institucijo, vendar mu sodišče naloga za to ni dalo. Vztraja pri tem dokazu, kakor tudi pri dokazu z ugotovitvijo njegove neplodnosti tako, da se neposredno zasliši zdravnik ginekološke klinike v Ljubljani, ki naj pove, zakaj sodišču ni dostavil ekspertize. Ne zaupa zdravstvenim institucijam, ker tožnica dela v zdravstvu.

Sodišče se ni prepričalo o resničnosti dejstev iz pritožbe.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, državni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Nikjer pa ne določa ta zakon, da sodišči prve in druge stopnje ne smeta enako sklepati. Če bi bilo zapisano kaj takšnega, bi šlo za popoln nesmisel. Seveda se lahko sodišče v svojih ugotovitvah in odločitvah tudi zmoti, vendar to samo ob sebi ne pomeni procesne kršitve, razen v primerih, ko je zmota posledica kršitve kakšne procesne določbe. Skratka, ugotovitve ali odločitve sodišča, za katero meni stranka, da je nepravilna, ni mogoče kar nasploh okarakterizirati kot procesno kršitev. Sodišče v tej zadevi tudi ni postavljalo nobenih trditev (to je stvar strank), marveč se je dokopalo z izvedbo dokazov, ki sta mu jih stranki omogočili, do dejanskih ugotovitev in na njihovi podlagi materialnopravno odločilo. Ko pa revizija preide h konkretnim očitkom, se tudi izkaže, da ti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je opravičeno opustilo dokaz z DNK odtisom. Za izvedenca je postavilo (tretji odstavek 252. člena ZPP) ustrezno ustanovo v Angliji, toženca pozvalo, naj položi stroške za izvedbo tega dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP), potem pa ta dokaz opustilo, ker jih toženec ni založil (tretji odstavek 153. člena ZPP). Izvedensko delo opravlja izvedenec, ki ga določi sodišče (prvi odstavek 251. člena ZPP) in tako toženca zakon ne pooblašča, da se sam dogovarja z izvedencem za izvedensko delo, kar je v obravnavanem primeru vrhu tega še neizvedljivo, saj je potrebno opraviti preiskave krvi vseh treh udeležencev tega postopka. Vse potrebne informacije je postavljena ustanova iz Anglije poslala sodišču in se nahajajo v spisu. Tudi pritožbeno sodišče je pravilno ravnalo, ker ni ustreglo pritožbeni zahtevi za ponovno sojenje z izvedbo tega dokaza, ker toženec ni izkazal, da iz opravičenih razlogov ni založil potrebnih stroškov (drugi odstavek 353. člena ZPP).

V nasprotju z listinami v spisu so revizijske trditve, da sodišče ni zahtevalo uradne ekspertize ginekološke klinike v Ljubljani, ki naj bi potrdila toženčevo neplodnost, za katero je trdil na glavni obravnavi, da je bila ugotovljena v tržaški bolnišnici, zdaj pa to trdi za ginekološki oddelek bolnišnice v Šempetru. Sodišče je zahtevalo to ekspertizo in ginekološka klinika je odgovorila, da je ne more poslati, ker toženec ni oddal semena. To je dokumentirano in ni videti razloga, zakaj naj bi sodišče o tej okoliščini zasliševalo zdravnika.

Nobena izmed zatrjevanih relativnih kršitev postopka na prvi stopnji, na katere naj ne bi ustrezno reagiralo pritožbeno sodišče, torej ni podana (2. točka prvega odstavka 395. člena ZPP).

Na revizijske dvome o resničnosti ugotovljenih dejstev je potrebno odgovoriti, da z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je po pravkar povedanem vezano tudi revizijsko sodišče, je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bil toženec s sodno odločbo spoznan za naravnega očeta tožnika in ko mu je bilo naloženo plačevanje preživnine zanj (87., prvi odstavek 92, prvi odstavek 193. in 129. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člena ZPP).